O novem kozmopolitskem življenjskem slogu, o čudenju, ki se poraja ob vznemirljivih temah in o tem, kako nas te ne smejo prestrašiti, ampak jih moramo nagovarjati.

Samosvoja in drzna, a neustrašno iskrena. Ljubiteljica vsega lepega, ki pa ne skriva navdušenja nad nekonvencionalnim, še več, zelo vneto se loteva odstiranja plasti človeške sramežljivosti in telesnosti. Oblikovalka, ki je provokativna, a nikakor ne vulgarna.

Po izobrazbi arhitektka, ki je dušo zapisala oblikovanju, a v isti sapi pravi, da se nikoli ne ve, kam jo bo zapeljala življenjska pot. Rojena je bila v Splitu, študirati je začela v Beogradu, nadaljevala na Domusovi akademiji v Milanu, živi in dela na Dunaju. Svetovljanka, ki z vsemi čuti sprejema hitri tempo današnjega sveta ter priznava, da v vedno naprednejšem tehnološkem orodju in komunikacijskih omrežjih vidi prednosti in ne zgolj neobvladljivega pretoka informacij.
Po začetnem sodelovanju z italijanskim podjetjem Molteni & Molteni je v 90. letih prejšnjega stoletja vodila umetniški oddelek dunajskega Muzeja za tehnologijo ter predavala na Univerzi za uporabne umetnosti. Leta 2001 je ustanovila lastno podjetje, Kabiljo Inc., za katero, tako pravi sama, živi in ustvarja, razen kadar potuje in razstavlja po svetu. Ujeli smo jo v intimnem kotičku ljubljanskega butičnega hotela in spregovorili sva o njenem delu.

V svoji predstavitvi ste se dotaknili zanimive in aktualne teme, in sicer razlike med t. i. novim in starim svetom oblikovanja, kakor ga dojemate sami. Kakšna misel stoji za tem, lahko razložite, kaj za vas ta razlika pomeni?
Treba je razumeti, da so razlike med prvim in drugim velikanske, vendar lahko situacijo ocenjujem zgolj iz lastne perspektive, kot oblikovalka s svojo zgodbo. Morda tudi zato, ker se je spremenil tako svet nasploh kot tudi svet oblikovanja. Vprašanje ni, ali se je svet spremenil na boljše ali slabše, temveč to, kako lahko iz trenutne situacije izluščimo kar največ. Socialna omrežja in današnje oblike komunikacije reinterpretirajo in na novo ponujajo dostopnost do medsebojnega trgovanja, izmenjave in navsezadnje odkrivanja talentov. Zlasti slednje se kaže v tem, da, kamorkoli potujem, srečujem kolege in čeprav sprva mislim, da je srečanje naključno, se nato izkaže, da se po svetu vzpostavljajo nova središča, novi trgi, in da mi znani obrazi zgolj dokazujejo, da sem na pravem kraju ob pravem času. Da je množica nadarjenih ljudi na kupu indikator pozitivnih sprememb in trendov.

So ti novi trgi antipod našemu zahodnjaškemu potrošništvu, prenasičenosti trga in morda rahle naveličanosti porabnikov?
Morda smo se na Zahodu tega res preobjedli, novi trgi pa so lačni lepih reči in novega dizajna. Tu strežemo frivolnemu občinstvu, saj so ljudje vajeni bogate izbire in zahtevajo več – tudi v smislu, da morajo oblikovalci z izdelki zbujati pozornost, se angažirati pri socialnih vprašanjih, znova in znova nagovarjati razvajeni trg. Zato se mi zdi, da je izjemno pametno izkoristiti to novo obliko kozmopolitskega življenjskega sloga, da ustvarjalni ljudje danes veliko lažje potujejo in delajo v tujini, kjer želja po lepih stvareh raste, vendar ostanejo v stiku z domovino in združujejo najboljše od obeh svetov.

Torej je razlika med starim in novim svetom razlika v trgih? Razumela sem namreč, da ste ciljali predvsem na spremembe v vašem delovnem postopku?
Vsekakor se je spremenilo tudi to. V preteklosti, predvsem če govorim iz lastnih izkušenj, ki sem jih nabirala v Italiji, so bila oblikovalska podjetja srednje veliki družinski posli, kjer se je prepletalo vse znanje in vsa tehnologija. Vodena so bila skrbno in z ljubeznijo do dela, vloga direktorja in hkrati lastnika je bila odgovornost do trga in do lastnega preživetja. Bilo je veliko prostora tako za tradicijo kot za inovacije. Danes pa se po mojem mnenju industrijsko oblikovanje, tisto zares dobro, izgublja v mrežah multinacionalnih koncernov, kjer je glavno vodilo »branding« (ojačenje blagovne znamke) in dopovedovanje porabnikom, kakšen življenjski slog si želijo in kje ga lahko kupijo.

Ampak zdi se mi, da se je v zadnjih letih ojačil in je vse bolj priljubljen trg majhnih, lokalnih obrtnikov in oblikovalcev, ki so nasprotje velikih podjetjem.
Res je, vendar jaz tega ne vidim kot industrijsko oblikovanje, temveč bolj kot neke vrste umetniško udejstvovanje.

