O njiričevskem slogu, o arhitekturni ambiciji majhnih mest, o novem NUK-u in o analogni arhitekturi

Hrvoje Njirić je arhitekt, znan po svoji drzni arhitekturi, ki nekako deska na valovih časa. Bil je profesor na Fakulteti za arhitekturo v Gradcu, zdaj je redni profesor na Fakulteti za arhitekturo v Splitu, kot gostujoči profesor, kritik in predavatelj je navzoč na različnih arhitekturnih šolah po vsem svetu. Nedavno je pomembna španska revija El Croquis objavila monografijo njegovega dela. K sodobni slovenski arhitekturi je v soavtorstvu s Heleno Njirić prispeval z objektoma Baumax in McDonalds v Mariboru. S hrvaškim »enfantom terriblom« sva govorila o njegovih projektih, vlogi arhitekta v družbi in alternativnih pogledih na arhitekturo.

Vaše ponovno gostovanje na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo je spremljalo veliko pričakovanje študentov, ki pravijo, da ste velik in zelo zanimiv arhitekt. Kaže, da ste zvezdnik, o tem pričajo tudi številna gostovanja in projekti v tujini ter številne objave v medijih. Kako gledate na to?
To, kar pravite, je absolutno laskavo, če prihaja od študentov, hkrati pa veliko priznanje. Tak odziv je zanimiv glede na to, da naš biro, ki je na prizorišču že nekaj časa, zelo regulira objave svojih del v medijih. Za mnoge biroje je gradnja v drugem planu, močno pa razvijajo strategijo PR. Veseli me, da se naše delo zdi zanimivo širši javnosti. Očitno dobro sprejema naše razmišljanje. Kadar govorim o arhitekturi,  se sprašujem o skrajnih dometih naše stroke, o odkrivanju doslej neznanih potencialov. Predvsem se vidim kot nekdo, ki dela za javno dobro, saj naj bi bil arhitekt oseba s socialnim poslanstvom.  Glede na vaš komentar je moj pristop dober in ga lahko razvijam naprej. Drugi del mojega strokovnega delovanja pa je pedagoško delo. Na Fakulteti za arhitekturo v Splitu sem redni profesor, gostujem tudi v Madridu in v okviru različnih delavnic tudi v drugih državah. Zato nenehno premišljam o najrazličnejših socialnih in ekonomskih vprašanjih,  ki so pomembna za arhitekturo in se ves čas spreminjajo. Ves čas sem prisiljen spremljati razvoj stroke in mu slediti.

Kot arhitekt ste se zelo zgodaj uveljavili, a začeli razmeroma pozno graditi. Vaši prvi dve realizaciji sta Baumax in McDonalds v Mariboru.
V kakšnem obdobju naš biro gradi več, včasih manj, kar ni naša zavestna odločitev, temveč odgovor na stanje na trgu. Delamo veliko projektov, količina materiala na naši internetni strani je zares velika (okoli 115 projektov), zgrajen je le manjši del.  Malo ljudi ve, da je bila moja prva realizacija v Moskvi, ne v Mariboru. Konec osemdesetih, v pradavnih časih rapidografa in paralele, sem delal v velikem zagrebškem državnem biroju, kakršni so bili značilni za tisti čas. Velike biroje so sestavljali  ateljeji, ki so izvajali projektantske naloge, od projekta do nadzora gradbišča. Dobili smo ponudbo za projektiranje stavbe Intourist na obrobju Moskve. Projekt je bil izbran za realizacijo, kot avtor sem ga s skupino projektantov pripeljal do realizacije. S tem sem dobil prvo mednarodno izkušnjo, izkušnjo gradbišča in nekaj znanja ruščine. Kar se tiče mariborskih projektov, moram poudariti, da sem hvaležen Sloveniji za to res dobro izkušnjo. Ta dva projekta, ki sta bila precej publicirana, sta prvemu biroju njiric+njiric pomagala k evropski prepoznavnosti. 

