Luka Novak

Novakovi so z družinskim podjetjem Vale-Novak ubrali svojevrstno pot v slovenskem založništvu in ponudili slovenski dom najbolj samosvojim med svetovnimi avtorji: Paulu Coelhu, Michelu Montignacu, Alainu de Bottonu, Jamieju Oliverju, Fredericu Beigbederju, Madonni, Noahu Charneyju … Kar ugaja zelo številnim bralcem. Zdaj so izdali knjižni prvenec svojega direktorja in glavnega urednika Luke Novaka z naslovom Zlati dež ali kaj hoče moški, s podnaslovom E(ro)tične dogodivščine Dohtarja, Orade, Larise in Gradbenika, da o Profesorici niti ne govorimo. V pogovoru z njim smo se sprehodili skozi metapomenskost nekaterih točk v tem multižanrskem delu.

Kaj hoče moški?

»Pravijo, da je tisto, kar hoče, odgovor na vsako vprašanje.«

Zakaj ženska privzema vlogo Drugega?

»Saj drugi je tisti, s katerim seksaš. Tukaj gre za to, optika tega romana je, kaj hoče moški, in skozi to gledam jaz. Glavni junak je Dohtar, ki ni obseden s seksom, temveč s hrano oziroma gastrozofijo, skozi pisanje pa sem ugotovil, da si želi seksa. Iz teoretičnih knjig o psihologiji sem izvedel, da moški tisočkrat na minuto pomisli na seks, ženska pa samo enkrat na dan. Veliko romanov je bilo napisanih o tem, kako si ženska predstavlja seks in življenje nasploh, v zadnjem času npr. chick-lit, jaz pa sem nezavedno pisal o tem, kaj hoče moški. Gre za tok zavesti, ki sem ga prenesel na glavnega junaka.«

Je nad vsem skupaj Bog?

»Ne bi rekel, da je nad. Ravno o tem pripoveduje roman. Bog ni nad, to je iluzija. Ne da ga jaz ne bi hotel med nami ali bi se upiral temu, da je nad nami, ampak Bog preprosto je v nas. To je gnostična predpostavka, v katero verjame Dohtar. Profesorica, druga junakinja romana, je agnostik – ne verjame v Boga in misli, da je vse skupaj zgodba in fabula, vsa zgodovina da je narativna, Orada oziroma Gradbenik pa verjameta v eksoteriko, v to, da se je to, kar je opisano v Bibliji, zgodilo natanko tako, kakor je opisano, in da je na primer brezmadežno spočetje realno dejstvo. Zame so vsi trije pogledi na Boga enakovredni. Moj credo ni credo teh junakov, njihovo življenje je njihovo. Najbližji mi je Dohtar, jaz vidim Boga v nas. Ne vidim pa ga v smislu vstajenja, da se bo kaj zgodilo po naši smrti. Prepričan sem, da je treba delovati v tem svetu in da je bistvo evangelijev v etiki. V tem, da moramo delati za drugega, takrat ko se vzdignemo nad Heglov subjekt in zaobjamemo bit kozmosa.« 

Je brezmadežno spočetje edina vesela novica z Onega sveta?

»Brezmadežno spočetje je novica s Tega sveta. Jezus se je rodil tukaj. Identiteta Jezusa je sicer neznana in o tem je veliko teorij. Ampak pomembno je, da brezmadežno spočetje ni bilo po svojem pomenu nikoli popolnoma brezmadežno, tukaj je bil zlati dež, ki je zamazal zadevo.«

Je središče Tega sveta v Sloveniji?

»Pripovedovanje romana je univerzalno. Sveti Pavel je pridigal, da je univerzalnost moč, ki daje enkratnemu dogodku Jezusovega rojstva legitimnost za vse krščanstvo. Središče sveta je tam, kjer ga nekdo doživlja. Je pa Slovenija zelo pomembna zame, ker tukaj živim in se mi zdi lepo, da junaki živijo tukaj. Vendar živijo tudi drugje in je njihovo življenje v romanu enakomerno, naravno razporejeno po vsem svetu. Roman pripoveduje univerzalnemu občinstvu, nima te logike, da smo Slovenci najbolj fajn in da je tukaj nadvse lepo.«

Zakaj pa se prihodnost rodi v Mostarju?

