Zelo sem se veselila najinega snidenja, iz rahlo sebičnega vzgiba, ker čutim zadnje čase zaradi vsesplošno zataknjene slovenske modne scene močan primanjkljaj tovrstnega kaleidoskopskega modnega kramljanja. Tako sva se končno našli dve radovedni, dve taki, ki iz neznanega razloga vedno tičiva tam, kjer se vleče naprej.

 Z eno v oči bodečo razliko: da ima  Jožica na rovaš svoje drzne širokosrčnosti in predvsem nekaj desetletij več velikansko prednost.  Bila je pri vrhu vseh ljubljanskih kulturnih revolucij. Šumijevsko glorijo je ujela za rep, kot takrat vsi se je tudi ona trudila početi vse, kar je bilo znotraj njihove scene kar najbolj ludo, boemsko, predvsem pa zelo kul. S punkom so prišle pretežke šminke, prekratke minice in bogate obrvi, ki jih s poudarjeno natančnostjo neguje še danes. Irwinom je na mačje oči (lepe oči, se pravi brezplačno?) oddajala atelje, stanovanje Laibachom, hodila s Pankrtom, bila je na televiziji, zdaj pa podeljuje nagrade Trend za modno in vizualno ustvarjanje ter se ukvarja s svetovanjem podjetjem pri razvoju blagovnih znamk. Torej, njeno ime je Jožica Brodarič, in to brez meja, od Pankrtov mimo Versaceja do Mure, Oktobra in nazaj po Trend.

Od kdaj ste postriženi na Jožico Brodarič?
Haha! To je povezano z marsičim.  Jaz bi sicer imela prenekatero frizuro, pa si jih zaradi tipa las, ki so redki in tanki, pač ne morem privoščiti. Na srečo mi je bil vedno všeč francoski paž. Za idealen francoski frufru bi sicer morala imeti težke, ravne, spodrezane lase, tako da se moram kar namučiti, da  pridem do zglednega rezultata. Ker mi zadnje čase ne uspeva prav dobro, si ga češem na stran. Kljub temu da frizura nastaja nekoliko na silo, jo nosim že blazno dolgo, postala je navada. Glede na to, da si pri frizerju  baje lahko zaželiš frizuro a la Brodarič, pa je očitno paž postal tudi moj zaščitni znak. Zanimivo je, da bi ravno ti isti frizerji mene nadvse radi spremenili. Jih pač nervira, da sem že toliko časa enaka.

Kaj vidite, kadar pogledate v ogledalo?
Hmmm … sebe najbrž. Človek je sebe navajen, ker nisem več rosno mlada, bi težko odkrila karkoli novega, tako da v bistvu težko rečem, da se kdaj zares gledam. Sicer pa ni osebe, ki bi bila sama s sabo zadovoljna. Razen seveda tistih, ki trpijo zaradi kakšne psihološke motnje. Sama sem zelo samokritična in se vedno gledam iz mogoče nekoliko »ženskega« aspekta. Iščem, recimo, kje me kaj moti, kaj bi bilo nujno popraviti, dodelati. Kot sem rekla, vidim samo tisto, kar me zmoti, drugega niti zares ne vidim, kaj šele gledam.
 

Ker ste javna osebnost, me zanima, kaj je najpogostejša napačna predstava, ki jo imajo ljudje o Jožici Brodarič.
Verjetno si vsak človek o sebi misli, da poseduje znanja, ki jih mogoče drugi ne prepoznajo. Nekateri morda mislijo, da imam neko znanje o stvareh, sama pa menim, da ga v bistvu nimam. Mislim, da nekatere stvari dobro obvladam, drugi pa mislijo, da obvladam nekaj, česar v bistvu ne oziroma ne dovolj. To je po mojem edina taka opazna zabloda.

Konglomerat  znanj se najbolj kaže s tem, da je Jožica  postala sama svoja modna znamka. Svoje modno poslanstvo je najprej upravičila s številnimi kostumografijami za tisti čas najbolj vibrantne in avantgardne avtorje v Drami in Gleju. Impulze brbotajoče ljubljanske umetniške scene je od leta 1980 naprej pretapljala v oblikovanje in pripravo modnih revij na Centru za sodobno oblačenje v Ljubljani. Oblikovala je kolekcije za številna slovenska in jugoslovanska tekstilna podjetja, zanje je prejela mnoge nagrade na modnih sejmih po vsej državi. Oblikovala je tudi za kanadsko znamko Filkenstein Industries in newyorško Yudge. Kot svetovalka za slovenski olimpijski komite je oblekla naše vrle športnike in ker je Amerika velika, je za moskovski, beograjski in varšavski McDonalds celo skreairala uniforme. Večino nas, ki smo mahnjeni na imidž, je osvojila z ostro modno kritiko v tedenski televizijski rubriki Studio moda znotraj takrat še svežega Studia City. Dokler ni iz rokava potegnila svojega ultimativnega kvizka, samostojne oddaje Trend in se dokončno ustoličila tam, kjer se klešejo smernice.

