Branka Završana poznamo kot igralca. A je, četudi se večina njegovega ustvarjanja spleta v igralstvu, veliko več kot to. Je režiser, scenarist, avtor, prevajalec, govorec, voditelj, koreograf, učitelj. Na ljubljanski AGRFT je predaval sabljanje, akrobatiko, scensko bojevanje in osnovne elemente igralčeve ekspresije v praznem prostoru. Področja, na katerih se je izpopolnjeval v Parizu. Da o jeziku ne govorimo, francoščina je njegov drugi dom, v daljši pogovor se mu tu in tam prikrade francoska beseda in poiskati mora slovenski prevod. Udomačil nam je Jacquesa Brela, enega največjih šansonjerjev minulega stoletja. »Ravno pravšnja kombinacija igralca in pevca, ki v šansonu najde svojo idealno lego,« je ob tem zapisal Blaž Lukan. Nagrade za Brankovo Solistiko v Sarajevu in v Kranju ter Župančičeva nagrada v Ljubljani so le zadnje v dolgem nizu. Po Instalaciji ljubezni v kino prihaja Osebna prtljaga Janeza Lapajneta, v kateri ob Nataši Barbari Gračner igra glavno moško vlogo.

Sahib, Solistika, Senca tvojga psa z Brelovimi pesmimi in Kraljestvo za konja so tvoje predstave zadnjih mesecev. Je to veliko? Lahko to, da igralec upodablja istočasno preveč likov, povzroči težave?

V gledališču je običaj, da je obvezna obnovitvena vaja, če predstava ni bila na odru mesec dni. Po tako dolgem premoru lahko pride do težav, do pozabljanja. Zase vem, da nimam težav, če igram predstavo vsaj vsakih štirinajst dni. Da bi se mi vloge prepletle, da bi v moderatorja Solistike skočil Sahib ali Brel, pa je praktično nemogoče. Poistovetenje z likom je premočno, zapnem ga na začetku in držim do konca. Tudi od kolegov še nisem slišal, da bi se jim liki mešali. Nekaj sezon nazaj je imel menda Jernej Šugman dvanajst živih predstav. Moje štiri ta hip torej niso nikakršen ekstrem. V gledališču tudi ne igram redno. Imam srečo, da se lahko posvečam tistemu, kar me v nekem obdobju zanima. V zadnjih dveh sezonah je bilo to pač gledališče. A v več teh predstavah nisem le igralec.

Je sreča, ki jo opisuješ, plod načrta, kako boš delal?

Ne. Potem ne bi bila sreča, potem bi temu rekli inteligenca ali modrost. Pomaga pa seveda pridobljeni ugled. Ta je naprimer omogočil, da sem urednici na televizijo prinesel na pol strani napisan načrt z opombo, da imam fiktivnih projektov polno kapo in jih ne bom pisal, rad bi pa delal tole. Dva dni pozneje je prišel pozitiven odgovor in posneli smo niz oddaj o hendikepiranih Volja najde pot.

Hm, pričakovali bi, da je kaj takega možno po tako uspešnem nizu oddaj, ne pa prej.

Ne vem. Saj zato pravim, da gre tudi za srečo. Očitno je bila zamisel dobra, zaupali pa so mi verjetno zaradi dosežkov na drugih področjih. Bolj ko zorim, bolj spoznavam, da ni pomemben medij, za katerega delam, ali smer, v katero se podam. Pomemben je ustvarjalni postopek, v katerem sem domač, in ko se stvar »zgodi«, ko dobim občutek za celoto, potem ni velike razlike med tem, ali pišem scenarij, režiram, predavam ali snemam dokumentarec. Ali navsezadnje igram, čeprav je igra še najbolj odvisna od drugih dejavnikov.

Povsod, kjer si avtor ali režiser, je tvoja tudi ena od vlog.

