|
|
Don Murphy je živahni Irec, eden od vodilnih mož biroja WMX architects v Amsterdamu, od leta 1994 ga vodi skupaj z Nizozemcem Leonom Teunissenom. Don je odgovoren za projektiranje, Leon pa za finance in organizacijo pisarne. Kombinacija je odlična, saj sta skupaj realizirala že več kot dvajset projektov. Dona zanima vse, od oblikovanja miz do prenove hiš in projektiranja velikih objektov, kakršni so bolnišnice, šole in stanovanjska naselja. Arhitekti VMX so ustvarili atraktivno parkirišče za 2500 koles, ki lebdi pred amsterdamsko železniško postajo in je danes že obvezna turistična točka. Z Donom, ki je bil poln vtisov o svoji novi hiši, v katero se je pred kratkim preselil z ženo, tremi otroki in štirimi psi, sva se pogovarjala v njegovem biroju. Na vrhu avantgardne modernistične stavbe, nad salonom avantgardne avtomobilske znamke Citroen, v sodobni in avantgardni pisarni arhitektov VMX.
|
Ravnokar si se vselil v svojo novo hišo. Mnogi arhitekti trdijo, da je projektiranje lastnega doma najtežja in najbolj frustrirajoča naloga. Kakšna je tvoja izkušnja?
S tem se nedvomno strinjam. Proces je bil neverjetno frustrirajoč in izjemno naporen. Ponavadi vedno delam za nekoga drugega, ki ga moram prepričati, torej projektiram znotraj njegovega proračuna in urnika. Sedaj pa sem se o vseh teh stvareh moral odločati sam. Nobenih omejitev nisem imel, ljudje pa smo programirani tako, da delujemo znotraj omejitev. Posebej na Nizozemskem se kar napajamo z omejitvami, skušamo z njimi manipulirati, jih obračati, spreminjati, uporabljamo jih tudi za oblikovanje zanimivih stvari. Seveda so bile tudi pri moji hiši nekatere omejitve, na tem področju veljajo stroga pravila gradnje, ki so določala natančen položaj hiše na parceli, dvokapno streho itn. A to so bile edine omejitve. Tudi finančno smo programirani tako, da hočemo le najboljše, iščemo kakovost. Na Irskem, od koder izviram, nismo tako omejeni s proračuni. Projekt preprosto začnemo in sproti vidimo, kam nas pripelje. Na Nizozemskem pa je to drugače. Nizozemci imajo vedno jasno predstavo o tem, koliko želijo porabiti. Raje porabijo manj za hišo in si prihranijo nekaj denarja za počitnice. Jaz pa sem investiral v prav vse, o čemer sem mislil, da je potrebno. A še vedno sem prepričan, da bi vsak arhitekt moral projektirati lastno hišo. Gre za neke vrste psihoanalizo, ki je nujna. Zelo zanimivo je biti na drugi strani. Pozorno sem poslušal ljudi, ki so se v biroju ukvarjali s tem projektom, a kot glavni arhitekt in naročnik sem sam sprejemal končne odločitve. Bila je izjemno zanimiva situacija, frustracije pa kot povsod drugod, predvsem v tem, kako stvari narediti pravilno.
Hiša je v mnogih pogledih ekstremna. Stoji na otočku sredi zelenja, a stik z vrtom je minimaliziran. To dejstvo je zelo zanimivo. Ali lahko razložiš svoj odnos do narave?
