Ljubljano je obiskal arhitekturni publicist Hans Ibelings, ki izdaja arhitekturno revijo A10, je avtor več knjig o arhitekturi ter kurator različnih arhitekturnih razstav na Nizozemskem in po svetu. Pogovarjala sva se o položaju sodobne slovenske arhitekture v svetu in primerjala našo z arhitekturo naših sosedov.

Ste glavni urednik in založnik arhitekturne revije A10, ki je osredotočena na evropsko arhitekturno produkcijo, veliko pozornosti pa namenja državam, ki tradicionalno niso razumljene kot centri arhitekturne diskusije. Ali bi jih lahko primerjali z etabliranimi arhitekturnimi epicentri, kot jih je definirala dr. Petra Čeferin, ki je sicer ena izmed treh slovenskih dopisnikov vaše revije?

Bolj kot ideja o epicentru se mi zdi pomembno, na katerem območju se znotraj arhitekture največ komunicira. Po izginotju železne zavese in s širitvijo Evropske unije se je v Evropi tudi na arhitekturnem področju v okviru nove evropske realnosti začela pojavljati zanimiva arhitektura. Demokracija in napredek sta bistveni sestavini za razvoj kulture sodobne arhitekture, kar se je tudi zgodilo v več postkomunističnih državah. Nekateri omenjajo Slovenijo kot možen epicenter arhitekture, vendar obstajajo zanimivi projekti v vseh novih članicah Evropske unije. Del ideje o epicentrih je povezan s publiciteto, ki je je bila arhitektura tam deležna. V devetdesetih letih so bile to Švica, Španija z močnima centroma Barcelono in Madridom, ter Nizozemska. Trenutno po mojem mnenju ni regije, ki bi se pomembno odlikovala. Tako niti Slovenija, čeprav je v kulturnem smislu zanimiva, kot center ne izstopa. Epicenter mora svoj vpliv širiti na druga kulturna okolja, česar o Sloveniji ne moremo trditi. Za nastanek epicentra je treba zadostiti trem pogojem, prvič, dela arhitektov morajo biti publicirana, drugič, arhitekti morajo dobivati naročila iz tujine, kar se v manjši meri v Sloveniji sicer dogaja. Tretji pogoj pa je, da arhitekti iz tujine prihajajo delat v novi epicenter, in kar se tega tiče, nisem prepričan, da je Slovenija zelo odprta za tujce.

Ali bi lahko kot zunanji opazovalec ocenili, koliko je slovenska arhitektura potencialno zanimiva za Evropo ali celo širša arhitekturna dogajanja, oziroma, kakšna sta njena pomen in mesto v sodobnem arhitekturnem diskurzu?

Menim, da zaseda slovenska arhitektura znotraj Evrope vidno mesto. Njen pomen pa je v tem, da usmerja pozornost strokovne in tudi širše javnosti na dogajanje na območju, ki je bilo dolgo odsotno na zemljevidu arhitekture. V Ljubljani je sodobna arhitektura zelo močno opazna. Ponekod se je treba voziti eno uro, da si lahko ogledaš eno samo hišo, tu pa lahko vidiš dobre projekte, ki so bili zgrajeni v preteklem desetletju, na zelo majhnem območju. To kaže optimizem v stroki, da je mogoče z arhitekturo pozitivno vplivati oziroma prispevati družbi. To je pozitiven učinek razvoja, ki je opazen na več področjih.

Nekateri arhitekturni kritiki trdijo, da bodo s svetovno ekonomsko krizo zašle arhitekturne zvezde, kakršni so Rem Koolhaas, Jean Nouvel, Zaha Hadid ...?