Vaša  aktualna arhitekturna produkcija se mi zdi manj »njirićevska« kot starejši, na žalost nerealizirani projekti.
Vsako naročilo je unikatno, zaradi česar je prav takšen tudi projekt. Kljub temu da mi je opazka všeč, naj povem, da nikoli nisem težil k »njirićevskemu slogu«, saj nikoli ne gledam nazaj, kako sem opravil neko nalogo. Upam, da vprašanje ne namiguje, da sem včasih delal bolje. Res pa je, da so mogoče nekateri projekti  zaradi nejasnosti in hitrosti vsega postopka bolj pragmatični. Prepričan sem, da je vsak naš projekt vsebuje visoko raven socialnega zavedanja. Družbena odgovornost je ena izmed ključnih reči v arhitekturi, ki jo družba na žalost dojema kot umetnost, blizu slikarstvu in kiparstvu, pri katerih ta odgovornost ni ključna, arhitekt pa jo mora prevzeti v vsakem trenutku.

Lani je na obisku v Ljubljani vaš kolega arhitekt Idis Turato dejal, da je dobra arhitektura to, kar je delal Plečnik, sodobna (tudi njegova) arhitekturna produkcija pa je v primerjavi z njo banalna. Kakšen je torej pomen arhitekture danes?
Idisova izjava kaže na to, da danes biroji delajo hitro, brez premisleka, radikalnosti in odgovornosti do širših vprašanj. Vso pravico ima, da vidi v taki luči svoje delo, jaz svojega ne gledam tako. Plečnik se je z arhitekturo ukvarjal, ker je tako želel, ne pa iz pridobitniških ali kakšnih drugih razlogov. Naše delo je po razumevanju arhitektovega poslanstva in odnosu enako, kot ga je imel Plečnik. Naročnik mora biti zadovoljen, projekt mora zadovoljiti zahteve in zagotoviti dodano vrednost. Zame kot arhitekta je to osnovni cilj, če to kvaliteto z objavami spozna širša publika, toliko bolje. Spiritualna dimenzija arhitekture in arhitekta kot razmeroma tihega ustvarjalca, kakršen je bil Plečnik, se mi zdi pravilna drža in bi v tej kategoriji rad videl tudi sebe in svojo dejavnost. Te vrednote po mojem niso nikoli propadle, saj vodijo k ustvarjanju dobre arhitekture.

Bili ste član natečajne komisije za prihodnjo Galerijo sodobne umetnosti v Mariboru, kako komentirate natečaj in rezultate, ambicijo mesta? Kaj lahko Maribor naredi drugače kot Gradec, ki si je postavil zelo nenavaden muzej sodobne umetnosti in se zelo zadolžil?
Gre za zgodbi dveh provincialnih mest, ki iščeta možnost, kako bi se postavili na kulturni in arhitekturni zemljevid Evrope. Maribor ima kljub vsemu boljše možnosti, da iz omenjene stavbe nekaj iztrži, saj ima vodstvo, ki bi lahko zagotovilo potrebna sredstva, ter dovolj koncentriranih ljudi, ki bi promovirali Maribor brez kričeče arhitekturne ikone. Maribor se pospešeno razvija, zgradili so zanimiv stadion in nekaj izvrstnih stavb. Gradca se je prijel sindrom Bilbaa, še enega provincialnega mesta, ki si je postavilo zgradbo, ki v arhitekturnem svetu sploh ni relevantna.  Zato smo glede na prispele projekte izbrali korektno zgradbo, ki pa ni senzacionalistična.