Pogosto predavam o hišah, ki sem jih projektiral, in vedno poudarjam, da so hiše portreti, nekakšne biografije lastnikov. Odraščal sem na Irskem, kjer hiše ponavadi stojijo na sredini parcele in med njihovo notranjostjo in zunanjostjo ni nobenega odnosa. To se mi je vedno zdelo zelo depresivno. Hiša je objekt na koščku zemlje. Hkrati pa me že od nekdaj fascinirajo hiše z notranjim dvoriščem. Obožujem dejstvo, da hiša skriva notranje dvorišče, zato ima večina hiš, ki sem jih projektiral za druge naročnike, notranje dvorišče. Ko pa sem končno dobil priložnost, da oblikujem hišo zase, mi pravilnik za gradnjo ni dovoljeval ustvariti hiše z notranjim dvoriščem. Dolgo časa sem se ukvarjal s tem problemom, pripravljen sem se bil celo bojevati proti gradbenim zakonom in jih spremeniti, kar bi lahko trajalo leta in leta, a kmalu sem spoznal, da so pogledi iz hiše na naravo in pokrajino pomembnejši kot narava sama. Sedenje v prvem nadstropju in opazovanje narave skozi velike steklene odprtine je veliko intenzivnejše kot konkreten stik z naravo. Vrt sam se mi ni zdel pomemben, vrt je le podstavek za hišo, kot blazina za diamant. Ne gre za vrt, ampak za razgled skoz okna. Ne le za razgled na pokrajino, tudi za razgled na mesto. Večina severnoevropskih mest ima v središču gosto jedro, ki mu sledi vedno redkeje pozidano okolje, kar je seveda posledica razvoja transporta. A na Nizozemskem, posebno v Amsterdamu, imajo mesta središče in za njim leži obroč stavb, ki so bile zgrajene po drugi svetovni vojni, sledi mu zelenje. Tukaj ni neskončnih predmestij. To prednost sem želel izkoristiti pri svoji hiši in sem vanjo pripeljal mesto in naravo hkrati.
Hiša ima v prvem nadstropju velik dnevni prostor s kuhinjo in jedilnico, spalnice in otroške sobe so v pritličju, v kleti pa je prostor za kino, telovadbo in delo.
Ta hiša je pravzaprav obrnjena na glavo, podobno kot butik znamke Viktor & Rolf v Milanu. Dnevna soba je zgoraj, spalnice so pod njo, klet pa je organizirana kot podstrešje.
Zelo dobro je premišljeno tudi gibanje v hiši. Otroci imajo svoje poti, ki se lahko križajo z območji staršev ali pa tudi ne. Zdi se, da je individualnost uporabnikov zelo pomembna.
Zelo pomembna je idiosinkrazija, v tem primeru so to posebne lastnosti naše družine, dejstvo, da imamo dva najstnika. Ko sem začel projektirati hišo, sem imel v mislih dva najstniška otroka in ne družino z majhnim otrokom. Potem smo dobili dojenčka, ki je v resnici majhno naključje v naši družini. Načrti za hišo so bili tako daleč, da se niso mogli veliko spreminjati. Hkrati ne verjamem v nadzor, najstnike je nemogoče nadzorovati s silo. Gre za nizozemsko politiko, ki me je popolnoma očarala, ko sem prvič obiskal to deželo. Na Irskem, kjer sem odraščal, so bile droge in seks prepovedani. In kaj počne vsak Irec, takoj ko pride na počitnice? Začne se drogirati in seksati, ves čas. Irci so prav obsedeni z alkoholom in s seksom. Nizozemci imajo veliko liberalnejši pogled in zato s tem niso obsedeni. Na Nizozemskem je relativno malo najstniških nosečnic in jemanja drog je v primerjavi z Irsko in Angljio, od koder prihajam, manj. Ta ideja mi je zelo blizu, zato imajo otroci tudi v hiši svojo avtonomijo. Prepričan sem, da bo to naredilo iz njih boljše ljudi.
Hiša odpira veliko vprašanj, sproža burne reakcije mimoidočih, ki jih navduši ali pa se jim zdi grda, zelo malo je nevtralnih odzivov. Kako sprejemaš vse te pripombe? Se kdaj počutiš, kot da je tvoj dom napaden?
