Moje prvo vprašanje se naslanja na temeljno vprašanje konference: Ali lahko arhitektura v času globaliziranega kapitalizma sploh še zavzame kritičen položaj do tržno usmerjenega delovanja? Torej, ali arhitektura danes lahko omembe vredno, pomembno spreminja svet?
Mislim, da je odgovor pozitiven. Pokažemo lahko na sodobno prakso na različnih koncih sveta, ki so s svojo arhitekturo preoblikovale bivalne razmere. To je očitno. Čeprav zveni absurdno, lahko rečemo, da je vsak razvoj po svoje transformacija realnosti. Toda izrekli ste ključno besedo, pomembno. Mislim, da lahko najdemo arhitekture različnih meril, ki so pomembno preoblikovale svoje okolje. Ravno danes zjutraj sem razmišljal o tem, kako pomemben je izraz kozmopolitski. Vsako pomembno arhitekturno delo doseže kozmopolitske pogoje, oblikuje mikrokozmos. Tudi transportni sistem na primer, ki ga ponavadi nimamo za arhitekturo, deluje kot nekakšen mikrosistem, od začetka do konca.
V intervjuju za revijo Mark pred dvema letoma ste dejali, da se navidezen triumf kapitalizma bliža stanju entropije. Ali smo danes že tam in kaj to pomeni za arhitekturo?
Fenomen, ki ga vsi poznamo kot globalno segrevanje, je blizu tega entropičnega stanja. To vprašanje nekako zadeva odnose med naravo in kulturo, odnose med živimi bitji in naravo, ki v resnici nikoli ni bila neomadeževana. V mislih imam naravo, s katero imamo simbiotičen odnos. Danes pa je vedno manj tega simbiotičnega odnosa z naravo, kar povzroča negative klimatske spremembe. Nekateri znanstveniki govorijo o stanju »tipping point«, to pomeni, da smo do točke sprememb, ki so nepopravljive, že prispeli in je entropija neizbežna. Težko je napovedati, kaj se bo zgodilo. Zelo rad imam film Providence režiserja Alaina Resnaisa. To je neverjeten film. Konča se z umiranjem glavnega junaka, ki je bil zelo uspešen pisatelj in velik ženskar. Na koncu ga za rojstni dan obiščejo otroci, ki so zelo pesimistični. Na smrtni postelji jim nazdravi in reče približno takole: »Saj vemo, da v resnici ni nič dokončnega, stvarem samo slepo verjamemo.« Ta vidik upanja kot tudi Blochov Princip upanja je pravzaprav vse, kar človeku na neki točki preostane. Arhitektura je v tem pogledu omejena, toda pomembno je vprašanje intervencije. Arhitektura ima možnost, da posega v obstoječe razmere in jih na fragmentarni osnovi spreminja. Toda to ima svoje omejitve. O sodobni arhitekturi ne moremo več razmišljati tako utopično kot v dvajsetih in tridesetih letih. Nova modernost je prinesla nove razmere, modernost je že dolgo časa zelo ambivalentna in takšna tudi ostaja.
Ali trenutna ekonomska kriza prinaša tudi dobre novice? Arhitekti se zdaj res morajo spoprijeti tudi s socialnimi in političnimi problemi.
Preprost odgovor je: da. Težko pa je natančno formulirati trenutne socialne in politične probleme, kako umiriti socialno in politično krizo. Dejstvo je, da je ekonomska recesija pustila močan dvom v kapitalizem, ki se je širil v neskončnost. Povzročila je razkol v nenehni širitvi kapitala. Kakorkoli že, močno je čutiti »morbidne simptome«, kot jih imenuje Gramsci. Ena šestina svetovnega prebivalstva živi v revnih predelih mest, veliko je mešanih kulturnih in političnih nesoglasij, ki so občutna tudi v Evropi, vendar manj nasilno kot na primer v Afriki. Afrika je poseben primer, kjer gre nasilje res v skrajnost. Zelo me je zanimal tekst Paula Ricouera Univerzalna civilizacija in nacionalne kulture, v katerem govori o tem, da se vse kulture ne morejo upreti udarcu civilizacije. S civilizacijo seveda misli na modernizacijo, univerzalno modernizacijo. V Nigeriji so poznali štiristo različnih jezikov, če si se le malo premaknil, si že naletel na drug jezik. Vse to je prekinila modernizacija. Zdi se, da naštevam le zglede iz kulture, toda ti so seveda kazalci veliko kompleksnejših motenj. Aids, lakota, rasna netoleranca in vojaško nasilje so v Afriki zelo hudi problemi. Evropa je iz tega zornega kota relativno mirna.