Veliko izkušenj imate s projekti za knjižnice. Kaj je sodobna knjižnica in kako v tem kontekstu komentirate problematiko okoli novega NUK-a v Ljubljani?
Menim da bi si tako pomemben objekt zaslužil ponoven premislek in iz njega izhajajoči razpis novega natečaja. Najprej o instituciji natečaja: veliko bi se lahko naučili iz izkušnje zadnjega natečaja v Mariboru, kajti njegovi rezultati so kljub neverjetni udeležbi, več kot dvesto birojev, zelo skromne kakovosti. Ker organizatorji niso povabili avtorjev, ki bi kljub veliki udeležbi zagotavljali minimum kakovosti. Člani žirije nismo imeli dovolj dobrih projektov, da bi izbrali resnično zanimiv projekt. Tako pomemben natečaj (če bi bil razpisan za NUK II) bi moral biti vabljen in hkrati odprt za vsakogar. Povedal bom nekaj o zasnovi knjižnice na splošno, kar se nanaša tudi na ljubljansko situacijo. Naklonjen sem rossijevski viziji »analogne arhitekture«, ki pravi, da mora biti arhitektura neodvisna od programa, ki se s časom spreminja. To smo poskušali prikazati pri natečaju za novo knjižnico v Zadru, ko smo glede na zahtevani program zagotovili zadostno kvadraturo s funkcionalnimi in atraktivnimi prostori, ki lahko po potrebi gostijo trgovski center, tržnico, hotel in seveda v tem trenutku knjižnico. Treba je povedati, da hiše, ki je specializirana za knjižnico, ni treba graditi, saj lahko sčasoma zastari tehnologija, javni prostori postanejo premajhni, lokacija ni več primerna ... Kakovostna hiša  mora omogočati programsko prilagodljivost, saj bo čez sedemdeset let morda najprimernejša lokacija za ljubljanski NUK na obvoznici, nasproti Križank pa bo ostal lep mestni interier, ki bo sprejel takrat zanimive javne mestne programe. Treba je zagotoviti okvir, v katerem se bo razvil zahtevani program, ne pa neposreden odgovor na zelo sofisticirano tehnologijo in logistiko, ki jo danes takšne knjižnice imajo. Naj še povem, da je tehnolog, ki nam pomaga pri projektih za knjižnici na Reki in v Zadru, Slovenec Viljem Leban, ki je stal tudi za knjižnicama v Kranju in Novi Gorici. V naših projektih je torej tudi slovenska pamet.

Zanimiv se mi zdi kreativni dialog med hrvaškimi arhitekti. V nekaj številk stari reviji Oris  ste objavili kritiko o vrtcu biroja Randić Turato, Idis Turato pa je v odgovor pisal o vašem paviljonu, ki ste ga zasnovali v okviru Zagrebškega salona arhitekture. Zdi se mi, da tovrstna oblika kritike zaradi zamer v Sloveniji ni zelo verjetna.
V arhitekturnem pisanju obstajata dve situaciji. Jasna kritična sodba projekta v smislu akademskega razgovora bi bila lahko sproščena, saj gre za strokovno presojo dobrih in slabih aspektov neke hiše. Za kaj takega bi morali gojiti kulturo dialoga in bi kritiko razumeli kot vezano na materijo, ki jo obravnava, in ne na osebe, ki stojijo za njo. Tak angleški kontekst mi je bližje, a živim in delam v drugem kulturnem okolju, zato nekomu raje  vnaprej povem, da moje pisanje mogoče ne bo povsem naklonjeno njegovi arhitekturi. V današnjem času monumentalizacije (arhitektovega) ega in produkcije je tisk predvsem sredstvo za lastno promocijo namesto za strokovni arhitekturni diskurz, ki bi prispeval k razvoju stroke. Situacija, ko arhitekti nočejo biti kritizirani, torej ni slovenska posebnost. Sam gojim prijateljske odnose z nekaj opaznimi slovenskimi arhitekti, med njimi tudi tistimi, ki so se pred leti zbrali v skupino Sixpack v skupni publikaciji in potujoči razstavi ter pokazali svojo produkcijo svetu. Med nami  ni negativnega rivalstva in pričakujem, da bo v prihodnje ta dialog še močnejši. Po vzoru Sixpacka se štirje hrvaški biroji odločamo skupno nastopiti v majhni publikaciji, ki bo promovirana na Beneškem arhitekturnem bienalu. Pod uredniško taktirko Ivana Rupnika, hrvaškega arhitekta, ki trenutno deluje na Harvardu, se bomo morda združili biroji 3LHD, Randić Turato, Studio UP, in njiric+ arhitekti. Na žalost letošnja hrvaška selekcija za bienale temelji na masovnosti. Hollywoodski spektakel namesto Larsa von Trierja.