Nikoli si nisem predstavljal, da bo hiša zbujala toliko pozornosti. Tega res nisem pričakoval. Zanimivo je, da si nikoli ne prizadevam ustvariti ikonične zgradbe, a opažam, da nekatere arhitekture res izstopajo. A takšnega odziva nisem pričakoval, včasih sem mi pripombe res zdijo žaljive. Gre za zelo ambivalenten občutek. Če namreč pozornosti ne bi bilo, bi bil prav tako zbegan. V tem primeru bi bila hiša preveč običajna. Na eni strani pozornost sovražim, predvsem zato, ker ljudje tako nasprotujejo hiši, a na drugi strani me njihovo zavračanje vznemirja. Gre za zelo čudne občutke. In pozornost ljudi se nikoli ne neha, hišo so spet komentirali včeraj pa danes, skratka, komentarji nikoli ne potihnejo. Veliko sem razmišljal o tem. Tudi sam namreč potujem po svetu in zelo rad gledam hiše. Spomnim se potovanja v Los Angeles in obiska hiše Case Study House No. 22 arhitekta Pierre Koeniga. Gre za znamenito hišo z bazenom. Do nje vodi zaseben dovoz, a ker sem bil v avtu z Nizozemci, smo zapeljali kar naravnost pred hišo. Nizozemci brez zadržkov zapeljejo na zasebne parcele. Pozvonili smo in družina nas je slabe volje spustila noter. A po nekaj minutah se jih nismo mogli znebiti. Z nami so klepetali v neskončnost, lastnica hišo razkazuje že od vsega začetka, šlo je namreč za vzorčni primerek. Zato ljudem, ki se obrnejo name, rade volje pokažem svojo hišo. To je moja dolžnost arhitekta. Včasih čutim – morda je za tako presojo še prezgodaj – da je ta hiša res prava mala arhitektura. In arhitektura tako kot umetnost ne pripada nikomur, pripada vsem nam. Zato se mi zdi, da nisem njen lastnik, ampak samo upravljavec. Za hišo le skrbim, tako kot za živo bitje.
Hiša je videti zelo skrivnostna, njene funkcije ne prepoznaš na prvi pogled. Ali se strinjaš, da mora dobra arhitektura vsebovati tak pridih skrivnostnosti? Tvoje stavbe ga gotovo imajo.
O tem ne premišljam zavestno, a prepričan sem, da ga vključujem podzavestno. Stavb, ki so preveč dobesedne, ne cenim. Gotovo me vznemirjajo skrivnostne stavbe. Tudi v projektu v Ijburgu se ljudje sprašujejo o namembnosti stavb, tudi tam gre za hiše. Res ni potrebno, da imajo videz tipičnih hiš.
Ali v svoji arhitekturi vidiš še kaj posebnega? Bi jo lahko opisal z nekaj besedami?
Vedno želim poudariti, da me zanima optimistična arhitektura, rad imam eksperimentiranje in nočem biti obseden s popolnostjo. Veliko ljudi je obsedenih s popolnostjo, a v okolju, v katerem delujem, ni prav cenjena. Preprosto me ne zanima. Poleg tega ne verjamem v historično arhitekturo, izogibam se je. Moja arhitektura ni postmodernistična in ni racionalistična, pa tudi arhetipska ni. Zelo me zanima vidik eksperimentiranja. Arhitektura mora biti inovativna, pa naj bo to v tipologiji ali v izvedbi. Včasih se mi tudi zdi, da je moja arhitektura avtodidaktična. Čeprav sem šel skozi formalno izobraževanje, sem se projektiranja zares naučil šele v praksi, s poskušanjem različnih stvari.
Omenil si, da je tvoja arhitektura optimistična. Kaj misliš s tem?