Glede na to, da je trend ključna beseda vašega življenja vse od prve oddaje  leta 1996 na TVS in pet let pozneje prve nagrade za modno in vizualno ustvarjanje, morate imeti trende izjemno radi?
Do trendov imam zdravo distanco. Pred petnajstimi leti je ime trend dobro sedlo. Mene sicer veliko bolj zanima močan, dodelan osebni stil, ki ima neko čvrsto ozadje. Trend je veliko bolj površinski, minljivejši.

Med BMW fashion in tednom mode v Ljubljani  so podeljevali nagrade za najboljši »modni stil«, kaj pravzaprav to pomeni? Če je nekdo moden, torej v trendu, to pač ne more biti izraz kakšne močne identitete.
Slovenski jezik je reven ravno pri besedah, ki se uporabljajo v modi in oblikovanju nasploh. Pač nismo v Franciji, kjer imajo močno modno tradicijo, z njo pa tudi ustrezno terminologijo. No, in ker smo s tem besednjakom ubogi, nekatere besede, v tem primeru pridevnik »modno«, uporabljamo preširoko.

Kot  nepogrešljiv člen, akterka vseh ljubljanskih scen po vrsti ste najbrž zamenjali nekaj imidžev. Na katerega od svojih oufitov ste najbolj ponosni?

Še z največjo nostalgijio se spominjam svojega imidža iz obdobja srednje oblikovne šole v začetku sedemdesetih let, ko sem nosila mini in maksi krila, dolge pelerine, visoke škornje čez kolena, črne usnjene kavbojke, žametne brezrokavnike in podobne stvari. Že takrat je črna barva postala moja velika ljubezen.
Ste velika poznavalka in strastna spremljevalka kulturnega valovanja,  najbrž vam je že uspelo razvozlati, kje se trendi kalijo oziroma napajajo?
V modi so za to pristojne štiri svetovne prestolnice. Najprej je bil Pariz, potem Milano, za njim New York, v šestdesetih letih pa je na modno sceno prodrl še London. Ta mesta še vedno držijo taktirko, tudi koncentracija ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo z modo, je tam največja. Kadar govorimo o modnem sistemu, pravzaprav govorimo o teh štirih prestolnicah. Po drugi strani pa se že nekaj časa vzpostavljajo alternativni oziroma paralelni centri kreativnosti – ne samo v modi, ampak tudi v arhitekturi, oblikovanju in umetnosti. Ti centri brbotajo na Nizozemskem in v Belgiji, v Španiji, v Skandinaviji in še kje.

Trendi imajo svoje izvire v mestih, kako pa znamo predvideti, kaj »je kul« in celo kaj »bo kul«, tudi mi podalpski prebivalci? Konec koncev se s tem ukvarjate sami, pa niste v Parizu?
Trendi so refleksija časa … zažrti so v vse pore kulture. Od filma do glasbe in umetnosti prek mode in nazaj. Kreatorji so spužve za vse, kar se dogaja, od tega, kako se ljudje oblačijo na cesti, do elitnih umetniških projektov. In ker je moda kljub vsemu industrija, potem te dražljaje uravnotežijo z ekonomskimi in tehnološkimi dejavniki.

Torej so kreatorji tisti, ki imajo občutek za občutek? Kako se potem lahko zgodi recimo zgodba o uspehu znamke Balmain, ki je popoln produkt modne urednice Emanuelle Alt, ali pa Romeo Gigli, otrok sester Sozzani?
Balmain je tipična pariška zgodba, v kateri gre za izkazovanje uredniške moči. Kljub vsemu so prvi trendseterji kreatorji, kajti najprej je vedno oblačilo, šele potem lahko svoje ambicije uresničujejo uredniki, fotografi, stilisti in drugi členi modnega sistema. Seveda so mediji zelo vplivni, močni in pomembni, ključen pa je Vogue, predvsem njegove pariška, ameriška in italijanska izdaja. In seveda je marsikaj odvisno od tega, komu bodo urednice, včasih iz čiste kapricioznosti, dale priložnost oziroma koga bodo »posvojile« oziroma vzele za svojega.

Letos ste devetič podeljevali nagrade Trend. Kaj iščete, kadar izbirate svoje nagrajence?
Kvaliteto, močan koncept in inovativnost. Vrednotenje vizualne ustvarjalnosti nikakor ni preprosto, zato se člani Trendove žirije vsako leta precej namučijo, da z vso avtoriteto in odgovornostjo razglasijo dobitnike Trendovih priznanj.