»Mostar mi je zelo blizu, ker imam od tam veliko zelo dobrih prijateljev. Vem, kako je bilo tam med vojno: umazano, kot je umazan zlati dež, ker je šlo za denar, ker je šlo za orožje, ampak v končni fazi je šlo za ljubezen. Bosanci so čuteča bitja in premorejo mogoče celo več ljubezni od Slovencev, vsaj intuitivne ljubezni. Roman se zato na koncu dogaja v Mostarju.«

Se samozadovoljujemo s cekini?

»Človeštvo je preveč obremenjeno z denarjem. Zlati dež ni le seksualna fantazija človeštva. Brezmadežno spočetje je prelitje mita o Danaji, ki jo je Zeus – primerjajmo njegovo ime z Jezusom – posilil tako, da je nanjo poslal dež cekinov. Zevsu so povedali, da mu bo Danaja rodila sina, ki ga bo nato ubil. Mit se je po mojem nezavedno transponiral v brezmadežno spočetje in je bil po Webru legitimacija protestantizma, ki je botroval kapitalizmu. Zato drži, da se samozadovoljujemo z denarjem. Vse človeštvo je vpeto v ta krogotok denarja, ki je bil vložen v žensko vagino.«

Zakaj se Nova cerkev rodi v Južni Ameriki?

»Ker je po mojem Južna Amerika najbolj zapostavljena celina, kjer je doma trpljenje. Jaz sicer nisem bil nikoli tam, poznam pa veliko ljudi od tam. Tam je bilo veliko revolucij, v katere so verjeli, pa so bile po neki plati tudi bleferske, pod krinko neke kvazilevice se pojavljajo diktatorji. Nihče se ne ukvarja z Južno Ameriko iskreno, v literaturi pomeni predvsem nekakšen kolorit. Pozabilo se je, da je Južna Amerika nastala zaradi zlatega dežja. V romanu je nastala utopija, kako rešiti Južno Ameriko, kar zastopa Nova cerkev.«

Kaj je cerkev vseh karizem?

»Gre za pojem Leonarda Boffa in etike osvoboditve. Vsak ima svojo karizmo, ne le vodja. Karizma je haris, t. j. milost, temeljni pojem evharistije. Presežek milosti predstavlja gratis, gracijo, ki zaobjame med drugim Marijino Milost, zato je Marijina cerkev tista cerkev, ki nosi v sebi milost vseh ljudi. V tej milosti smo vsi povezani, v njej je karizma vsakega izmed nas.«

Je lahko ženska papež?

»Papežev je tako ali tako več: eden je v Rimu, eden v Canterburyju … Prepričan sem o tem, da so verstva multilingualna, multikulturna, da ne more biti samo Kristusova cerkev, tudi če verjamemo vanjo, edina in zveličavna. Ženska je bila najbolj zatiran subjekt v zgodovini. Bila je posiljena skozi zlati dež, je legitimacija za pridobivanje kapitala in presežne vrednosti, skozi to je bila legitimacija tudi za Marijino Milost, ki je presežek milosti, itn. Zato prihodnost dejansko je ženska, ne le zaradi drugega tipa čustvovanja, in papežev mora biti več ali pa nobeden.«

Sta Francesco Francia in Artemisia Gentileschi kot upodobljevalca iniciatorja?

»Onadva sta uvedena v ritus, ne gre sicer za kabalo, temveč gre za to, da vsi trije junaki romana prihajajo do spoznanja po različnih poteh. Vsi pa pridejo do spoznanja, da je bistvo vsega človeštva v tem, da se odpremo Drugemu, da je v tem haris. Moj roman je iniciacijski ali Bildungsroman, ljudje se zgradijo skozi njegov potek, eden od načinov je umetnost, torej slike Francia in Gentileschijeve. V romanu je pet esejev, ki spremenijo junake. Ko na primer Orada bere eseje, se začne spreminjati njena mentaliteta. Najprej je kot priseljena Bosanka zelo naperjena proti Slovencem, češ da so snobi, govori po bosansko, nakar Slovence doživlja čedalje bolj pozitivno in začne govoriti vse bolj slovensko. Spreminja se tudi Dohtar, ko te eseje piše, Profesorica pa je sploh v ozadju vsega skupaj.«

Žar kot čutno svetenje ideje?