Ob več priložnostih ste omenili, da je treba ustvarjati stavbe, ki nosijo upanje. Kaj ste mislili s tem?
To vprašanje me nekako pripelje nazaj k ideji o mikrokozmosu. Oblikovan je majhen svet, ki oskrbuje človeški subjekt, mu daje podporo, omogoča užitek in spravo z okoljem. Med vsemi pionirji sodobnega gibanja ostaja Aalto s svojimi dosežki in zapuščino izjemno pomemben. Predvsem zaradi poudarka, ki ga je dal čutni telesni izkušnji subjekta. Materialni svet, grajeno tkivo, tektonika, če hočete, je povezana s celovito izkušnjo telesa. Ne gre le za vprašanje mikrokozmosa v vizualnem smislu, ampak tudi v taktilnem smislu, tako da ima neposreden učinek na telo. Tako bi argumentiral jaz to temo.
Eno izmed poglavij v zadnji izdaji vaše knjige Modern Architecture: A Critical History je Habitat, stanovanjsko okolje. Omenili ste, da je pojem domovanja neločljivo povezan s projektom moderne. Tega za trenutni razvoj ne moremo trditi. Kaj je šlo narobe?
To me spomni na Le Corbusierjev aforizem: Dvajseto stoletje je gradilo za denar in ne za človeka.
Spomni pa me tudi na nekaj drugega. Nekoč je Gregotti napisal tekst Kič in arhitektura, ki je bil objavljen v antologiji kiča, ki jo je uredil Gillo Dorfles. V knjigi je fotografija z zavesami, ob kateri pravi: Siromašne četrti bogatih se nabirajo zunaj Rima. V mislih ima razvoj na tako imenovanih prestižnih območjih, ki so namenjena osebam iz višjega srednjega razreda. Ne gre ravno za zelo dobro bivalno okolje. Mislim, da je ena izmed stvari, ki so šle narobe, dejstvo, da je kapitalistični razvoj ustvarjal stanovanjsko tkivo zelo reduktivno. Temu moramo seveda dodati, da je tudi levičarski funkcionalizem oblikoval osnovno tkivo, ki je imelo reduktiven značaj. Vrniti se moramo k ideji Existenz Minumuma in k frankfurtskemu kongresu leta 1929. Pojem eksistencialnega minimuma je problematičen. Iz tistega obdobja vam lahko dam zelo specifičen primer. Zasnova frankfurtske kuhinje je bila kuhinja kot minimalističen ekonomičen laboratorij, ki je bil odrezan od bivalnega dela stanovanja. To je bil popolnoma nasproten koncept od predindustrijske zasnove domače kuhinje, kjer je to tudi prostor za bivanje, kot v poljedelskih kulturah. Že po zmanjšanem številu kvadratnih metrov in tudi razumevanju položaja žensk v domačem okolju – pogosto so namreč v tej škatli ženske – vemo, da gre tu za nekakšno sistemsko nerazumevanje, ki je reduktivno in ideološko. Na tej točki se spet spomnim Aalta, ki se je vedno skušal umakniti taki redukciji.
Slovensko podeželje je preplavljeno s tipom enodružinske hiše, ki nima nič skupnega z regionalno, tradicionalno arhitekturo. Gre za razmišljanje iz sedemdesetih let, in te prevelike, slabe hiše so še vedno referenčne za današnji razvoj. Zakaj se ljudje oklepajo teh zastarelih oblik bivanja? Zakaj je tak odpor do sprememb?