Pred kratkim se je spet nekdo ustavil pri hiši in me vprašal: »Ali je to hiša?« »Seveda,« sem odgovoril, in on je dodal: »Zelo je futuristična, kajne?« Besedo optimizem povezujem tudi z besedo futurizem. Gre za to, da si odprt za novosti. V obdobjih, ki so bila bolj optimistična na primer v poznih šestdesetih ali zgodnjih sedemdesetih, je bil optimizem povezan s takratno tehnologijo. Temu obdobju sta sledili energetska kriza in hladna vojna, in arhitektura je postala bolj vase zaprta, manj optimistična, vračala se je k ideji historičnega mesta, eden izmed pomembnih arhitektov je bil na primer Aldo Rossi. A potem je z novimi tehnologijami, kakršne so digitalizacija, napredki v raziskovanju DNA in genetske znanosti, znova napočilo obdobje optimizma. Pri oblikovanju veliko pozornosti namenjam strukturi stavbe. Rad uporabljam konzole, rad se spogledujem z gravitacijo. Zanima me tehnologija, ki jo uporabljam pri oblikovanju strukture stavbe. Tudi uporabo materialov poskušam poriniti do njenih meja. Pogosto uporabljam materiale, ki jih običajno v tem okolju ne uporabljajo oziroma vsaj niso prva naročnikova izbira, rad imam poliester, na primer.
Ali najdeš kaj optimizma v trenutni ekonomski krizi? Nekateri arhitekti menijo, da je to priložnost za premislek, priložnost, da se arhitektura distancira od porabništva.
Optimizma pravzaprav ne vidim. Toda opazil sem, da se je pred zadnjo veliko krizo, naftno, ki smo jo doživeli v sedemdesetih, pojavilo neverjetno število resnično osupljivih futurističnih projektov. Potem so nehali nastajati. Tudi v obdobju pred zadnjim septembrom smo na vseh celinah videli izjemno veliko futurističnih projektov. Od Dubaja do Kitajske in novih ruskih republik so zrasli čudni in čudoviti projekti. Začeli so me celo dolgočasiti. Vsi natečaji so imeli podobne renderje. Ko smo delali projekt knjižnice, smo se namenoma vrnili k tehniki stripa, k risanju na roko. To je bila reakcija na svet, ki je oblikovan v Photoshopu. Lahko si predstavljam, da je za nekatere arhitekte v teoretskem smislu kriza dobrodošla, ker imamo čas za refleksijo. Teoretsko je zanimivo, a v resničnem življenju bo imela ravno nasproten učinek. Arhitekti res potrebujemo financiranje, če hočemo oblikovati zanimive stvari. Najzanimivejši projekti so se zgodili v obdobjih blaginje. Arhitektura nastaja v obdobjih razcveta, zato v nerazvitih državah ni veliko napredne arhitekture. V revnih družbah ni arhitekture, poraja se le v družbi izobilja, takrat šele lahko razmišljamo o njej in oblikujemo stvari. Arhitektura namreč ni nekaj nujno potrebnega, brez nje je mogoče živeti. Ne moremo živeti brez stavb, brez bivališč, lahko pa smo brez prave arhitekture. Zato mislim, da kriza ni dobra. Imela bo izjemno močan učinek in sovražim misel, da sledi dolgo obdobje izgubljenih idej.
Omenil si, da se rad spogleduješ s gravitacijo. To je še eden izmed elementov, ki zmotijo v tvoji arhitekturi, taka je na primer lebdeča betonska miza v hiši O. Ali namenoma uporabljaš te nenavadne elemente?
V resnici ne maram lepih projektov. Ne maram zaokroženih, gladkih, popolnih stvari. Rad provociram.
Pred kratkim smo projektirali šolo v Den Boschu. Bila je zlata, njena poliuretanska prevleka bi se bleščala, sijala v zlatu. Za to smo se odločili, ker je šola zelo rasistična, zelo elitistična, in naša odločitev za zlato je bila subverzivno dejanje. Šola se je odcepila od druge šole, ker naj bi bilo tam preveč temnopoltih in maroških otrok. Novo šolo smo oblikovali kot zlato kletko, v projektu pa je bilo še več drugih subverzivnih elementov. Vedel sem, da bo šola privlačna za otroke, da jo bodo radi obiskovali, saj jih bo spominja na Zvezdne steze, na računalniške igrice, podobna bi bila neznanim letečim predmetom. To se mi je zdelo zelo pozitivno. A mestna oblast ni marala take šole, vedeli so, da smo subverzivni, da jih kritiziramo. Ne zanima me torej oblikovanje odličnih, popolnih projektov, bolj me zanimajo razmere na robu. K temu morda težim tudi zaradi nizozemske kulture, ki je nekako dekadentna. Ne zanima me oblikovanje lepih škatlic.