»To pa je iniciacija z gastronomijo. Kadarkoli opazujem lososa, kako se peče v foliji, ga vidim kot Descartesov subjekt. Gre za hec, ko se losos peče v lastnem soku, torej kot da se cmari v lastni totaliteti, nakar začne dobivati heglovske poteze in se začne zavedati samega sebe. Losos pa, ki se peče na žaru, izžareva vso svojo milino, je bolj pristen kot tisti drugi. Takšen je bil tudi jaz človeštva v predzgodovinski dobi, še pred vsemi miti.«

Kako lahko vzdržnega filozofa in njegovo vprašanje o biti (Heidegger) zamenja potrebna kolumnistka z vprašanjem o riti (Bradshaw)?

»To je temeljno vprašanje! Kako se je lahko to zgodilo? Stoletje potem, ko je pisal Heidegger, zame nadfilozof, tisti, ki je dojel bit 20. stoletja, meni je blizu tudi zaradi svojega bivanja v gorah, saj ko hodiš tam, ti postane jasno, kako je lahko prav tam dojel bit bivajočega … V 21. stoletju pa je New York tisti, ki je prevzel vlogo metafizičnega središča, npr. skozi filme Woodyja Allena pa tudi skozi nadaljevanko Sex and the City, in redukcija se je zgodila, protestantska redukcija, racionalizacija subjekta, ki je vedno bolj materialen: vidimo Carrie, kako se sprašuje, ali naj obuje blahnika ali chooja.« 

Kako lahko potovalka Luisa Vuittona in Hermesov šal zbližata dva človeka?

»Je že res, da moda lahko zbliža. Modnih zadev se lahko dotakneš, in to ti omogoči občutek, je taktilna reč. Če jaz primem svojo ženo za pareo, se mi bo vzbudila želja … V modi je moment Baudelaira, to se zgodi Profesorici, ko se združi efemernost vsakdanjosti z metafiziko. Metafizike se namreč dotaknemo samo skozi reprodukcijo, skozi lastnega otroka, reproduciramo se lahko, in to je edini način, da se perpetuiramo v neskončnost. Moda skriva telo in ga dela privlačno, da se premaknemo v sfero, ki je onkraj fizičnega, torej metafizično.«

Otrok kot vmesnik med moškim in žensko?

»Manjši ko je otrok, bolj je še vpet na popkovino, bližje je še materinemu trebuhu, graciji, milini. Otrok je zagotovo temeljna figura človeštva, ob božiču slavimo otroka, premalo se zavedamo, da je pomen ezoteričnega vstajenja otrok. Ko se reproduciramo, ko delamo otroke, takrat vstaja Bog v nas, sicer ga ne vidimo. Ko umremo, je torej vstajenje že za nami.«

Končnost?

»Dohtar stanuje v trnovskih blokih in po vlomu v svoje stanovanje se začne spraševati o tem, ali čas stoji. To se vpraša tudi Orada, ko je v Caracasu, v trenutku, ko doživlja zlati dež, in zasliši Bowiejev komad Time. Dohtar svojemu sinu zastavi vprašanje o končnosti. Končnost te ustavi, ne pomagata ti ne razmišljanje o Bogu ne o otroku, s končnostjo se soočiš sam. Ta končnost je srhljiva, kar sem hotel podati z romanom. V končnosti je tudi meja razmišljanja, ne le bivanja. Misel sama ni neskončna.«

Kaj pa meje umetnosti?

»Pri vsem, kar delam v življenju, ne le pri tem, da sem v založništvu, kjer poskušam ustvariti presežno vrednost, s katero bi lahko ustvarili še več knjig, se mi zdi zelo pomembno, da je umetnost tisto, kar te konec koncev lahko reši. S tem v zvezi je pomemben Beethoven. Na Dunaju v Paviljonu secesije je Klimtova freska, ki pokaže Beethovnovo Deveto simfonijo kot trpljenje človeštva na tem svetu. Človeštvo na začetku stremi k absolutnemu, potem spozna, da to ni mogoče, pojavljati se začnejo bolezni, trpljenje, mistika, romantični ideal se razblini, realnost so vojne in grdo. Iz česar te ne reši nič drugega s tega sveta, nikakršna politika, temveč le ena sama instanca, ki lahko pomaga, da se vzpneš nad to realnost: to je umetnost.

