Petra Čeferin

Petra, prosim, predstavi se nam. Torej: kdo si?

Moram priznati, da sta me s tem vprašanjem spravila v zadrego. Aljoša, moj dobri prijatelj, me vsakič, ko ga pokličem po telefonu (čeprav ve, kdo ga kliče), vpraša, kdo sem. To me vedno zmede, začnem premišljati, kako naj mu povem, kdo sem, kako bi zadela bistvo tega, kdo sem. Verjetno bom več povedala o sebi, če vama povem, kaj delam. Zadnjih  nekaj let se ukvarjam z arhitekturno teorijo. Skušam artikulirati stališče glede arhitekture, njeno nalogo, vlogo v družbi. Ukvarjam se z vprašanjem, za kaj pravzaprav v arhitekturi gre. Je res dejavnost, ki mora služiti družbi in kulturi? Ali ni arhitektura pravzaprav zgolj v službi same sebe in je, šele če deluje tako, zares dobra za družbo in kulturo?
 
Kdaj se je razvila težnja po tem, s čimer se ukvarjaš sedaj;  je bila vedno tukaj ali se je razvila med študijem?

Vedno mi je bilo blizu razmišljanje o t. i. temeljnih vprašanjih. Nasploh pa mislim, da ima vsak izmed nas, ki opravljamo kreativno delo, nekaj vprašanj, h katerim se vedno znova vrača, okoli katerih se vrti. Zame je eno takšnih vprašanje vloge arhitekture v  družbi, konkretneje, vprašanje, ali je z arhitekturo mogoče posegati v družbo, jo spreminjati.
 
Po diplomi na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo si odšla študirat na Finsko, tam si ostala sedem let. Kako da si se po tako dolgem času sploh vrnila?

Na Finsko sem šla za eno leto, a sem ga podaljšala za še eno leto in še eno in tako naprej ... Po vsakem letu, ki je preteklo, se mi je zdelo, da še ni prišel čas za vrnitev, in tako se jih je nabralo sedem. Ves čas pa sem vedela, da se bom vrnila. Vsaj za zdaj je Slovenija zame baza, v katero se vedno znova vračam.
 
Ali si imela kdaj občutek, da si po sedmih letih izgubila stik s kolegi, stroko v Sloveniji?

Seveda, v sedmih letih človek izgubi stik z lokalno sceno. Treba se je kar precej potruditi, da se spet vključiš v sistem, da v njem nekako najdeš svoj prostor.  A tako pač je, to še ne pomeni, da se ne splača oditi. Zame je ključno, da nisem povsem vezana zgolj na ta prostor. Le tako lahko dobro delam. Glede na to, da so arhitekturni krogi majhni, slovenski arhitekturni krogi pa še posebej, je zelo lahko pasti v razne majhne intrige, se začeti ukvarjati z nepomembnimi rečmi, kot na primer razmišljati, kaj si ljudje mislijo o tvojem delu. Temu se je treba maksimalno izogibati, saj je skrajno kontraproduktivno. Zame je bistveno, da sem vključena v mednarodno mrežo ljudi, ki podobno razmišljajo na področju teorije, in da imam nekaj ljudi, ki jim absolutno zaupam, tako osebno kot profesionalno. Pri njih lahko »preverjam« svoje delo. Odhodi v tujino pa so zame tudi možnost, da se spodbudim  in naredim več, kot mislim, da sem sposobna. Nove razmere zahtevajo več truda. Naše lokalno okolje je precej udobno za delovanje. Mislim, da se je lahko poleniti, sprejeti neko svoje prepričanje o zadnji »resnici« arhitekture, in potem to ponavljati v nedogled. Te »resnice« je treba vsake toliko časa malo preveriti.
 
Tvoja odločitev, da boš kot arhitekturna kritičarka in teoretičarka delala v Sloveniji, je zelo drzna, saj sistem arhitekturne teorije oziroma kritike pri nas praktično ne obstaja.