Kot režiserja v klasičnem smislu, ki vzame denimo Cankarja in ga postavi, se res ne vidim. Zgolj kot režiser sem delal le nekaj predstav plesnega, fizičnega, neliterarnega gledališča. Tam je sodelovanje zelo tesno, skupaj prevajamo téme v gledališki jezik. Diplomiral sem iz igre na AGRFT v Ljubljani in takoj zatem odšel v Pariz na L'Ecole Internationale du Théâtre, Mime et Movement Jacques Lecoq. Ta šola temelji na gibu, vokacija pa ni določena, ne izobražuješ se konkretno za igralca, režiserja, dramaturga, pisca, slikarja ali karkoli. Najbrž mi je tudi ta specializacija dala pogum, da se lotevam še drugih reči. Je bilo pa čisto dobrodošlo, da sem najprej dobil papir, da sem igralec, da to znam in smem početi. Še vedno lahko tu najdem oporo, se malce skrijem za ta obrazec. Eden od vzrokov, zakaj je Brel postavljen na oder v gledališki obliki, je prav tu. Sem igralec, ki poje, ne šansonjer. Te ambicije nimam. V gledališču sem doma in ne želim na estrado. Čeprav so v tisku že zapisali, da sem pevec (smeh).

Je to tvoja prva pevska izkušnja?

Solo da. No, tu in tam v teatru zapojemo kake songe, to že. Sem pa dete Otroškega pevskega zbora RTV Ljubljana, tam sem nekaj let žgolel še pred mutiranjem. Potem smo fantje začeli matrati glasilke v slogu Louisa Armstronga in Toma Waitsa, bolj ko je hreščalo, bolj smo bili ponosni. Za glasilke pa seveda ni bilo dobro. Na akademiji sem slovel kot težaven, zastrt, raskav glas. Kot Polde Bibič, so rekli, v isti sapi pa me tolažili, češ glej, kako lepo kariero je naredil Polde (smeh). Ko tonski mojstri v studiih pogledajo spekter mojega glasu na tistih svojih hologramih (smeh), se kar čudijo. Na tonskih vajah za Brela zdaj vidim, da je nekaj na tem, vsi pravijo, da imam lepo, bogato, a zelo težavno barvo glasu, da me težko ozvočijo tako, da sem razumljiv. To pa je seveda ključno.

Zaigraš tudi na harmoniko.

Uh, čisto malo, le na base v eni pesmi. Želja mojih staršev je bila, da bi jo igral. A sem zdržal le eno leto. Danes mi je seveda žal, da ne igram nobenega instrumenta. To me še čaka. Tudi klavir bom nekega dne zmečkal in obvladal, sicer ga bom stolkel, če se mi bo še dolgo režal s svojimi osemdesetimi zobmi (smeh).

Kako to da si se lotil Solistike?

Najprej je bila želja producentke in režiserke Ivane Djilas narediti predstavo z glasbenimi klovni. Ni si upala sama in je nagovarjala mene. Izhodišče je bilo rivalstvo med dvema virtuozoma, arhetipska klovnovska situacija. Z Boštjanom Gombačem in Sašo Olenjukom smo nekaj podobnega pripravili za otvoritev obnovljenega ptujskega gledališča in takoj je bilo jasno, da iz tega ne more nastati dobra ura predstave, da potrebujemo še nekaj. Tretji lik, ki naj ga upodablja igralec. Spet zelo klasična gledališka situacija, trije v konfliktu. Nastala je zelo preprosta zgodba. Imel sem še veliko idej, tudi zelo jasno aluzijo na holokavst, na poboje. Pogosto vključujem te teme, ne zato, ker bi me navduševale, temveč v boju proti pozabi. Človek je krvav ne le pod kožo, ampak tudi vsenaokoli, smo zelo grozljiva bitja. A žanr Solistike tega ni prenesel, romalo je ven.

Ko ste postavljali na oder Sahiba, ste morali tudi ogromno izpustiti.

Najtežje pri Sahibu je bila adaptacija knjige Nenada Veličkovića. Obliko pisem uslužbenca mednarodne organizacije v povojni Bosni ljubimcu smo ohranili, a od izvirnih 74 smo uporabili le okoli tretjino pisem. To črtanje je bilo grozno, ker je vse v knjigi tako dobro. Jezik smo morali spremeniti v govorjenega. Iz zelo fragmentarnega romana pa smo jasneje izrisali zgodbo. Tudi tu sem hotel kri, v knjigi je izjemna sarkastična ideja o tem, da bi lahko bila Bosna velika farma krvi. Boril sem se skoraj do konca in potem kapituliral, ni bilo prostora.

Kolikokrat si se že lotil monodrame? Kaj ta pomeni za igralca? Na kaj se opira, kadar nima soigralcev?