Med pisanjem tega romana sem postal velik privrženec filozofije Marcuseja, ker pravi, da je estetizacija etike tista, ki bo prinesla odrešenje. Razvija teorijo o odvečnosti predmetne produkcije, vendar ne, da jo moramo zavreči, ampak je ne smemo napačno uporabljati. Zavzemati se moramo za takšno rabo, ki bo koristila drugim. Države torej ne moremo preseči na Marxov način, torej z odmiranjem skozi komunizem, temveč z estetizacijo, vplivom avtonomnih lokalnih skupnosti in priložnostjo, da umetnost strukturira vsakdan. V tem smislu je napisan konec mojega romana. Odrešenje je objem iz Klimtove slike, poljub človeštva. Ko se poljubiš s svojim Drugim, dosežeš neskončnost, in ta neskončnost je umetniška, ni realna, doseže vrhunsko etičnost. Neskončna je lahko samo etika, njena dejanja.«

Omnipotentnost zgodbe?

»To je to! Profesorica v romanu zagovarja omnipotentnost naracije. Naracija na agnostičen način ponazarja življenje in stremljenje vseh ljudi. Svoje sanje in želje lahko uprizorimo samo skozi naracijo. Lahko drug drugemu pripovedujemo zgodbe, in to je na vsak način umetniško. Takoj ko nekaj razlagaš, estetiziraš, gre za dramaturško opredeljeno formo. Naracija je pri meni stripovska, odsekana, slikovna. Kot renesančno slikarstvo, ki razlaga zgodbo z različnimi figurami.«

So Ropsove grafike strašne ali emancipatorične?

»Ropsove grafike so mi ljube kot velikemu občudovalcu francoskega pisatelja Huysmansa, ki ga je imel za enega od najpomembnejših findesieclovskih umetnikov. Huysmans sam je bil najprej naturalist, postopoma postal dekadent, nato pa pristal v čistem katolicizmu. Rops je problematičen, ker je na meji, za krščanstvo je tako ali tako heretičen, grafike pa so strašljive. Rops da človeku misliti, da je Jezusova zgodba morda zgodba o reprodukciji, reprodukcija pa je lahko zelo svinjska.«

Kaj se zgodi z italijanskim espressom, ko ga prestavijo v San Francisco?

»Kar se je zgodilo s Starbucksom – prenos denarja in življenja v Kalifornijo. Espresso je v resnici ono, kar se izcedi, izteče, ekspresira iz mašine. Ideologija je ista kot hitrost, gre za izražanje, izrazi se kava, ki je kratka in močna, sukus življenja. Denar pa itak, espresso v San Franciscu nenadoma ni več le Italija, ampak postane ves svet, kešmašina. Je pa res, da zna Amerika evropske stvari preobraziti tako, da postanejo še bolj evropske.«

Kaj se zgodi z Matjažem Pograjcem, Almiro Sadar, Boštjanom Tadlom in slovenskim predsednikom, ko jih prestaviš v fikcijo?

»Zaživijo fiktivno življenje. Fino se mi zdi, da se roman pikantira z resničnimi osebnostmi, ker se potem bralec lažje orientira. Za navedene sem prepričan, da jim bivanje v romanu ne bo povzročilo kakšnega nelagodja, prej užitek. Zelo posebna pa je konstelacija resničnih osebnosti s fiktivnimi v romanu. Zame, ko pišem, utegne biti shizofreno, silno nenavadno, saj se resnične osebe soočajo z osebami, ki jih v realnem življenju ni.«

In kaj se zgodi z Lukom Novakom v povezavi s toskanskim mestom Lucca in Evangelijem po Luki?

»Evangelij po Luki opisuje pri Jezusu v jaslih najprej tri pastirje in ne tri kralje, ti pridejo kasneje. Pastirji so tam zelo preprosti in zelo ven iz realnosti. Dohtar pa je s svojo prvo ženo, ki je umrla, obiskal Lucco, tam so se peljali z vrtiljakom, in ob spominu na ta dogodek se njemu riše podoba vstajenja in postaja gnostik. Z Lukom Novakom pa so povezave naključne, čeprav sem v Lucci bil in moji otroci so se tam vozili na vrtiljaku in jedli smo mortadelo in pili brunello di montalcino ...«

Komentarji (0)

RSS komentarji