V bistvu sem šele med doktoratom začela resno študirati arhitekturo. Na ljubljanski fakulteti nam ni bilo treba skoraj nič brati. Lahko bi celo rekla, da sem se šele ob doktoratu začela učiti brati arhitekturno teorijo in zgodovino. Pred tremi leti sem vpisala tudi doktorski študij filozofije na Filozofskem inštitutu, na ZRC, pri profesorju Radu Rihi. Moram reči, da je ta študij bistveno vplival na moje razmišljanje o arhitekturi. Kar se tiče arhitekturne teorije pri nas: profesor Fedja Košir je napisal obsežen pregled zgodovine arhitekturne teorije, kar je dober temelj za razvoj tega področja. Sicer pa smo res precej na začetku. Mnogi kolegi še zmerom ne razumejo, kaj nam pravzaprav bo teorija. A kot rečeno, k sreči lahko delam tukaj, ne da bi bila vezana na ta prostor. V Ljubljani so sicer zame razmere za delo odlične. Lahko se  zaprem v stanovanje in delam. Le tistemu, o čemer menim, da je res pomembno, na primer seminar, ki ga zdaj na vabilo prodekana fakultete za arhitekturo Tadeja Glažarja vodim na fakulteti, pustim, da me odtegne od mojega siceršnjega dela.
 
Na univerzi Columbia v New Yorku, ki velja za eno najboljših na svetu, si opravljala postdoktorski študij in si imela stik z zelo spodbudnim in hkrati neverjetno zahtevnim okoljem. Kako je ta izkušnja vplivala nate?

Tam mi je na primer postalo jasno, da imam pravzaprav veliko časa. Prej sem mislila, da sem grozno zaposlena. Zdaj pa vem, da je mogoče iz časa iztisniti mnogo več, kot je videti na prvi pogled. Zaposleni na Columbiji veliko delajo in, to je pomembnejše, mislim, da jih veliko dela tudi dobro. Sledijo najnovejšemu dogajanju v stroki, vsako leto za študente pripravljajo nova predavanja, ob tem pa pišejo knjige in predavajo po vsem svetu.
 
Se ti zdijo tam predavanja tako drugačna?

Dobra predavanja so tudi pri nas. Razlika pa je v tem, da so tam vsa predavanja na visoki ravni, da je povprečje visoko, in da profesorji pripravljajo predavanja vsako leto na novo, kljub temu da isti predmet predavajo več let.
 
Bila si študentka velikih imen, ki v stroki nekaj veljajo, takšna sta finski arhitekt Juhani Palaasma in že omenjeni Kenneth Frampton. Kako se počutiš sedaj, ko si sama učiteljica?

Zelo rada učim. V seminarju, ki ga trenutno vodim na ljubljanski fakulteti, delam s skupino odličnih študentov, kar mi daje upanje, da se bo dobra arhitektura pri nas nadaljevala. Veseli me, ko vidim, da študentje razmišljajo.
 
Tvoj optimizem navdušuje, nama pa se vendar zdi, da je situacija  drugačna.

Pri nas je običajno, da se razmišlja, govori, piše o arhitekturi negativno kritično, da se opozarja na probleme, kaže na slabe zglede, celo kritizira kolege v javnosti. Pogosto je slišati izjave, na primer, »ja, mi bi že naredili to in ono, a se ne da, saj so razmere nemogoče, pa še organizirati se ne moremo, saj so vsi tako pasivni«. Pri tem pozabljamo, da s tem svojim odnosom sami nismo nič manj pasivni. Ko sama pišem o sodobni slovenski produkciji, se usmerjam na tisto, kar je dobro. In če se mi zdi kakšna stavba slaba, neuspel poskus arhitekture, o tem pač ne pišem. V našem negativno usmerjenem profesionalnem okolju se mi zdi to prava oblika delovanja. Mnogo težje je videti nekaj dobrega in to znati pokazati, razložiti, kot obupovati nad svetom okoli sebe in sebe izvzeti iz tega sveta, češ, saj bi spremenil ta svet, če bi se dalo, oh, pa se ne da.
 
