|
|
O razliki med arhitekturnim prostorom v devetdesetih in danes, o arhitekturi, ki je zaznamovala svet in o tem, kako je spet fino stopiti na gradbišče
|
Arhitekta Jurij Sadar in Boštjan Vuga ne potrebujeta posebne predstavitve. Pogovarjali smo se v biroju, ki se nahaja v petnajstem nadstropju Miheličeve poslovne stolpnice na Bavarskem dvoru, od koder se vidi njuno slavno Esmeraldo, stavbo Gospodarske zbornice, pa tudi gradbišče njunega zadnjega mega projekta ljubljanskega športnega parka s stadionom in dvorano v Stožicah.
Vaš biro se je v devetdesetih profiliral z vrsto projektov, ki so bili s svojo filozofijo za slovenski arhitekturni prostor prelomni. Veliko jih tudi ni bilo realiziranih. Je danes, ko je sodobna arhitektura bolj ozaveščena, kaj lažje?
Sadar: Z birojem smo začeli tako, da smo se pogosto udeleževali natečajev. Za nas je bil takrat najpomembnejši natečaj za Gospodarsko zbornico. Imel je naročnika, ki je razmišljal o tistem času kot o tranzicijskem, to je bil za veliko ljudi čas negotovosti. Takratni predsednik pa je imel vizijo, ki se je ujemala z našo, o novi državi in novem času. Če poskušam z refleksijo, je bilo to obdobje odprto polje, z veliko odprtih možnosti. Menim, da je danes za nas in za mlajše kolege težje uveljavljati drzne ideje. Gradnja stavbe GZS je bila pomembna za vzpostavitev našega biroja in lansiranje prvega tranzicijskega objekta na slovensko arhitekturno prizorišče.
Vuga: Tranzicija pomeni entropijo, torej neurejeno stanje, v katerem je možno izpeljati neko nenavadno, drugačno, radikalno, novo stvar. Kadar je entropija manjša, so ljudje bolj ustaljeni in porabiš več energije, da neko stvar premakneš naprej. Razlika med takrat in danes je, da je danes, ko sta se slovenska družba in to okolje že etablirala, težje premikati stvari naprej, kot je bilo to v sredini oziroma na koncu devetdesetih let.
Pred več kot desetletjem sta bila prva arhitekta, ki sta prevzela in interpretirala razmišljanje tujih naprednih arhitektov (Rema Koolhaasa, MVRDV, Bena Van Berkla, Stana Allena idr.) ter ga prenesla na Slovensko, kar je po mojem največji prispevek biroja Sadar-Vuga k razvoju sodobne slovenske arhitekture. Kaj je po vajinem mnenju danes naloga vaše in prihajajočih generacij arhitektov?
Vuga: Nikoli nismo delali z namenom, da bi prevzeli razmišljanje od drugod in ga uporabili pri nas. Začeli smo razvijati lastno filozofijo, pristop, estetski in formalni videz naše arhitekture ter pogled na produkcijo. Predvsem bi poudaril, da je bil naš biro prvi, ki je vzpostavil v Sloveniji birojsko kulturo in razvil specifično strategijo PR. Pred tem so bile tukaj druge, bolj ali manj ad hoc organizacije in združenja svobodnih arhitektov. Projektivni biro pa je ekonomski subjekt v družbi, razlikuje se od predstave o umetniškem ateljeju, ki na mansardi nekaj producira.
Sadar: V slovenski arhitekturni/oblikovalski prostor smo vpeljali drugačno obliko komunikacije znotraj projektantske skupine, v smislu timskega dela in komuniciranja z naročniki in mediji. Svoje delo smo predstavljali z razstavami, predavanji in drugimi oblikami komunikacije. Posledica drugačnega pristopa so tudi drugačni arhitekturni produkti in njihov odmev znotraj stroke in zunaj nje. Tendence so danes podobne kot pred petnajstimi leti, spremljati življenje in najti prostorske oblike, ki temu ustrezajo. Govorim o vpeljavi novih tehnologij, materialov in drugačnega odnosa do rabe energije.
