O kakovosti bivanja, o demokraciji v arhitekturi, o obveznem sajenju dreves in o sivem socializmu

Maja Ivanič je, kot boste prebrali, zelo kritična arhitektka. Več let je bila urednica danes med Slovenci dobro znane revije Hiše, predseduje mednarodni arhitekturni konferenci Piranski dnevi arhitekture in poskuša z različnimi publikacijami dvigniti zavest o pomenu kakovostne arhitekture pri nas.

Živiš v soseski stolpnic avtorjev Ilije Arnavtovića in Milana Miheliča na Streliški ulici v Ljubljani. Soseska je ravno zaradi visokih dreves v parku, v katerem stolpnice stojijo, zelo prijetna. Tvojim sosedom se verjetno zdijo stolpnice dolgočasne, pravijo jim socialistične. Zanima me, zakaj ne prepoznajo kakovosti parka, ki je pomembnejša od pročelij objektov.
O, ljudje prepoznajo kakovost parka! Vsi stanovalci smo nad njim navdušeni, še zlasti v poletnih večerih. Bolj problematično je, da na parkovno in zeleno kakovost pozabljajo sami arhitekti. Poglej, kakšna nova stanovanjska naselja danes gradijo – parcele, pozidane do skrajnih limitov dopustne poseljenosti, brez drevja, grmovnic, zelenih površin ... Zdi se, da večine arhitektov kakovost bivanja sploh več ne zanima. Če bi imeli namesto demokracije razsvetljenega absolutista ali absolutistko, bi zagotovo imeli tudi zakon o obveznem sajenju drevja in grmovnic ob vseh hišah, in tudi zakon, ki bi predpisoval, da arhitektura ne sme presegati višine drevesa, da jo lahko zelenje zakrije. Strinjam pa se s teboj glede odnosa stanovalcev do podobe stolpnic – okna vsakega stanovanja so prenovljena v lastnem slogu. Pravi kaos! Kaos, ki vlada po vsej Sloveniji. Takoj za severno ali zahodno mejo naše dežele je pogled na hiše čisto drugačen – urejen, umirjen, lep …, ker tam veljajo natančna pravila, ki se jih ljudje tudi povsem samoumevno držijo. Sicer pa se mi zdi termin »socialistična arhitektura«, ki ga ljudje danes uporabljajo za povojno arhitekturo, zelo zanimiv, ker nosi več pomenov – za nekatere pozitivnih, za druge negativnih. Tudi sama imam ambivalenten odnos do tega obdobja. Spominjam se šarma kulturne raznolikosti in velikih dimenzij naše skupne države, pa tudi ekonomske in predvsem mentalne represije; depozitov, ki smo jih morali plačevati ob prestopu državne meje. Generacija naših staršev povezuje socialistično arhitekturo s »sivim« obdobjem socializma oziroma socialistične uravnilovke, ko so na različnih področjih veljala natančna pravila obnašanja in tudi pravila poseganja v prostor, ki niso dopuščala odstopanja. Mnogim se zdi, da je to obdobje utesnjevalo kreativnost in pravico do osebnega izražanja. Zato »socialistične« arhitekture, ki je nastajala v šestdesetih in sedemdesetih letih, ljudje žal ne marajo in jo poskušajo kakorkoli spremeniti, »poživiti«, prenoviti, celo zradirati z obličja sveta. Dejansko pa je bilo to najustvarjalnejše in najbolj inovativno obdobje slovenske arhitekture. Čas, ko je kolektivni duh, v nasprotju z današnjim kaotičnim časom individualizma, nadvladoval zasebne interese. In čas, ko je imela arhitektura tri dimenzije! V nasprotju z današnjo, ki je le še ploskovna, arhitekti pa nekakšni grafični oblikovalci. Razmišljam, da je arhitekturna dvodimenzionalnost posledica binarne komunikacije z računalniki. Tehnologija nas, navkljub tehnološkemu napredku, tudi poneumlja. In krade čas, ker zahteva, da se z njo nenehno ukvarjamo.