Deloma to drži, saj so mnoge ikonične projekte, ki so se pojavili v zadnjih letih, ustavili in ne bodo izvedeni. Po drugi strani pa zvezdniki verjetno ne bodo izginili, saj so se po mojem sposobni na novo izumiti in prilagoditi situaciji. Gotovo bodo po krizi nekatere stvari drugačne, saj investitorji ne bodo več vlagali toliko kapitala v ikonične zgradbe oziroma modne znamke, kar zvezdniški arhitekti so. Slavni biroji so postali v zadnjih letih precej odvisni od zelo tveganih naložb, ki jih bo sedaj verjetno manj. Prišlo bo tudi do zamenjave generacij, saj so prej omenjeni arhitekti večinoma v svojih šestdesetih in sedemdesetih letih. V naši stroki je kriza, ki je nastala, tudi simptom neprilagojenega in togega razmišljanja arhitektov, ki gradijo. To pomeni, da bi morali na novo premisliti o izhodiščih in ciljih. Dolgo je evropska populacija naraščala zelo hitro, mesta so se bliskovito širila, gradbeni bum, ki se je začel z industrijsko revolucijo, se še ni zaključil. Gradnja je močno oblikovala razvijajočo se družbo in njene sisteme. V okviru razmišljanja o vzdržnem oziroma trajnostnem razvoju postaja neprestana gradnja z vsemi svojimi vplivi na okolje vprašljiva. Poleg tega se je rast prebivalstva, ki je bila dve stoletji gonilo pozidave vedno večjih površin, v vsej Evropi in prav tako v Sloveniji praktično ustavila. Arhitektura se torej ne bo spremenila le zaradi krize. V prihodnosti bo zgrajenih manj novih stavb, več bo prenavljanja in preoblikovanja obstoječega stavbnega fonda. Torej prilagajanje in izboljševanje tega, kar že je, namesto gradnje novega.

Ali menite, da so zvezdniški arhitekti nujno negativen pojav? Saj če so res tako vseprisotni, kot se zdi, lahko pomembno prispevajo k pojavljanju arhitekture v javni razpravi in jo tako približajo laikom.

To seveda drži, poleg tega so zvezde oziroma vodilne osebnosti v arhitekturi vedno obstajale, pa naj so bili to Michelangelo, Palladio ali Le Corbusier. Obstaja tudi temna, nezavidljiva stran zvezdništva. Poleg prestižnih naročil in nagrad, ki jih dobivajo, so zvezdniki pogosto žrtve lastnega sloga in uspeha, saj od njih pogosto pričakujejo, da se v različnih okoljih ponavljajo, včasih so prisiljeni svoje znane koncepte vključiti v kontekste, ki jim ne ustrezajo, nastaja nefunkcionalna, formalistična arhitektura. Ti vzorniki več generacij se srečujejo z zelo napornim delom, saj je pogosto izveden le majhen del njihovih inovativnih zamisli. Lahko bi primerjal, na primer, to, kar ustvarjajo zvezdniki v svojem miselnem polju, je podobno dragim avtomobilom, ki bi jih radi vozili vsi, nihče pa si jih ne more privoščiti, saj, kot že rečeno, nekaterih idej vsaj trenutno ni mogoče uresničiti. Zamisli danes najvidnejših arhitektov praktično nimajo nikakršne zveze z realnostjo, nihče ne bo naročil gradnje socialnih stanovanj Gehryju ali otroškega vrtca Nouvelu.

Kaj pa fenomen gradnje na Kitajskem? Nekateri arhitekti, ki delajo že desetletja, so prvič dobili priložnost, da svoje zamisli preizkusijo v velikem merilu.

Zadnje čase se sprašujem, kakšna je vloga arhitekture v državah, kakršna je na primer Kitajska. V Evropi je vezana na javno domeno, razvija se kolektivna stanovanjska gradnja, javne zgradbe in zasebne hiše, ki so včasih lahko tudi laboratoriji. Zelo veliko evropske arhitekture se pogosto navezuje na izboljšave v javnem segmentu. Bojim se, da se oblike, ki so posledica prej omenjenega razmišljanja, le prenesejo na Kitajsko, na primer, kjer zaradi popolnoma drugačnih potreb dobijo drugo vsebino. Zaradi neprenosljivosti konceptov je prispevek sodobne gradnje na Kitajskem vprašljiv. Vedno bolj ugotavljam, da je tisto, kar pojmujemo pod arhitekturo, zelo evropski pogled na to, kaj naj bi bila arhitektura. Publiciran je v glavnem evropski pogled na arhitekturo. Ne bi želel biti razumljen kot omejen ali evrocentričen, vendar sem prepričan, da je v sami ideji arhitekture nekaj zelo evropskega, kar je močno povezano z majhnimi mesti, kakršna je na primer Ljubljana, ki je mnogo bolj značilna za Evropo kakor na primer Istanbul ali Moskva. Arhitekti in urbanisti so fascinirani z metropolami in velikimi mesti, kar pa ni evropska realnost.

Ob svojem delu ste na tekočem z najaktualnejšim arhitekturnim dogajanjem, ali lahko napoveste, katere mlade arhitekturne prakse bodo v prihodnosti močno vplivale na našo stroko?