Vuga: Konec devetdesetih se je v Sloveniji zgodil veliki šok s šestimi ali sedmimi biroji, mlado generacijo, ki je poganjala razvoj naprej. Zastavlja se vprašanje, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, bodo deset, petnajst let mlajši arhitekti povzročili nov pretres, ki bo razburkal sceno.
Sadar: Stvar, ki se še ni preoblikovala, je naša fakulteta za arhitekturo. Kaže, da se ji še ni uspelo prilagoditi spremembam, in tako tisti najmlajši diplomanti, ki bi lahko imeli najbolj sveže poglede na stroko in svet, teh nimajo.
Vuga: Opažam, da z vpeljavo bolonjske reforme in razmahom arhitekturnih birojev upada zanimanje za postdiplomski študij v tujini. Ta pa je impulz, ki ti pomaga skozi prizmo tujine videti stvari tu drugače. Če tega ni, gre le za kontinuiteto. Pred letom in pol sem se udeležil na fakulteti neke okrogle mize, ki so jo organiziral študentje na temo, kako organizirati uspešen biro. To, da študenta tretjega letnika zanima, kako ustanoviti uspešen biro, namesto da bi ga zanimalo, kako delati dobro arhitekturo, je čisti absurd.
Vaša generacija je na mnogih področjih orala ledino; kako se bodo razlikovale delovne razmere (mednarodna intelektualna izmenjava, posttranzicija, postrecesija, dezeen, youtube, skype itn.) za mlade generacije arhitektov?
Sadar: Na arhitekturo kot disciplino in na gradnjo samo internet in drugi mediji nimajo vpliva, spreminjajo pa se seveda metode dela in komunikacija med vsemi akterji v procesu načrtovanja in gradnje objekta.
Vuga: Navezal se bom na tisto, kar sva rekla na začetku. Kako produkcija in komunikacija vplivata na končni arhitekturni izdelek? Po socialnih mrežah in internetnih arhitekturnih časopisih se informacije o arhitekturi širijo hitreje, kar gotovo, hote ali nehote, vpliva na tok zavesti. Neko informacijo povzameš ali jo ovržeš, in tako nanjo reagiraš. Zato kljub težnji po parametrični arhitekturi, ki zajema vsa lokalna okolja, na koncu dobiš enak izdelek v Rigi ali v Lizboni, ravno zato ker se pristop ali filozofija širijo zelo hitro, ne glede na to, kje dejansko si.
Biro Sadar Vuga sta ustanovila leta 1996, če potegnemo fiktivno časovno ločnico nekje na polovici delovanja biroja, kateri poznejši projekt bi lahko bil ekvivalent stavbi Gospodarske zbornice?
Vuga: Ko sva se zjutraj vozila z gradbišča, sva se pogovarjala, ali je bila GZS stavba, ki je povedala, kakšna je povezava med ekonomsko strategijo institucije GZS in njeno prostorsko organizacijo, ki nekako ustreza ideji hipermarketa MEGASTORA za posel, potem je hiša na Gradaški tista, ki najbolje kaže naš pogled na bivanje v mestu. Znotraj lokacije, znotraj objekta in odnos med zunaj in znotraj. Verjetno je med zgrajenimi prav ta hiša pendant.
Katere stavbe so v zadnjih letih po vajinem mnenju zaznamovale svetovno arhitekturno prizorišče?
Sadar: Prvič so to stavbe ikone, za katerimi stojijo pomembni, svetovno znani arhitekti, o katerih se veliko piše in govori. Drugi fenomen so velike gradnje celotnih mest ali mestnih predelov, ki so nastajali v zadnjem času, na primer Šanghaj, Dubaj, torej urbani fenomeni, ki so posledica hitrih ekonomskih in socialnih sprememb v družbi. Tretji del pa so lokalne arhitekture ali nekatere šole, ki za tem stojijo, na primer portugalska arhitektura in znana portska šola. In nazadnje arhitekture, ki nastajajo na primerljivih postulatih, izhodiščih in ciljih, kakršna je na primer ekologija. Vsa ta polja so tista, kjer je arhitektura deležna največ pozornosti in ima posledično najmočnejši vpliv.