V intervjuju za  internetni portal Arch daily ste dejali, da moramo biti arhitekti kritični in provokativni. Ste tudi eden prvih arhitektov v regiji, ki se je pri projektih začel spraševati, ali je mogoče nekaj narediti drugače, zunaj sprejetih arhitekturnih načel, kar je nekako »koolhaasovsko«.
Hvala za to opažanje, primerjava s Koolhaasom človeku vedno godi. Marsikdo je mislil, da sem delal pri njem oziroma študiral na inštitutu Berlage, kar ne drži. Koolhasov vpliv na našo generacijo je bil res močan. Njegov biro OMA danes gradi drugače kot v zanje herojskih devetdesetih letih. Fascinacija z njegovo idejo o družbeni vlogi arhitekta misleca je ostala res močna.

Letos ste gostujoči profesor v Ljubljani in vodite arhitekturno delavnico z naslovom No man's water. Kakšni so cilji delavnice in kakšni so trenutni rezultati?
Arhitekt se mora vrniti k vlogi intelektualca, misleca, kritika in iskati stalno nove poti in metode, ki pa ležijo zunaj sprejetih arhitekturnih principov in dogem. Zato se z ljubljanskimi  študenti ukvarjamo s problematiko Piranskega zaliva. Sprašujemo se, koliko lahko arhitekt artikulira odgovor na problem, ki je kulturološki in političen. Kako najti odgovore, ki bodo rodili arhitekturni projekt, na popolnoma drugačno nalogo. Študentje so za zdaj začudeni nad tako nalogo, saj se takih prijemov na arhitekturnih šolah ne učijo. Bodoči arhitekti se učijo le osnove arhitekture, kar je seveda v redu, ne pa tega, da so kulturni inovatorji, avantgarda. Vse se obrača na formalno, zato gre arhitekturna produkcija najmlajše generacije v tej smeri, kar je seveda velik problem. Glede prihodnosti arhitekture nisem zelo optimističen, saj je bilo preveč generacij vzgojenih v duhu, da je arhitektura sama sebi namen, brez vsebine in smisla, projektirana za generično lokacijo in je lahko postavljena povsod po svetu, v najslabši maniri globalizma.

Na predavanju ste razlagali o »mat building«, hiši preprogi oziroma ploščici; hlastno sem vas poslušal, saj take arhitekture v Sloveniji še nimamo, na Hrvaškem pa imate vsaj dve. Lahko poveste kaj več o tem konceptu , ki ga na različnih programih preizkušate že več let?
Zdi se mi, da je to ena od oblik izkoriščanja znanja arhitektov predhodnikov za današnji čas. Gre za koncept iz petdesetih let, ko sta Alison in Peter Smithson v okviru skupine TEAM X kritizirala ciamovske  modernistične zasnove monumentalnih stanovanjskih blokov. Rodila se je oblika gradnje, ki je nizka in gosta. Poskušali smo pokazati, da je individualna gradnja v tej obliki optimalen odgovor na hrvaško urbanistično situacijo in gospodarjenje z zemljo. Trenutno na tem področju vlada poplava razpršene stanovanjske gradnje majhnih stolpičev, tipologija, ki ji na Hrvaškem sarkastično pravijo »urbana« vila, pa ni ne urbana ne ruralna niti ne kaže razumevanja do mestnega prostora ali same ideje vile. Zato smo ploščico oziroma hišo-preprogo, kar bi bil prevod besede »mat building«, uporabili kot mogoč odgovor na situacijo, ki ustvarja mestno gostoto.  Ta tipologija omogoča vsakemu uporabniku uporabo primernega zunanjega prostora in določeno stopnjo individualizacije.