Na to zelo težko odgovorim, na prizorišču je veliko zanimivih birojev, težko bi izpostavil zelo pomembnega posameznika. Med zelo zanimivimi arhitekti, ki vplivajo na arhitekturni diskurz in niso superzvezde, je Lacaton Vassal, s svojim inovativnim prijemom, skromnostjo. Biro se ukvarja s prenovo obstoječih zgradb, z uporabo tehnologij in materialov, ki tradicionalno niso uporabljani v arhitekturi (steklenjaki za gojenje zelenjave, predelane montažne konstrukcije ...) in uspešno minimalizirajo stroške gradnje. Ugotavljam, da se v zadnjem desetletju zanimanje in vrednote v arhitekturi spreminjajo. Žarišče se premika od formalnih eksperimentov do socialnih vidikov in zanimanja za javni prostor. Od formalnega izraza k nadgradnji in predelavi obstoječih stavb, kjer razlika med prej in potem v smislu oblike ni a priori opazna.

V reviji A10 se ukvarjate s tako imenovano evropsko arhitekturno kulturo, zato ste izbrali drugačen sistem delovanja.  Po Evropi imate razpredeno mrežo sodelavcev, agentov, ki vam poročajo s terena.

Gre za to, da ne bi radi objavljali mnenj različnih piscev o stavbah na temelju enega ogleda, saj so lahko s tem zelo omejeni. Kot outsider je včasih težko razumeti kontekst in ozadje neke gradnje. Z mrežo lokalnih dopisnikov pa lahko dokaj verodostojno poročamo o tem, kaj se dogaja. Zanimiva se mi zdi tudi kombinacija staromodnega tiskanja revije na papir, ki je v smislu podajanja aktualne vsebine mogoče le zaradi digitalnih komunikacij. Opisani koncept revije namreč pred pojavom medmrežja ne bi bil mogoč. Pomembno je tudi, da lahko naši reporterji sami raziščejo svoje območje in nam poročajo o zanimivostih. Kadar mi nekdo pošlje tiskovno sporočilo o neki hiši, zelo verjetno to drugi mediji že objavljajo oziroma se bo v naslednjih mesecih pojavilo v vseh publikacijah. Zahvaljujoč naši mreži nam pogosto uspe objaviti dela, ki jih druge revije ne. Poleg tega se večina arhitekturnih revij na zanima za območje srednje in vzhodne Evrope. Verjetno vam nihče ne more našteti imen treh čeških ali poljskih sodobnih arhitektov.

V Slovenijo ste prišli, ker ste del komisije za podelitev nagrade zlati svinčnik, ki jo podeljuje Zbornica za arhitekturo in prostor Republike Slovenije, prav tako ste bili kurator hrvaškega dogodka Zagrebški salon, v okviru katerega prav tako podeljujejo nagrado. Ali ju lahko primerjate?

Slovenija je v preteklih letih zgradila več zanimivih hiš kot Hrvaška, kar potrjuje tudi izdaja tuje arhitekturne revije A+U, ki je posvečena Sloveniji in Hrvaški. Tam objavijo sedemdeset odstotkov slovenskih del. Med kandidati za zlati svinčnik je vrsta dobrih projektov, če pa to primerjate s številom kakovostnih nominiranih del s hrvaško selekcijo, jih je tam mnogo več. Lahko bi rekel, da se na Hrvaškem na tem področju trenutno dogaja več, kar je zame naravni fenomen, saj ste na večini področij vodili, tu pa so se stvari nekako obrnile.

Rad bi slišal vaše, arhitektovo mnenje o naši državi. Vedno sem skeptičen do hvale turistov in predvsem politikov.

Slovenijo sem obiskal že tretjič in resnično mislim, da je zelo lepa dežela, s čimer potrjujem prej omenjeni kliše. Danes zjutraj sem prišel iz Zagreba, prečkal sem slovensko-hrvaško mejo. Že pogled skoz okno zadostuje, da opazite razliko, tu je vse bolj urejeno, ceste so bolje vzdrževane, razsvetljava je boljša. Veliko potujem po Evropi, vsak kraj je lep in zanimiv, zato ne morem prirediti lepotnega tekmovanja najlepših desetih krajev, povsod je lahko zanimivo, razen če dežuje.

Ambient, oktober 2009

Komentarji (0)

RSS komentarji