Mogoče je zanimiv paradoks, da je za nekatere danes, v času ekonomske nestabilnosti, obdobje socializma, ko je bilo za vse poskrbljeno, ko ni bilo brezposelnosti in razlik med ljudmi, nekakšen ideal, a kljub temu arhitektura tega obdobja ne kotira prav visoko.
Arhitektura tega obdobja danes ne kotira visoko. Spominjam pa se, s kakšnim iskrenim navdušenjem so naši starši spremljali in sprejemali vse novosti – nove zgradbe, nove stroje, nove vzorce tapet …, pa tudi nove knjige, gledališke predstave in televizijske nadaljevanke … To je bilo obdobje s pogledom v lepšo in boljšo prihodnost. Nostalgičen pogled, ki ostaja v mentalni zavesti »socialistične« generacije. Danes pa zaradi zasičenosti z materialnimi dobrinami in informacijami ne najdemo več pravih idealov. Vse je na »dosegu roke«. Bivanje v obilju, brez pravega naprezanja in življenjskega truda pa v nas zbuja nekakšno naveličanost in vsesplošno kritiziranje. In sodobna arhitektura je odsev splošnega stanja družbe. Pa tudi družbene urejenosti, ki temelji le na pravicah posameznika, individuuma. Demokracija je sistem, ki je deloval le v zlati dobi antične Grčije med devetimi izbranimi modreci. Današnja demokracija množice pa družbi ne prinaša nič pozitivnega. Kaotične situacije, ki se v njej razvijajo, kot je na primer obvezen vsesplošni konsenz, ne glede na poznavanje problema, nas vodijo v civilizacijski zaton. Zagotovo pa demokracija ni primeren sistem za urejanje prostora.

Prej omenjene stanovanjske stolpnice na Streliški slovijo po najboljših tlorisih – prostori so nanizani okrog osrednjega servisnega jedra s kopalnico in kuhinjo – ki še danes niso preseženi.
Ja, to so res dobra stanovanja! Z velikimi okni, odprta, zračna, prostorna … Zato se ob pogledu na neumne, nefunkcionalne, nesodobne tlorise večine današnjih novogradenj vedno znova vprašam, kam je izginilo to arhitekturno znanje, ki smo ga že imeli! In pomislim, da bi bilo večkrat bolje, če bi obstajal absolutistične predpis, da mora večina današnjih arhitektov svoje tlorisne zasnove narediti po sistemu »copy – paste«. Kopirali bi seveda Arnautovićeve ali Ravnikarjeve tlorisne sheme, ker jim teh kljub sodobnim materialom in napredku tehnologije ne uspe preseči. Dejstvo je, da prav preširoka ponudba trga in dejstvo, da je vse mogoče kupiti v trgovini, zavira arhitekturno razmišljanje, s tem pa arhitekturno kakovost in arhitekturni presežek. Tudi sicer gradnja iz šestdesetih in sedemdesetih let prekaša današnje novogradnje, tako v oblikovanju pročelij kot v izbiri materialov. Da o detajlih ne govorimo!!! Danes detajlov ne poznajo niti arhitekti niti izvajalci. Ni časa za razmišljanje. Pokojni arhitekt Savin Sever je nekoč dejal, da se je z detajlom okna na stavbi Astre ukvarjal šest mesecev. To je ob današnji hitrosti časa popolnoma nepredstavljivo. In še nekaj sem opazila: danes se veliko arhitektov ukvarja le s fasadnim ovojem, ker je ta najbolj prezenten na fotografijah v arhitekturnih revijah. Zgradil, fotografiral, objavil, odšel … Le redki pa se poglabljajo v tlorise in prereze. A arhitektura z veliko začetnico je kompleksno oblikovanje volumnov in prostora, integralna zasnova tlorisov, prerezov, konstrukcije in pročelja. Mislim, da ta pravilni princip načrtovanja današnji arhitekti ignorirajo.