Vuga: Najbolj so stroko zaznamovale tiste stavbe, ki so bile najbolj publicirane. Tudi če ti neka arhitektura ni blizu, ti ostane v glavi. Nebotičnik CCTV v Pekingu ali Tate Gallery v Londonu na eni strani in kakovostna lokalna arhitektura (regija Vorarlberg v Avstriji) na drugi. Prav ta dvojnost je tisto, kar je značilno za današnji čas in je tudi čar in vrednost evropskega okolja danes. Naj še dodam, da je hrvaška arhitektura danes drznejša od naše, bolj se premika naprej, več je smelih projektov, svežine, zanosa. Razlog za to gre verjetno iskati v nezaključeni tranziciji, pomembno vlogo ima tudi revija Oris in simpoziji, ki jih organizira, ter v številnih ambicioznih organizacijah.
Ali so danes v svetu in Sloveniji v arhitekturi še mogoči veliki (pre)skoki, kakršnim smo bili priče v zadnjih petnajstih letih?
Vuga: So, je pa to odvisno od vsakega posameznika, biroja, skupine ljudi in njihove ambicioznosti. To ni odločitev od zunaj, odločilno je to, kaj kakšen mlad arhitekt čuti, s čim se zadovolji.
Za kateri vajin nerealiziran projekt vama je najbolj žal?
Sadar: Teh je več, cilj vsakega zarisanega projekta je, da bi bil zgrajen. Jasno je, da se to ne more zgoditi, saj obstaja statistika med projekti in njihovo realizacijo. Meni je najbolj žal za slovenski paviljon za Expo 2000 v Hannovru. Ravno v času tranzicije je poskusil Slovenijo zgostiti na majhen prostor, ki je bil na voljo. Dobili smo natečaj, ko bi projekt morali začeti graditi, smo vztrajali na osnovnem izhodišču, nismo videli enostavnejše možnosti, kako drugače izraziti osnovno sporočilo. To je bila za biro šola, pouk, da kompromis ne pomeni nujno popuščanja, ampak izbiranje med več zelo dobrimi opcijami.
Vuga: Drugi projekt, za katerega smo zelo garali, je projekt za hotel Palace v Portorožu. Drugače kot pri paviljonu so politične razmere pripeljale do tega, da je bil ta projekt po dveh letih in pol razvoja prestavljen v druge roke. A naj velja, da kar ne ubija, krepi!
Kaže, da so nekateri naši biroji, kar zadeva realizacije, končno začeli prodirati v tujino. Tudi vaš biro razvija projekt za nizozemski Almere. Kakšna je izkušnja projektiranja v tujini v primerjavi s Slovenijo?
Sadar: Ta projekt je super izkušnja. V tujini delaš v drugem okolju, spoznaš nove zanimive ljudi, metode dela na večjem, zahtevnem projektu. Gre za novo območje v novem mestu Almere, k sodelovanju so povabili trideset arhitektov iz različnih držav, trideset arhitektov je razvijalo po dve hiši z mešanim stanovanjsko-poslovnim programom, z njimi smo zapolnili šestnajst mestnih karejev. Zanimivo je bilo opazovati, kako so z nizozemskim pragmatičnim razmišljanjem speljali, da smo v šestih tednih vsi izdelali idejne zasnove, jih predstavili in uskladili z naročnikom in njegovo celovito podobo. Projekt, ki ga vodi biro MVRDV, gre sedaj naprej v fazo pridobivanja gradbenega dovoljenja. Vse skupaj je bilo pripravljeno s kirurško natančnostjo, hkrati pa je puščalo dovolj svobode, da je vsak izmed arhitektov prispeval k raznolikosti teh projektov, kar je bil tudi cilj te oblike dela.
V Sloveniji so se redke realizacije največjega merila dogajale le v obdobju socializma (npr. Ravnikarjev Trg republike). Sodobni slovenski arhitekti gradite (po Koolhaasovi klasifikaciji S, M, L, XL) v merilih small in medium, projekt ljubljanskega športnega parka s stadionom in dvorano pa sodi v merilo XL. Kako se razlikuje delo na tako obsežnem projektu od projektiranja manjših?