Nekatere vaše objekte zaznamujejo drzni transprogramingi, nenavadni tipološko/programski hibridi. Zanimivo je, da vztrajate na tako radikalnih arhitekturnih izhodiščih, v prostoru, ki ni odprt za inovacije.
To bi lahko pripisali našemu razvoju v obdobju devetdesetih, med študijem projektov Koolhaasa, Stevena Holla in drugih. Omenjeni princip je bil nova oblika oživljanja javnega prostora, za njegovo delovanje je treba monofunkcionalnim strukturam, kakršne so na primer stanovanjski bloki, dodajati neki drug program. Trenutno projektiramo objekte za nov univerzitetni kampus v Zadru, kjer smo monofunkcionalnosti kampusa dodali stanovanjski program, ki bo omogočil, da bo kampus živel 24 ur na dan. Tako bodo javni prostori kampusa polni, tudi kadar ne bo potekal šolski program.

Na različnih koncih sveta so se v zadnjih letih razvila prestižna naselja vil (Ordos, Sagaponac, ...), ki jih projektirajo različni bolj in manj znani arhitekti. To potrjuje Gallianovo misel, da je prva modernizacija izoblikovala masovni srednji razred (za katerega so znani sodobni arhitekti gradili stanovanjska naselja), druga modernizacija pa je rodila masovni višji razred.
To drži, poleg tega je zlasti na naselju Ordos zelo opazen vpliv globalizacije, kjer v okviru nezanimivega urbanizma številni anonimni in redki zanimivi biroji gradijo individualne hiše. Že sama zamisel o  gradnji elitnih  individualnih hiš/vil na lastnih  parcelah je sumljiva, zato sem do projekta zelo kritičen. Naš biro je bil povabljen k izdelavi projekta v naselju turističnih vil v bližini Nanjinga, ker delamo poleg velikih imen, Sejima, Adjaje, Mansilla Tunon ... Naša hiša je odgovor na vprašanje konteksta, zaradi česar je drugačna, kot če bi jo gradili na primer v Varaždinu, kar se mi zdi zelo pomembno. Naslednji poziv je prišel iz Portugalske, kjer je mladi portugalski developer s pomočjo svojega očeta poklical angažirano skupino arhitektov, da bi vsak zgradil v kraju Silves počitniško hišo za naselje, imenovano Granturismo. Poleg nas sodelujejo znani biroji  Bow Wow iz Japonske, Pezo von Erlichshausen iz Čila in ljubljanski kolegi  iz biroja Dekleva Gregorič arhitekti. Naša naloga je bila zasnova stanovanjskega bloka, kjer je bila hibridnost že sugerirana, sprejel naj bi lokalne stanovalce, japije iz Lizbone in v letna stanovanja premožne tujce. Različni uporabniki z različno frekvenco uporabe in pričakovanja, združeni v eni stavbi, kjer se bodo različni interesi povezovali v skupini poljavnih prostorov. Projekt za zdaj stoji in naj bi bil postavljen v ugodnem finančnem trenutku. Če pogledate hotelske sobe v zadnjih desetletjih, so vse enake, turistu se ne ponuja nič novega. Omenjeno naselje ponuja različne počitniške zmogljivosti in je v tem smislu inovativno, zato sem optimističen in navdušeno čakam na njegovo realizacijo.

V naselju Weissenhof v Stuttgartu je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja Mies van der Rohe v naselju različnih hišk zgradil stanovanjski blok. Danes Njirić gradi v naselju v Silvesu prav tako blok med hiškami.
Tole z Miesom je lepa vzporednica.

Komentarji (0)

RSS komentarji