Po mojem je problem tudi v tem, da so večino stanovanjske gradnje v zadnjih letih zgradili zasebni investitorji, poleg tega so stanovanjski pravilniki zelo omejujoči.
Ironično je, da se pravilniki kljub arhitekturnemu znanju, ki smo ga imeli v času modernizma, in izkušnjam, slabšajo in sploh ne zagotavljajo kakovosti bivanja. Polni so nepotrebne navlake in zadoščajo predvsem birokratskim zahtevam. Vsekakor bi bilo treba vse zakone, povezane z oblikovanjem prostora in gradnjo objektov, poenostaviti. Skrčiti na deset arhitekturnih zapovedi. Dovolj bi bilo, če bi arhitekti in investitorji – zasebni ali javni – pravilno razumeli in sledili osnovnim Vitruvijevim načelom, firmitas, utilitas, venustas, ter se držali etike in morale. No, dejstvo je, da se dobri arhitekti dobro znajdejo tudi znotraj slabih normativov – birokratske zapletenke in prepreke vzamejo za izziv in iz njih naredijo Arhitekturo. Arhitekti pa, ki le slepo sledijo normativom, so pravzaprav zgolj tehnični risarji in si naziva arhitekt sploh ne zaslužijo. In taka je večina arhitektov!

Že tretje leto si predsednica organizacijskega odbora Piranskih dnevov arhitekture, mednarodnega simpozija, na katerem vsako leto predavajo domači in tuji arhitekti. Vpeljala si nekaj sprememb, študentje so dobili svoj glas in s predstavitvijo svojih projektov komentirajo aktualni razvoj v stroki. Težo pridobiva tudi študentska nagrada, ker so se ljubljanski fakulteti  za arhitekturo pridružile druge evropske arhitekturne šole.
Ko sem prevzela mesta predsednice organizacijskega odbora, ki mi ga je pred dvema letoma ponudil dotedanji predsednik prof. Vojteh Ravnikar, smo skupaj s Špelo Kuhar in Ano Struna Bregar, ki sem ju povabila k sodelovanju v organizacijskem odboru, precej razmišljale, v katero smer zapeljati konferenco. Gre za odlično koncipiran mednarodni arhitekturni dogodek z eno najstarejših tradicij na svetu – letos se bo odvil že osemindvajsetič po vrsti – ki ga spremlja priznana mednarodna arhitekturna nagrada piranesi. A dejstvo je, da je bilo v zadnjih letih čutiti pomanjkanje entuziazma, tako obiskovalcev kot organizatorjev. Poleg tega so se spremenili časi, tovrstne »ponudbe« na trgu je veliko več. Ker sva bili s Špelo še kot študentki redni gostji Piranskih dnevov, sva se zavedali vseh pozitivnih strani, pa tudi vseh pomanjkljivosti dogodka. Zdelo se je, da je konferenca preveč zaprta, namenjena samo določenemu krogu oziroma generaciji arhitektov. Tako smo se ob prevzemu vajeti odločile konferenco odpreti v svet in različnim generacijam. Konkurenca nas ni skrbela, ker gredo Piranski dnevi svojo pot – ohranjajo šarm majhnosti. Kvalitete pred kvantiteto. Za eno mizo se lahko pogovarjajo arhitekti z vsega sveta. Že predlani je bilo kljub začetnemu lovljenju ravnotežja čutiti pozitivno prevetritev, lani pa so bili vsi navdušeni nad konferenco. V Piran nam je uspelo pripeljati arhitekte z vseh kontinentov. In zbuditi zanimanje študentov – bodočih obiskovalcev. Mislim, da je bila odločitev, da vpeljemo študentska predavanja, zelo dobra. Študentje dobijo svojo prvo resno predavateljsko izkušnjo pred strokovno publiko in obenem mednarodno referenco. Obiskovalci pa izvedo, kaj se dogaja na arhitekturnih fakultetah regije Alpe-Adria. In kot si dejal, z mednarodno konkurenco je pridobila težo tudi vrednost študentske nagrade. Moram priznati, da smo bile presenečene nad takojšnjim in pozitivnim odzivom ljubljanske, mariborske in tujih fakultet. Očitno je želja po tesnejšem sodelovanju že dolgo tlela, le realizirati jo je bilo treba. No, rezultat vpeljanih novosti sta pozitivna energija in večji obisk.