V prvi vrsti gre za amerikanizacijo. Vrnimo s h konceptu univerzalne civilizacije in shizofrenemu razkolu med trdo materialno realnostjo in tem, čemur pravim iluzija doma. Obstaja čudovita fraza, ki jo je izrekel Walter Benjamin na prelomu prejšnjega stoletja, o premiku središča gravitacije realnosti iz doma v pisarno. Ta razkol med steklenimi poslovnimi stolpnicami in smešnimi sanjskimi hišami, med iluzijo doma, kamor se vsak dan vračajo poslovneži, je očiten predvsem v Združenih državah, v New Yorku. Mislim, da je to izziv za mnoge sodobne napredne arhitekte, tiste, ki priznavajo psihološko dimenzijo problema, kako zasnovati sodobno domače okolje, ki daje tudi občutek varnosti. Drugi problem je kapitalistični sistem in njegov odnos do ustvarjanja želja. Človekova identiteta je oblikovana z mediji, od tod tudi želja po hiši s 650 kvadratnimi metri namesto 200, kar je primerna velikost za nastanitev družine. Toda te napihnjene hiše, ki so slabo oblikovane, slabo postavljene na lokacijo in v slabem odnosu do sosednjih hiš, so kot prosto stoječi objekti, raztreseni povsod naokoli. Željo po taki hiši sprožajo oglaševalska industrija in mediji. Vznemirjajo nas razkošne hiše z bazenom filmskih zvezd, v Hollywoodu na primer. Industrija želja deluje tako. Težko je razlikovati med umetno vcepljeno željo in resničnimi osnovnimi človekovimi potrebami. To je težko jasno artikulirati. Mislim, da mora biti vprašanje varnosti in premostitev razkola med razumom in telesom pogosteje na dnevnem redu arhitektov. Obstaja tendenca, ki jo imenujem napačna kreativnost, kjer naj bi bila vsaka ideja originalna z namenom, da zmaga v tekmovalni igri. To preprečuje, da bi pazljiveje razmišljali o problemih, o tem, kaj je naša odgovornost.
Urednik revije Architectura Viva Luis Fernández Galiano je na okrogli mizi provokativno dejal, da morajo arhitekti poslušati in ubogati zahteve javnosti. Tudi če si vsi želijo živeti v zaprtih, zavarovanih skupnostih, jim morajo arhitekti ustreči. Kako torej v svetu, ki je nenehno pod nekakšno grožnjo, oblikovati dom, v katerem se bomo počutili varni?
Tukaj obstaja napetost med konceptom zaprte, varovane skupnosti in konceptom strnjene individualne zazidave (low rise identity). Gre za besedno zvezo iz šestdesetih. Delo arhitektov iz biroja Atelier 5 je neverjeten zgled. Že od prvih projektov, kakršen je Siedlung Halen, predvsem v Švici in Nemčiji, projektirajo strnjena naselja individualne zazidave za srednji razred. Zanimivo se mi zdi, da si srednji razred v Avstriji, Nemčiji ali Švici želi živeti v takšnih naseljih, Angleži in Američani pa manj. Varnost doma in ideja doma sta povezani tudi s pojmom skupnosti. Ob takšnih naseljih je mogoče veliko povedati tudi o transportu. Če živijo ljudje strnjeno, lahko obstaja javni promet, če pa so razpršeni, ta ni ekonomsko upravičen.
Z mojega vidika so strnjena naselja individualne zazidave temeljna rešitev. Nekdo bo pripomnil, da gre za varovano skupnost brez ograje, toda to bi bilo zelo demagoško. Ne gre za to, da ne vemo odgovorov na nekatere probleme. Odgovori so tukaj. Paradigma takšnega tipa naselja bi bila mogoča kot standard, ki ga je mogoče doseči. Razvoj bi moral slediti tem standardom.
Kako naj uničimo mit o arhitekturi kot elitni stroki, ki stoji visoko na piedestalu, nedosegljiva za druge ljudi. Kako bi spremenili to predstavo?
Diskusije o okolju bi morale biti intenzivnejše. Na prvem mestu je seveda izobrazba otrok v programih srednjih šol. Predstaviti bi morali vprašanja glede okolja, idealne kulture, kulturnega okolja, ki oblikuje zavest, da lahko človek sam oblikuje svoje lastno okolje. Kaj sploh je kvalitetno okolje? O tej temi se je v imenu arhitekture treba na široko pogovarjati. Ne smemo začeti z rafinirano in sofisticirano idejo o tem, kaj je arhitektura, to je preveč elitno. Treba je začeti z osnovnim nivojem: Kaj je temelj za želeno kulturno okolje človeka? Če govorim zase, mislim, da nikoli nisem živel v domačem okolju, o katerem bi lahko resnično trdil, da je sodobno, ki bi bilo oblikovano tako, da bi bilo prilagojeno meni. Eden izmed problemov je ta, da smo ljudje zelo prilagodljivi. Z vidika bivalne kulture zelo veliko ljudi živi v relativno barbarskem okolju. Seveda so zadoščene osnovne potrebe po zavetju, toda človek ni povezan z okoljem, naj gre za velike razdalje, ki so premostljive le z avtomobilom, ali za atomizacijo ljudi. Spontanih krajev, kjer bi se srečevali, ni več. To je zelo ameriško. Tudi skrčenje na nuklearno družino, na mesto ženske v družini, vse je ločeno s kapitalistično atomizacijo subjekta. Treba je oblikovati zavest, da ni nujno, da je tako. Odnos do okolja je lahko bolj premišljen in pozitiven. To zveni zelo tavtološko, toda menim, da moramo začeti razpravljati na tej stopnji. Študente učim, da arhitekturo lahko prakticiramo različno in da mora biti rafinirano arhitekturno delo dostopno na različnih ravneh, tako da se ljudje v prostorih dobro počutijo, čeprav zaradi stvari, ki jih ne razumejo. Preprosto imajo radi ta prostor. To me spet pripelje do Aalta in pojma razširjene racionalnosti, ki zajema tudi dobro psihično počutje subjekta.