Le enkrat, uprizoril sem kratek izsek iz Fužinskega bluesa Andreja Skubica, prav tako z Ivano. Željo po monodrami gojim že od Pariza naprej. Hotel sem jo narediti obrtno dobro. Glavno vprašanje je, kako igrati prostor, rekvizite, kako ponazoriti vse. Opreti pa se je moč le na témo samo, nič drugega ni. Namesto dialoga s soigralcem je dialog s témo. Zato je ta najpomembnejša. Zelo rad imam humor, a z nekim ozadjem, na koncu se moramo vprašati, čemu hudiča se pa smejemo. Sahib je za to idealen. Njegova oblika omogoča, da neposredno nagovarjam občinstvo. Kdo bi se tega ustrašil, zame pa je kot motor.

Tudi Senca tvojga psa je neke vrste monodrama.

Moj odnos z Brelom se vleče že leta. Očaral me je že kot otroka, čeprav nisem nič razumel, čutil pa sem izjemno moč interpretacije. Prve prevode sem naredil pred dvajsetimi leti. Bili so obupni, kot bi ga popravljal, težil sem z metaforami, ga delal bolj poetičnega in oblikovno lepšega, kot je. Iz tistega obdobja je ostal le verz »saj ne boš kar šla«. Nato sem se pogosto vračal k njemu, še zlasti ob življenjskih prelomih, ko se je zdelo, da sva usodno povezana. V njegovi univerzalnosti se seveda ni težko najti. Ob takih priložnostih sem moral prevesti komad, ki se mi je takrat dogajal. Tako se je počasi nabiralo. Orly sem prevedel v eni uri, Starce sem pilil več mesecev. Brel je izjemen v neposrednosti izraza, dobesedno v eni vrstici navrže tri slike ali like, francoščina mu to omogoča. V slovenščini nisem našel oblike, v kateri bi to šlo, zato sem iskal in delal salte, da bi dosegel enak učinek. Ko je bila na kupu kaka polovica, sem prosil prijatelja Žigo Goloba, ki v predstavi igra kontrabas, da pogleda, ali je to kaj vredno. Bil je navdušen in druga polovica je nastala že z mislijo na ves podvig, ki je potreboval nekakšen narativni okvir. Prvi postulat je bil, da Završan ni Brel, Završan le interpretira Brela. Drugače tudi ne bi šlo, nisva si dovolj podobna. Razen v znojenju (smeh). Res, celo kritiki so to opazili. Morda je problem cenena kitajska obleka (smeh). Menim pa, da zelo podobno doživljava te njegove zgodbe. Takoj padeva noter. Glasba pri tem čudovito pomaga. Ko zazveni, povsem fizično, z delovanjem na telo človeka postavi v posebno stanje, ki pogojuje doživljanje in omogoča identifikacijo. To se zgodi v hipu, takoj se lahko prestavim v zgodbo. To je bila zame nova izkušnja in odtlej še veliko bolj zavidam glasbenikom, ki se božajo – ali pa žokajo – s temi frekvencami (smeh).

Nekje si dejal, da te je francosko naučil Brel.

Izjemno izgovarjavo ima in poslušal sem ga neprestano. V Pariz me je pripeljala ljubezen, jezika nisem znal. Glasba in televizija pa sta itak najboljši učiteljici jezika.

Solsitiko pa se ta hip učiš v španščini.

Da, gostovat gremo na festival v argentinsko mesto Azul. Ivana je v ponudbi napisala, da lahko predstavo izvedemo v njihovem jeziku, in rekli so, super, pridite. Šele potem je to povedala meni – ki ne znam špansko! No, malo si pomagam s francoščino in italijanščino, ni ravno tako, kot bi se učil v mongolščini. In iskreno povedano mi paše. Nedavno sem se z nekim režiserjem pogovarjal, da bi v predstavi igral kontrabas. Rekel je, da čisto malo, da bi le malo potegnil, zablefiral. Protestiral sem, ne, daj mi nalogo, daj mi povod, da se nečesa naučim. Take izzive imam rad.

Francosko si se naučil tako dobro, da si se lahko izdajal za Francoza in igral v francoskih filmih. In to že po dveh letih, čisto res?