Se že ve, kdo bodo predavatelji in kakšna bo vsebina letošnjih Piranskih dnevov?
Predavatelji so že potrjeni, a njihova imena naj za zdaj ostanejo skrivnost. Naslov konference, ki se bo odvijala 20. in 21. novembra, pa bo Reanimacija arhitekture oziroma Reanimation of Architecture. Reanimacija, obnova, prenova so zagotovo med najaktualnejšimi arhitekturnimi temami. Menim, da danes gradijo preveč nove arhitekture, ob tem pa stare zgradbe še naprej propadajo. Prvič sem na ta problem pomislila pred leti, ko smo s kolegi obiskali portugalski Porto. Nekoč čudovito baročno mesto je danes mesto duhov. Prav grozljivo se je ponoči sprehajati skozi prazno središče mesta. Vsa okna so v temi, ker tam ne živi nihče več. Po Portu smo šli še v Lizbono, kjer se je odvijala svetovna arhitekturna razstava Expo. Ko sem hodila skozi nove paviljone, v katere so svetovno priznani arhitekti vlagali svojo kreativnost, investitorji pa denar, sem pomislila, da je škoda, da niso koncepta Expa zastavili drugače: namesto novih paviljonov, ki so zasedli ogromne površine naravnega prostora v lisbonskem primestju in ki danes ostajajo skoraj prazni, bi bilo v okviru Expa smiselneje revitalizirati zapuščeni center Porta. Vsaka država bi dobila v reanimacijo svojo četrt mesta. Tako bi arhitektura imela smisel, ne pa da je sama sebi namen. No, podobno situacijo imamo tudi v Sloveniji. Naša majhna dežela je skoraj popolnoma pozidana. Razen v zaščitenem Triglavskem narodnem parku in v neprehodnih kočevskih gozdovih skoraj ni prazne neokrnjene planjave. In gradi se še naprej, stare hiše pa ostajajo prazne in nevzdrževane. Koliko ruševin je v vsakem slovenskem kraju! Zadnjič sem bila v Brdih – na italijanski strani prevladuje narava, tu pa tam so v zelenju skrita gručasta naselja, na slovenski strani pa je na vsakem griču kakšna nova hiša. Velika hiša. Prevelika! Zasebna gradnja stanovanjskih individualk je postal velik slovenski problem. Smo kot termiti – spodjedamo naravo. V tako majhni deželi bi morali imeti nekakšno regulativo, ki bi glede na predvideno število prebivalcev določala, koliko arhitekture sploh potrebujemo. In bi od graditeljev novih stavb zahtevala, da naravi na drugem mestu vrnejo pozidano površino. Vsekakor je delitev na občine brez hierarhično organiziranega vladanja stvar samo še poslabšala. Posegi v prostor so prepuščeni samovolji županov in investitorjev, ki lahkotno in ne misleč na prihodnost spreminjajo nezazidljive parcele v zazidljive. Slovenski urbanizem in arhitektura sta brez kakršnekoli skupne nacionalne vizije. Vsak kraj ima svoje ad hoc zgrajeno krožno križišče, trgovski center in industrijsko cono, v kateri prevladuje tretjerazredna arhitektura. Dvodimenzionalne škatle. Ja, res bi potrebovali razsvetljenega absolutista!