Vendar – ali ni to morda podobno temu, kar počnete tudi vi?
Niti ne. Ko sem začenjala delati za majhno zasebno podjetje, sem se po prvem izdelku zavestno odločila, da ne bom ustvarjala znotraj okvirov drugih ljudi in zgolj izpolnjevala tuje pričakovanje, saj je bilo zame prepomembno v svet vpeljati lastne zamisli in koncepte. To razodetje, da nočem izdelovati zgolj lepih stvari, ampak da si želim ljudem pokazati nekaj drugačnega in novega, me je pripeljalo do prvega lastnega izdelka – papirnate mize Scriboman. Ta je izšla iz zelo preproste zamisli in osnovne potrebe, zelo sem bila ponosna na to, da lahko koncept mize zlahka pojasni tudi otrok, v enem samem stavku. Zdelo se mi je povsem smiselno, da se prebiješ, »prepišeš« skozi ogromen blok papirja, ki je hkrati miza, in dojela sem, da je to to. Da navkljub vsem ugodnostim, ki mi jih ponuja industrija, želim ustvarjati iz lastnih vzgibov, v odgovor svojega sveta na svet okoli nas.
Vendar to, kar počnem sama, ni obrtništvo. Res je, da sem se zelo veliko naučila iz majhnih družinskih podjetij in tudi iz tradicionalne dunajske tapetniške tradicije, vendar so zame to le tehnike, ki jih po potrebi uporabim. Pomembno je, da svojo jasno, izkristalizirano zamisel udejanjim, do tega pa pridem z visokotehnološkimi prijemi ali pa ne.

Zdi se mi, da se lotevate oblikovanja zelo osebno, da vedno pripovedujete zgodbe. So vse vaše ali jih pripisujete naključnim mimoidočim, potencialnim strankam …?

Oblikovanja je vsakič drugačen postopek, je čudovit poklic, ki me zelo osrečuje.  Delno vpliva name pri delu to, da rada opazujem ljudi, da sem rahlo oprezuška in da z menoj skoraj vedno potuje majhna kamera in fotografiram okolico. Potem se zbudim z mislimi na barve, oblike, teksture, zanimive ljudi – oblikovanje je lahko zelo čutno.
Druga stvar, ki vpliva na mojo metodo dela, pa so teme, ki me zmotijo in spodbudijo k razmišljanju – tako je nastal projekt FAT – kot odgovor na stigmo, ki je po navadi zamolčana in prezrta. Vsakodnevne zgodbe torej, povedane s predmeti, porojenimi v moji glavi. Predmeti komunicirajo zelo hitro – svojo zgodbo razkrijejo, takoj ko jih pogledate, zato upam, da so moji predmeti odkritosrčni in razumljivi.

Vendar ste se prav s stolom Fat, ki je hkrati boksarska vreča, malce provokativno lotili teme, ki ne samo da ni priljubljena, temveč je, tako ste rekli sami, tudi stigmatizirana?

Res je, vendar sem se je lotila prav zato – debelost v zahodnem svetu razumemo kot nekaj slabega, sram nas je, če se tolažimo s hrano, ki pa nam je na voljo na vsakem koraku. Doma na Dunaju je na moji ulici nepregledno število dišečih pekarn in delikates, čeprav nas z vseh strani stalno opozarjajo, kaj je za nas dobro in kaj ne. Potem pa s slabo vestjo ne znamo več uživati v tem luksuzu, ki nas obdaja, in pozabljamo, da maščoba ni vedno le slaba, da nas tudi varuje in tolaži, da je nekaj zelo narobe s tem, kako jo dojemamo.
Moje orodje je oblikovanje, moje orožje pa je postal čudoviti »debeli« stol, pri katerem sem se z materiali in gubanjem poskušala karseda približati podobi maščevja, s katerim imamo razmerje, v katerem enkrat prevladuje ljubezen, drugič sovraštvo. Tako dobiš boksarsko vrečo, ki jo obesiš za svinjske uhlje in nad njo sprostiš svoje frustracije, v naslednjem trenutku pa se lahko povsem potopiš v udobne gube, da te tolažeče objamejo.

Torej vsak izdelek, ki pride izpod vaših rok, spremlja podrobno raziskovanje in razumevanje materialov?

Zelo relativno – seveda si vzamem čas, vendar sem nekoč slišala kolega, ki je o mojem sistemu dela dejal, da čas merim v nanosekundah. Živim hitro in delam učinkovito. Kabiljo Inc. je zelo majhna ekipa, zato moramo biti kar se da učinkoviti, tudi kar se časa tiče. Morda so tudi materiali, ki jih uporabljamo, v osnovi nespremenjeni, malo obdelani in iskreni. Vendar to ne pomeni, da ne namenjamo časa raziskovanju – gre le za to, da optimiziramo delovni postopek. V nasprotju z velikimi podjetji si pa na žalost za to ne moremo vzeti dve leti.
Za projekts Sands, na primer, potrebujemo 22 sekund, da se s pljuskom vode oblika materializira, vendar je bilo treba kar precej raziskovati, da smo do tega postopka prišli. Pri tem ležalniku je torej uporabljen pravi pesek, ki je obdelan zgolj tako, da obdrži obliko. Je moj zadnji projekt in trenutno najljubši, saj sem fascinirana nad sodobnimi migracijami, premikanjem …., ta podoba zabojnika, ki na ladji potuje neznano kam, načet od vremena, se je prevedel v sanje o plaži, poetiko predmetov, ki jih naplavi morje na obalo. Za vse nas torej, ki nimamo časa za počitnice in si želimo košček obale na dosegu rok.

Kaj vas čaka v prihodnje? Že vidite svoj naslednji projekt?

Veliko stvari me še čaka, razstava v Freudovem muzeju na Tednu umetnosti na Dunaju, v prihodnosti pa – kdo ve … Lahko bi pisala knjigo ali oblikovala vesoljsko plovilo. Kabiljo Inc. je zaživel l. 2001 s specifično zamislijo, vendar moje delo ni definirano zgolj z oblikovanjem. Želim si naprej razvijati stol Fat, a kdo ve … Upam, da bom našla čas za krajše počitnice v tem svojem natrpanem urniku. Hitrejše ko postaja življenje, počasnejša moram postati jaz. In biti zelo izbirčna pri svojem izbiranju.

Komentarji (0)

RSS komentarji