V projektu socialnih stanovanj v Hoogvlietu je zelo zanimivo sodelovanje ljudi, ki so veliko prispevali h končni podobi stavbe. Dal si jim odprto platformo, na katero so postavili svoje lastne male svetove. Uporabnikom torej ne narekuješ, kako naj uporabljajo stavbo?
Ko sem študiral arhitektruro, je bila ta v domeni političnega. V obdobju, ko je bila v vladi Margaret Thatcher, so arhitekte dojemali kot neke vrste politične figure. Poznali smo frankfurtsko šolo in Manfreda Tafurija, študentje so bili bolj politični, arhitektura ni bila mišljena le kot sredstvo za oblikovanje dobrih stavb. Ko sem prišel na Nizozemsko, so bile predstave o arhitekturi precej drugačne. Nizozemsko sem obiskoval že s šolskimi ekskurzijami in njihov princip oblikovanja me je popolnoma prevzel. Tam nisem srečal veliko študentov, ki bi bili politični. Ko sem začel projektirati in sem končal stavbo Sarphati in projekt v Ijburgu, sem se počutil, kot da delam le za porabniško družbo, kot da oblikujem ročne torbice, na primer. Vedel sem, da mora biti za tem nekaj več, zato sem namenoma in zavestno iskal projekte, ki bi bili družbeno angažirani. Projektiranje lepih hiš me je dolgočasilo. Čez čas sem dobil naročilo za psihiatrično bolnišnico in druge podobne projekte. V Hoogvlietu sem združil balkon in zunanji hodnik. Ponavadi sta ločena, hodniku sledi stanovanje in balkon, z združevanjem pa smo dobili večji prostor.
Naročnik je sprva nasprotoval, dvomil je, da bo uspelo, zato sem še pred projektiranjem navezal stik z ljudmi, ki naj bi tam stanovali. Zamisel se jim je zdela zanimiva, rekli so, da bi z veseljem živeli tako. Velikokrat se informiram podobno. Vedno iščem vzgibe za spodbude, da naredim stvari, ki jih še ne poznam. Nočem oblikovati že znanih stvari, sovražim misel, da bi naredil nekaj, kar so naredili že drugi. Vedno poiščem zunanje moči, ki me navdihujejo in prisilijo, da delujem drugače. Ljudje v Hoogvlietu so bili tak zunanji vzgib.
Po rodu si Irec, arhitekturo si študiral v Londonu, magisterij pa si naredil kot eden prvih študentov na nizozemskem inštitutu Berlage. Zakaj si ostal na Nizozemskem?
Na inštitutu Berlage nam je predaval profesor Kenneth Frampton, zgodovinar in kritik, ki zagovarja kritični regionalizem, ki sem ga resno in podrobno študiral. Spoznal sem, da bi moral, če bi se vrnil na Irsko, zavzeti pozicijo nekakšnega kritičnega regionalista. Med študijem in bivanjem na Nizozemskem sem videl izjemen razvoj – takrat še ni bilo interneta, toda slutili smo, da se nekaj takega pripravlja. Kritični regionalizem je bil takrat že mimo, nemogoče je bilo, da bi mu sledil. A na Irskem je arhitektura še vedno v tej domeni in zato se mi zdi nezanimiva. Imel sem dve možnosti: da ostanem na Nizozemskem ali da odidem v Berlin. Takrat sem delal v biroju, zmagali smo na nekaj natečajih, in po naključju sem ostal v Amsterdamu.
Kako vidiš svojo arhitekturo v kontekstu sodobne nizozemske arhitekture? Si eden izmed njih?
To je v bistvu smešna zadeva. Najprej moram reči, da je Nizozemska do mene fantastična. V večini drugih držav mladi arhitekti zelo težko uspejo, tukaj pa so nam dali priložnost. Dolgo so me gledali kot tujca. Nizozemci so me videli kot tujca, tujci pa kot Nizozemca. In v resnici je tako. Tujci, ki obiščejo moj biro, pravijo, da je tipično nizozemski. Nizozemci pa pravijo, da ni tako, da sem bolj čuden kot oni.