Katera regija se ti danes zdi arhitekturno najzanimivejša?
Leta 2008 sem potovala po Avstraliji in si ogledovala tudi njihovo sodobno arhitekturo. Avstralija je danes zagotovo zelo močan svetovni arhitekturni epicenter. Zelo zanimiva dežela z veličastno naravo in zanimivo arhitekturo. Žal je v Evropi zaradi oddaljenosti ne poznamo dovolj. A dejstvo je, da se tam dogaja arhitektura, ki je presenetljivo drzna in inovativna, obenem pa spoštljiva do naravnega konteksta. Ekološka! In zanimivo je, kako navdušeni so avstralski naročniki nad arhitekturnimi inovacijami. Od arhitekta pričakujejo arhitekturni presežek! Izvajalci tekmujejo v izvedbi kompliciranih detajlov! Pri nas pa se večina naročnikov in izvajalcev, če jim arhitekt predlaga kaj zunaj ustaljenih standardov, ustraši: »Kje ste pa že to videli!« Ja, v Avstraliji sta inovativnost in odkrivanje novih »arhitekturnih vesolij« velik plus, tako v očeh naročnika kot arhitekta. Med evropskimi deželami pa je arhitekturno zelo zanimiva nerazumljivo zapostavljena Belgija. Zato smo na letošnje Piranske dneve arhitekture povabili tudi belgijske arhitekte. 

V Belgiji imajo ljudje močan občutek za oblikovanje. Mnogo vhodov v hiše si ljudje uredijo kar sami –  s klopjo, dobro oblikovanim nadstreškom, hišno številko, ki ni na tablici, temveč  je  to tridimenzionalna skulptura, zvita iz kovinske cevi.
Splošna bivalna kultura je na severozahodu Evrope na mnogo višji ravni kot pri nas in na evropskem jugovzhodu. Tudi zato, ker je v začetku 20. stoletja ni oplazil socializem, ki je v duhu vsesplošne enakopravnosti in tovarištva izbrisal meščanstvo in meščansko kulturo. Mesta vzhodne Evrope je takrat naselila množica s podeželja, ki o estetiki in bivalni kulturi ni imela pojma. Posledice teh prisilnih urbanizacije in nacionalizacije v mentalni zavesti vzhodno- in južnoevropskih narodov, posledično pa tudi v urbanizmu in arhitekturi socialistične Evrope, odsevajo še danes. Čisto banalen primer: na Dunaju so vsa dvorišča stanovanjskih hiš in četrti urejena, zasajena z drevjem, prijetna za bivanje, v stari Ljubljani pa so to zatohla in propadajoča skladišča navlake. Meščanska kultura … hm, v Ljubljani je majhen ostanek meščanov skrit nekje v množici vaščanov. Drugi kričeč urbani zgled nizke bivalne in estetske kulture so oglasi in napisi. Bolj ko potujemo proti vzhodu, višja je potrošniško-oglaševalska polucija. Sivino socialistične monotonosti je zamenjal kaos kapitalistične ponudbe. Mestne vpadnice so bombardirane z reklamnimi panoji, pročelja hiš so polepljena z oglasnimi plakati, izložbe so prenatrpane s ponudbo. Sama se zgražam nad kulturo oziroma estetskim nivojem napisov in izveskov nad trgovinami, lokali, restavracijami. Pri teh je civilizacijsko nazadovanje še posebej opazno. Morda tudi zato, ker so se v času modernizma z grafičnim oblikovanjem ukvarjali arhitekti in so bili grafični elementi tridimenzionalne skulpture, načrtovane in oblikovane kot del arhitekture. Kakšen korak nazaj so pri svoji grafični podobi naredili Ilirija, pa Ona-on in Maximarekt! Ja, to dvodimenzionalno oziroma binarno razmišljanje je zašlo v vse pore ustvarjalnosti.

V soavtorstvu s Špelo Kuhar si izdala knjigo o slovenski šolski arhitekturi, Contemporary School Architecture in Slovenia 1991-2007. V smislu arhitekturne kvalitete je pri nas ta segment arhitekture skozi leta najbolj konsistentno razvit.
V obdobju modernizma, ko se je izoblikovala tudi Ljubljanska šola za arhitekturo, je načrtovanje šol predstavljalo arhitekturni izziv. Z njimi so se ukvarjali tako profesorji, kot številni veliki slovenski arhitekti, Danilo Fürst, Stanko Kristl, Emil Navinšek, Savin Sever ... In ker so temelji ljubljanske arhitekturne šole močno prisotni še danes, je šolska arhitektura med slovenskimi arhitekti ohranila svoj status. Ne glede na nizke budgete investicij, ki ne dopuščajo arhitekturnih eksperimentov. Poleg tega je veliko šolskih novogradenj, dozidav in prenov izvedenih skozi arhitekturne natečaje, ki zagotavljajo kakovostne arhitekturne rešitve.