Že v nekdanji Jugoslaviji ste s Centrom za sodobno oblačenje v Ljubljani aktivno sodelovali pri formiranju takratne modne industrije.
Takrat je obstajala zelo močna in modno ozaveščena scena. Center za sodobno oblačenje je izdajal revijo Maneken in organiziral modne revije. Med manekeni v tistih časih je bil tudi današnji predsednik vlade Borut Pahor in še mnogi drugi. Recimo stilist in urednik Sašo Radovič ali pa sedanji direktor multimedijskega centra RTV SLO Zvezdan Martič. Bili smo odlična ekipa in glede na to, da je bila Jugoslavija bistveno večja država od sedanje Slovenije, je bilo za modne aktivnosti na voljo tudi več sredstev.

Ko ste še sodelovali s centrom za sodobno oblačenje v Ljubljani, ste najbrž dobili kakšno plačano letalsko vozovnico za tedne mode. Kako sledite modi danes?
Še vedno obiskujem nekatere modne sejme. Glede na to, da sem bila tudi sama modna oblikovalka, je moj dotok informacij sistematičen in ažuren. Poleg tega sem si v vseh teh letih izoblikovala močno intuicijo, značilno za kreatorje, v katero smer se bodo zlili številni razpršeni impulzi. Rada obiskujem tudi znani pariški sejem tkanin Premiere Vision, kjer se lahko najbolje informiraš o trendih prihajajočih sezon. Potem pa so tu še mnogi modni inštituti, ki strokovno javnost oskrbujejo z modnimi informacijami, pa seveda prijatelji iz tujine, ki delajo v osrčju modne mašinerije.

Aha, no, mi »tamali« smo še bolj »on a budget« in nam navadno poje style.com. Koga najprej poklikate?
Ker sem v življenju videla že toliko revij, nekako že vnaprej vem, kaj lahko od koga pričakujem. Zadnje sezone najraje pogledam pariško modno hišo Lanvin.

Ja, Alber Elbaz je mojster!
Nedvomno. Prav tako Nicolas Ghesquière, ki dela za Balenciago. Tudi pri Costume National, čeprav so svoj vrhunec dosegli pred desetimi leti, še vedno znajo. Blizu so mi tudi Ann Demeulemeester, Margiela, Bickembergs pa Rick Owens in Alexander McQueen. med Italijani pa zadnje čase najbolj spremljam Antonia Berardija, Alessandra dell’Aquo, Alberto Ferretti in Antonia Marrasa.

V Sloveniji zadnje čase opazujemo propad nekdaj paradnih konjev našega gospodarstva, kakršni so Mura, IUV, Labod itn. Zakaj je prišlo tako daleč?
Razlogov je zelo veliko, celo preveč, tako da bi bilo celo nenavadno, če bi takšna podjetja še naprej nemoteno poslovala. Če jih naštejem le nekaj – za dodelavne posle je cena dela v Sloveniji previsoka, lastnih blagovnih znamk pa ta podjetja niso znala razvijati. Težava je tudi v bolj ali manj razpršeni strukturi lastništva, poleg tega lastniki večinoma nimajo prave afinitete do mode. Neadekvatni lastniki torej imenujejo neprimerne nadzorne svete, ti nastavljajo neprimerne menedžerje, in tako v začaranem krogu naprej. Direktorji so v naša modna podjetja velikokrat prihajali iz popolnoma drugih branž, zato o modnem sistemu in modnih blagovnih znamkah niso vedeli praktično ničesar. V takšnih sistemskih okoliščinah so se skozi leta in celo desetletja kopičile strateške napake in so na žalost zdaj morale kulminirati v najbolj črnem scenariju. Pravzaprav je skorajda nerazumljivo, da prav nobenemu slovenskemu modnemu podjetju v zadnjih dvajsetih letih ni uspelo izvesti kakšnega res širšega preboja, kljub temu da je šlo večinoma za podjetja s kvalitetno in dolgoletno tradicijo. Vprašati se je treba, zakaj nobenemu od njih ni uspelo, po drugi strani pa kljub vsemu uspeva kar nekaj ne-modnim znamkam v Sloveniji, kot sta Seaway in Gorenje, kjer posvečajo oblikovanju kot dodani vrednosti veliko pozornosti.

Jožica Brodarič je vedno imela jasno vizijo, izdelano znamčenje za vse nas modno dovzetne.  Očitno se je to dalo! Skrbi pa me, ali se še da, ker začuda nad apatijo tarna tudi naša sicer neustrašna trendseterka in ker se tudi njej včasih zazdi, da praskamo vse bolj v prazno.

Komentarji (0)

RSS komentarji