Upam, da naslednje vprašanje ne bo preveč osebno. Ali lahko opišete svoje domače okolje? Kaj vam osebno pomeni pojem doma?
Odkar sem odrasel, vedno živim v središču glavnih mest. Za naju oba, zame in za ženo, predmestje pomeni nekakšno grozo. To moram priznati. Živiva v nekakšnem loftu, nekdanjem industrijskem prostoru, ki pa za naju ni dovolj velik. Zelo preprost je. Ima dve kopalnici, spalnico in velik odprt dnevni prostor s kuhinjo in jedilnico. Grobo rečeno, to je moje okolje. Prostor dobi veliko sonca. Lahko ga opišem podrobneje. Nima dovolj prostora za shranjevanje. To je ključen problem. Bistvo. Živimo v potrošniški družbi, a niti v zasebni niti v javni stanovanjski gradnji ni nikoli dovolj shramb. To je bistveno. Človeka pripravimo do tega, da poseduje veliko predmetov, potem pa mislimo, da ni treba omogočiti dovolj prostora, kjer bi te predmete shranjeval. Ta smešni lapsus imamo v glavi, verjetno je povezan z denarjem, vendar je absolutno absurden. Nihče ne ve, kam bi dal vse te stvari. To velja tudi za moje osebno okolje, morda imam preveč stvari, toda mislim, da je to splošen problem. Ob tem sem se spomnil na tradicionalno japonsko navado, ki jo danes lahko ohranja predvsem srednji razred. Poznajo zunanjo shrambo, hiško za shranjevanje stvari. Iz nje sezonsko prenašajo stvari v hišo in potem nazaj. Vsa japonska tradicija čistega prostora s predmeti v stenah je neverjeten kulturni dosežek, ki ga mi še dolgo ne bomo dosegli.
Večinoma pišete o arhitekturi preteklosti, o stavbah, ki so že zgrajene. Ali morda lahko napoveste, kako se bo bivalno okolje spreminjalo v prihodnosti?
Tukaj je zelo pomembna tema vprašanje sobe. Dve misli mi prideta na um, čeprav nočem napovedovati. Spominjam se, da v otroštvu v hišah, v katerih sem odraščal, nikoli nisem maral spalnic. To je smešno, lahko rečem, da je celo patetično freudovsko. Spalnic nisem maral, ker so bile zame prostori, ki jih človek nikoli zares ne uporablja. Imele so posteljo in stvari, ki so tudi simbolično pripadale mojim staršem. Morda to velja za moje otroštvo in okolje, v katerem sem odraščal jaz, toda imel sem občutek, da so spalnice negativne, ker so nekako odrezane od središča življenja v hiši in ker so nezadostno uporabljene. To ima tudi svoj psihološki učinek, če ga prevedemo v ekonomijo, bi bilo bolje, če bi se nekoč razvila kultura, v kateri bi postelje odstranili, zložili na stran. To me spet pripelje k japonski kulturi. Na tem področju so zelo zanimivi Neutrini projekti na zahodni obali, gre za drugačen koncept pohištva, pa tudi Wright in njegova zamisel pohištva, ki je vgrajeno, namesto prosto stoječe. Koncept aktivnega prostora si človek lahko vedno prisvoji. Pri tem ne smemo pozabiti, da mora otrok v današnji nuklearni družini imeti avtonomijo. Vprašanje, kakšen naj bi bil bivalni prostor, je zelo kompleksno. Mogoče moramo razmišljati o več kot le enem bivalnem prostoru. Težko je odgovoriti na to.
 |
RSS komentarji