Šolska zgradba je še vedno prva arhitektura, s katero se srečajo otroci.
Premalo se zavedamo, kako pomembna je šola oziroma šolska zgradba. Dejstvo je, da prostor na zavestni in podzavestni ravni oblikuje človeka, njegov odnos do okolja in soljudi, njegovo socialno zavest in družbene vrednote. Zato ima šola – prvi in vsakodnevni stik otroka z javnimi institucijami, in to prav v obdobju, ko otrokova široko dojemljiva podzavest neselektivno sprejema impulze iz okolja – enega najpomembnejših vplivov na celovito umsko in duhovno vzgojo mladega človeka. Ob vsesplošni degradaciji okolja in splošne bivalne kulture je vloga šole in šolske zgradbe toliko bolj pomembna, saj s svojo pojavnostjo oblikuje tudi estetska merila in bivalno kulturo posameznika. Lansko leto sva s Špelo Kuhar skupaj z Ministrstvom za šolstvo in šport RS v Ljubljani za OECD-CELE organizirali mednarodno konferenco z naslovom Šola in trajnostna arhitektura. Na konferenci sva želeli izpostaviti dejstvo, da je bistvo trajnostne arhitekture kakovostno oblikovanje. A kako to ozavestiti in doseči? Predavanje sva izkoristili za štiri apele, ki bi pripomogli k višji bivalni kulturi: v šolski kurikulum je treba uvesti vzgojo o prostoru in estetiki, šole je treba graditi in prenavljati skozi sistem javnih natečajev, ki zagotavlja kakovost pred ceno projekta, načrtovanje šol mora potekati interdisciplinarno, zadnji apel pa se je nanašal na spomeniško zaščito šol arhitekta Emila Navinška. Gre za arhitekturni unikum v svetovnem merilu, saj je Navinšek sredi dvajsetega stoletja razvil tipologijo tlorisne zasnove šol brez hodnikov. Šol, ki jih imamo le v Sloveniji, a je njihova univerzalnost in prostorska kakovost popolnoma spregledana. Ne zavedajo se ju niti ravnatelji, niti učitelji, niti na Ministrstvu za šolstvo in šport, spregledalo pa ju je tudi spomeniško varstvo in arhitekti. Tako so šole, namesto da bi se prenavljale po normativih spomeniške zaščite, prepuščene laični in ad hoc obnovi uporabnikov in izvajalcev.

Za spomeniško varstvo je avtomatično kvalitetno vse, kar je staro.
Ja, vse, kar je staro več kot sto let, pa čeprav nima nobenih resnih arhitekturnih ali prostorskih kvalitet, proporcev, pogledov ... Modernistična arhitektura, ki je danes najbolj na udaru investitorjev, pa še vedno ni dovolj zaščitena. Paradoksalno je, da se pri nas prenavljajo hiše, ki bi v resnici potrebovale samo dosledno obnovo originalnega stanja, »stara šara«, ki bi jo bilo potrebno konkretno posodobiti ali celo porušiti, pa je nedotakljiva. Ob tem me skrbi, da tudi veliko arhitektov ne loči semena od plev. In da svojo kreativnost izkazujejo prav tam, kjer bi se morali le spoštljivo prikloniti. Zanimivo in prav neverjetno se mi zdi tudi splošno mišljenje ljudi, da je vse, kar je novo, a priori tudi dobro, kakovostno in predvsem boljše od starega. In tako je naenkrat povsod ta bela plastika – okenski okvirji, vrata, fasadni parapeti … Evropska skupnost je prepovedala uporabo klasičnih žarnic – kakšna neumnost! Vsekakor pa bi bilo za arhitekturo dobro, da bi prepovedala še uporabo PVCja, silikona in purpena. Ker resnica je, da ni vse zlato, kar je novo.

Komentarji (0)

RSS komentarji