Vuga: Govorimo o Športnem parku Stožice. Gre za hibridni projekt športno- nakupovalnega centra, ki združuje štiri programe, stadion, večnamensko športno dvorano, nakupovalno središče in javni park na strehi nakupovalnega središča. V biroju je delo organizirano tako, da tri skupine delajo na treh sklopih, krajinsko ureditev projektira biro Ane Kučan. Projekt je torej zahteven predvsem zaradi časovne stiske. Pri projektu s tako kritično maso je največji izziv delati znotraj tako ozkih časovnih okvirov.
Sadar: Ima pa to merilo gotovo svoj šarm, saj je predvsem logistika pri majhnih projektih drugačna kot pri tem prepletenem kompleksu. Kako uskladiti atraktivnost in preglednost objektov.
Vuga: Po dvanajstih letih je spet (po GZS) zelo fino priti na gradbišče, spet gre za nov občutek, ki ga porodijo velike dimenzije. V biroju se ukvarja s tem projektom 12 arhitektov. Začel se je z zmago na natečaju za Univerzitetno športno dvorano leta 1997, nato je eno desetletje miroval in se prebudil leta 2007 z ureditvenim načrtom za širše območje. Sledil je premor do maja 2008, ko se je dejansko začelo projektirati na novo. Dve leti časa za projektiranje in gradnjo takega objekta je izrazito malo.
Sadar: Gradnjo tega objekta spremlja neko navdušenje vseh udeleženih. Fascinirani so, da pri nas delamo projekte teh dimenzij, ki jih Ljubljana potrebuje. Tu se bo odvijal profesionalni šport, pridobljene bodo čisto nove prostočasne površine za vse občane.
Vuga: Zabavno je opazovati, kako ljudje vsak dan na različne forume pošiljajo fotografije z gradbišča, projekt sam je postal sredstvo komunikacije. Gradnjo je mogoče spremljati s kamerami na strani trgovca M2.
Sadar: V nekaj dneh se na gradbišču kar veliko zgodi. Dela izvaja več gradbenih podjetij, velik del gradnje je predizdelane, velike jeklene elemente vozijo iz tovarn in jih na gradbišču sestavljajo. Gradnja je tudi zaradi tega fascinantno hitra.
Vuga: Hitrost gradnje bolj kot velikost vpliva na oblikovalske odločitve. Zahteva odprto operativnost projektiranja in organizacije.
Ampak dvorana je drugačna kot v natečaju pred desetimi leti?
Vuga: Prva zasnova je bila atletska dvorana, ki je težila k temu, da bi imela veliko športno površino in sprejela manj (štiri tisoč) gledalcev. Sedanja dvorana ima dvanajst tisoč petsto sedišč z največjim, atletskim igriščem. Zgradba je postala kompaktnejša. Pri prvem projektu smo govorili o stisnjenem kontejnerju, v najmanjši volumen spraviš največ površine, kar nekako velja tudi sedaj.
Sadar: Zanimiv je odnos oziroma razmerje med dvorano in stadionom. Dvorana je po kapaciteti velik evropski objekt, medtem ko stadion s šestnajst tisoč sedišči sodi med manjše, kar se kaže v sami zasnovi kompleksa. Dvorana je izpostavljena na zeleni površini strehe nakupovalnega središča, ki je park, medtem ko se stadion pokaže kot krater znotraj parkovne površine. Prostorski učinek stadiona je opazen, šele ko vstopiš vanj. Stadion je bolj interierski, pri dvorani pa je izpostavljen njen zunanji volumen.
Ali bo Ljubljana po postavitvi omenjenega športnega parka sploh še potrebovala drugi, Plečnikov stadion?
Sadar: Seveda. Vsi ti novejši ljubljanski mestni projekti, ki potekajo, so hibridi, kombinacija športnega, poslovnega in stanovanjskega programa. Taki objekti v mestih pomenijo programsko obogatitev, hkrati pa športni objekt zagotovi blagovno znamko kompleksa, tako je tudi pri bežigrajskem projektu. Vprašanje torej ni, ali potrebujemo še en stadion za igranje nogometa, ampak je bistveno, da je načrtovan še en razvojni projekt znotraj mestne slike.