Maja organiziraš simpozij z naslovom Naslednji korak, Projekt arhitektura, ki se ga bodo udeležila nekatera najbolj priznana imena iz stroke, med njimi tudi Kenneth Frampton. Kakšen je njegov cilj?

Ja, to bo res dober dogodek na področju arhitekture. Organizira ga naš zavod Ark, skupaj z Arhitekturnim muzejem Ljubljana in z ljubljansko Fakulteto za arhitekturo. S Cvetko Požar in Anjo Zorko iz muzeja ter Tadejem Glažarjem s fakultete se pripravljamo na ta simpozij že dobro leto in 7. maja se bo tudi zgodil. Sodelovala bo tudi Moderna galerija v Ljubljani, ki 9. in 10. maja organizirala svoj simpozij na temo vprašanja današnje vloge muzejev sodobne in moderne umetnosti. Tema našega simpozija pa je vprašanje, ali je arhitekturo v današnjem času globaliziranega kapitalizma še mogoče prakticirati kot projekt oziroma, rečeno drugače, kot prakso transformiranja družbene realnosti. Živimo v času, ko je arhitektura vse bolj ujeta v logiko trga, ko vse bolj postaja zgolj sredstvo za  dvigovanje cene kvadratnega metra stanovanja, ko se iz kompleksnega  organizma reducira zgolj na bleščečo podobo ali, če uporabim izraz enega od predavateljev, španskega kritika in arhitekta Luisa Fernandeza-Galiana, ko se spreminja v »architainment«. Vprašanje, ki ga zastavljamo predavateljem, je: ali je v tem času z arhitekturo še vedno mogoče posegati v družbo in kulturo ter jo spreminjati? Podobna problematika se pojavlja tudi na področju umetnosti. Vrednost umetnosti se danes meri po tem, kakšno vrednost dosega na trgu. Za naš simpozij nam je uspelo dobiti res odlične predavatelje, teoretike arhitekture in filozofe. Predavali bodo Kenneth Frampton, Rado Riha, Luis Fernandez-Galiano, William Saunders, urednik revije Harvard Design Magazine in Pier-Vittorio Aureli z Inštituta Berlage. Sama bom imela uvodno predavanje.
 
Pred kratkim si prejela nagrado Bruna Zevija, za teorijo in kritiko. To je veliko priznanje zate.

Nagrado podeljuje fundacija, ki sta jo ustanovila hči in sin tega slavnega zgodovinarja arhitekture, Bruna Zevija. V nagrajenem  eseju sem z zgledom finske sodobne arhitekture skušala pokazati, kako je arhitekturo treba prakticirati, da lahko deluje kot praksa transformiranja realnosti. S svojim stališčem, da mora arhitektura biti zmožna posegati v svet in ga spreminjati, sem potrdila zvestobo temu, kar je Zevi zagovarjal v svojih kritikah sodobne arhitekture.
 
Zanima naju, zakaj si se sploh odločila za poklic arhitektke, glede na družinsko poreklo?

Zanimalo me je marsikaj, na primer filozofija in fizika. Moja mama pa je bila prepričana, da je pravi poklic zame arhitektura. Spomnim se, da sem po dolgem razmišljanju, ali ima mama prav ali ne, prišla k očetu v pisarno in mu razložila, da sem se odločila za študij arhitekture, ker združuje znanstveni pristop z umetniškim pristopom. Tako sem racionalizirala odločitev, ki pravzaprav ni bila čisto moja odločitev. Najprej tudi nisem naredila sprejemnega izpita, sem ga pa zato naredila naslednje leto. Po vseh teh letih ukvarjanja z arhitekturo vem, da je bila odločitev prava. Arhitektura je čudovit poklic. Je pa tudi izredno težek. Zato je še toliko pomembnejše, da se arhitekti podpiramo med sabo in da se v svojih kritikah usmerjamo predvsem v to, da znamo tudi širši javnosti pokazati, kaj je dobro v arhitekturi in zakaj je arhitektura dobra.

Ambient 82, april 2009

Komentarji (0)

RSS komentarji