Zdi se, da v svojih projektih skušaš premagati tipične nizozemske situacije. Izogibaš se nizozemskim predstavam o bivanju v predmestju, njihovi tradicionalni gradnji, na primer. Si zato, ker nisi Nizozemec, bolj kritičen in imaš prednost?
V OMI, biroju slovitega Rema Koolhasa, je petdeset, šestdeset, morda celo sedemdeset odstotkov zaposlenih tujcev. Prepričan sem, da je prav zato nizozemska arhitektura zadnjih deset let tako zanimiva. Slovito nizozemsko arhitekturo ne projektirajo le Nizozemci, ustvarila jo je mešanica narodnosti. Tudi v mojem biroju je petdeset odstotkov tujcev. Položaj tujca mi je všeč, ker se lahko kot otrok nenehno sprašujem: Zakaj to naredijo tako? Je to pravilno? Gre za nenehno spraševanje. Kot tujec sem pozornejši in bolj kritičen. A seveda sem tukaj že več kot dvajset let, kar kritičnost tudi malo zmanjša.
Kje črpaš navdih? Omenil si arhitekturo šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
To se seveda spreminja. Na neki točki sem bil zelo navdušen nad Oskarjem Niemeyjerjem, potem nad Le Corbusierjem, močan vtis je name naredil arhitekt z imenom Fisak. Všeč mi je tudi delo Juliana Lampesa, sem njegov velik oboževalec. A ta trenutek ne morem reči, da me delo drugih arhitektov resnično navdihuje. Rad gledam arhitekturo, rad jo obiskujem, a iz nje ne potegnem velikega navdiha. Navdihujejo me vsakdanje izkušnje. Rad pa imam tudi modo in umetnost. Zelo me zanima, kaj se dogaja v modnem oblikovanju in sodobni, obskurni umetnosti. Modo pogosto uporabljam za referenco. Zanima me krojenje, kako so izdelane obleke. Všeč mi je, kako nekateri umetniki obrnejo stvari. Modni oblikovalci, umetniki, ljudje z vmesnih področij. Tako vidim svojega najljubšega modnega oblikovalca Martina Margielo. Všeč mi je, kako manipulira stvari, kako jih spreminja. Rad imam njegov koncept replik. Zanima me tudi ideja arhitekture kot replike. Mislim, da je to mogoče. Zelo rad imam vsakdanje situacije, na primer projekt, ki ga imenujem »cut and paste«, zreži in prilepi. Podobno ustvarjajo nekateri glasbeniki, mi pa smo tako projektirali modre hiše. Vzeli smo dva projekta, ju zrezali na dele in potem znova zlepili v drugačno kombinacijo, zanimalo nas je, kako daleč nas bo to pripeljalo. Arhitekti me torej v tem trenutku ne navdihujejo. Morda se bo slišalo absurdno, a prvih pet let v biroju nisem dovolil nobenih knjig in revij. Zanje preprosto nisem naredil proračuna. Upiral sem se gledanju in branju knjig in revij o delu drugih arhitektov. Ko je nekoč nekdo prinesel v biro Farmax, knjigo arhitektov MVRDV, sem jo vrgel skoz okno. Dosledno nisem dovolil, da ljudje v biro prinašajo knjige. Zanašati se morajo na svoj lastni navdih, nase, na vsakdanje izkušnje. Pred seboj imamo oblikovalski problem, projektiramo na primer šolo. Ljudi v biroju vedno sprašujem: Kakšna je bila vaša šola? Narišite jo! Kaj je bilo v njej zanimivega, kaj je bilo slabega? Tudi sam se sprašujem o tem. V knjigah ne najdeš odgovorov na takšna vprašanja. Šele po petih letih delovanja biroja sem dovolil kupovanje knjig in revij.
 |
ljudje 
RSS komentarji