Kontroverzni oblikovalec BMW Chris Bangle je na nekem predavanju dejal, da zavida arhitektom, saj naj bi gradbena industrija – z možnostjo prefabrikacije, širokim naborom materialov in fleksibilnostjo – pri izvedbi za nekaj desetletij vodila pred avtomobilsko. Kako komentirata to izjavo? Sam namreč nimam občutka, da se lahko arhitektura na ravni procesa projektiranja, izvedbe in preciznosti končnega izdelka primerja z najnovejšim beemvejem.
Vuga: Verjetno Bangle meni, da pri gradnji obstaja toleranca, ki ni primerljiva s tisto v avtomobilski industriji. Govorimo o standardih, pravilih, regulacijah, ki so v gradnji kljub vsemu še vedno take, da stvari lahko pomakneš naprej. Kar pa se tiče prenosa digitalnega znanja v produkcijo, absolutno vodi avtomobilska industrija. V principu je v gradnji mogoče marsikaj, ravno ekonomika gradnje pa kaže, da se ves razvoj projektiranja težko aplicira v samo izvedbo. Ravno zjutraj sva se pogovarjala, zakaj ne delamo prefabriciranih stavb, kot so jih delali recimo v sedemdesetih, po metodi platenbau, po vsej vzhodni Evropi. Imeli bi sistem digitalnega produkta, betona ali kompozitnega materiala, s tem bi lahko sestavljali parametrično oblikovane hiše. Ne gre le za ekonomiko in navado, temveč recimo temu ekonomiko izkušnje, saj obstaja velik delež publike, ki si tega ne želi oziroma ne potrebuje. Optimum oblikovanja je enostavna ometana soba.
Sadar: Mislim, da je težko delati analogijo med avtomobilom in hišo. Prvi je strogo namenski produkt, pri hiši pa gre za to, kako je zasnovan neki prostor, kako ga ljudje razumejo, uporabljajo, kakšen odnos vzpostavijo do njega in kakšen je odnos objekta do okolja. Menim, da je zanimiveje razmišljati o tem, kako dojemaš okolico iz avtomobila, kadar se pelješ, in o prenosu te izkušnje v arhitekturno. Omenjeni oblikovalec verjetno misli, da je prostor za inovacije, znotraj katerega delaš avtomobile, bolj omejen kot prostor za inovacije v arhitekturi, ki v bistvu nima meja.
Vajine koncepte že ves čas razlagata s formulami, kakršne so vertikalni hall, stisnjen kontejner, napihnjena okna ... Znotraj tega obstaja arhitektura, ki se je v dvanajstih letih verjetno spremenila. Ali lahko povesta, kakšen razvoj se je zgodil pri vajinem razmišljanju in snovanju arhitekture?
Vuga: Na začetku vsakega projekta smo poskusili razviti formulo, in ta je pokazala na veliko razliko med njimi. Zbornica, galerija, Futura, fontana, Gradaška, vsaka ima svojo formulo in vsaka hiša je drugačna. Danes, ko imamo ta konceptualni material razvit, ga lahko poljubno kombiniramo. Danes ne iščemo več zunanjih vizualnih impulzov v znanosti, umetnosti, modi in tehnologiji, ampak so BISTVENE reference naši projekti sami. Gre za evolucijo lastnega dela, kar smo naredili, je naš material za naprej, podobno kot bi si razvijal lastni DNK. Včeraj sem pregledoval rezultate natečaja za kampus v Kopru. V zaključnem poročilu je o nekem projektu pisalo, da je dobro razvil vertikalni hall, kar je bil osnovni koncept ali formula stavbe Gospodarske zbornice. Torej to, kar formule res so, poimenovanja arhitekturnih ali prostorskih konceptov, ki jih uporabljajo drugi arhitekti pri razvoju svojih projektov. To je naš prispevek v sodobni arhitekturni besednjak.
 |
RSS komentarji