V besednjaku bi me ujeli, pri izgovarjavi me pa niso. Očitno se lažje znebim naglasa, kot naučim jezika (smeh). Občutek, da jezik znam, imam takrat, ko lahko kujem svoje metafore. In po dveh letih sem to dosegel. Prvih šest mesecev pa sploh nisem spregovoril, kljub temu da mi je bilo že marsikaj jasno, se nisem hotel sramotiti. Perfektno ali pa nič (smeh). Do konca osemdesetih sem nastopil v okoli desetih francoskih filmih. Po zalivski vojni pa je produkcijo zagrabil krč in za igralca tujca ni bilo več dela. Pri filmu Rosenkranc in Gildenstern sta mrtva sem se spoprijateljil z Richardom Dreyfussom in zvabil me je v Los Angeles. Stežka, zamenjal sem že dve državi in tretje si nisem želel. Šel sem tja s 101 dolarjem v žepu in ostal en mesec. Ni mi bilo všeč. Agenti so sicer obljubljali, da lahko uredijo marsikaj, če potrpim pol leta, a videl sem dovolj. Vrnil sem se v Pariz, kjer sem vsega skupaj preživel skoraj deset let.

Zadnjič smo te videli v Instalaciji ljubezni Maje Weiss, filmu, ki gradi in prepleta veliko ravni realnosti in fikcije, prikaže film v filmu v filmu ... Te je to kaj begalo?

Ja, me je. Maja je bila kar huda name, ker sem hotel razumeti vse to, nisem pa hotel razumeti, da za moj prispevek ni pomembno, da vse razumem. Kako bo razumel gledalec, če jaz ne razumem, pa sem že petkrat prebral? Če hočem osmisliti svoje delo, moram razumeti, tako sem vajen delati. Tu ni šlo na ta način. Ko sem videl, kako vse to na platnu deluje, sem bil pa iskreno očaran.

Je ponudb za delo veliko? Preveč? Jih zavračaš?

Zavračam predvsem komercialne ponudbe. Vodenje izborov misic, zabavnih TV oddaj, igranje v komičnih TV serijah. Ne zavračam jih sicer kategorično, priporočim se za kdaj drugič. Za zdaj pa lahko preživim brez tega. Oziroma bolje rečeno, lahko živim brez tega. Preživetje me ne zanima več, zdaj bi rad malo živel (smeh). Marsičemu je treba reči ne. Letos sem rekel ne premalokrat.

Kaj to pomeni, do česa pride?

Do prenasičenosti in preutrujenosti. Do tega, da na odru nimam več rezerve, ko bi hotel še en stavek malo bolj poudariti, pa ne morem, ker nimam moči in bi kolapsnil, če bi to naredil. Prvič v življenju sem to doživel. To je sicer zanimiva izkušnja, vendar tega ne bi gojil, hvala (smeh).

Kako se regeneriraš?

Potovanje z nahrbtnikom, s povratno vozovnico v žepu, vse drugo pa po navdihu. Tega zaradi moje poškodbe z ženo Lučko sicer že nekaj let nisva storila. A letos bova.

Kaj pa dnevno polnjenje baterij?

To pa daje tale hiška. Nisem si mislil, da bom kdaj živel v svoji hiši. V življenju sem se selil petindvajsetkrat. Naveličal sem se biti podnajemnik. In pojavila se je ta hiša za smešno nizek denar, da sva si jo lahko privoščila. Takrat je napočil čas za mojo drugo plat. Ali prvo, kakorkoli vzameš. Sem iz tipične slovenske družine, v kateri je, kot je dejal tvoj kolega Miha Šalehar, ob koncu tedna pel mešalec za beton. Rokodelec sem, lotim se česarkoli, najbolj spreten sem z lesom. Za dve leti sem opustil gledališče, sprejemal sem le kratkotrajnejša snemanja in se lotil.  Hišo sem obnovil sam, z očetovo pomočjo. Z Lučko sva skupaj sproti načrtovala njen videz. Obnovljena je izključno z recikliranimi kosi. Stavbno pohištvo je iz deset let stare hiše, ki jo je obnavljal znanec, strešna okna so od drugega, ki so mu naredili napačne mere, strešniki so del neke reklamacije in tako naprej. Spletla se je prav nenavadna mreža ljudi, ki so premožni in so si privoščili obnovo svojih hiš, starih reči pa niso hoteli ravno vreči stran, zavest, da so še uporabne, je ostala. In so kar sami klicali. Dobila sva vse, kar sva potrebovala.  Prihranek pri vsem skupaj je bil neverjeten. Nikoli ne bi v istem času skupaj zaslužila toliko, kolikor sem z lastnim delom pri hiši prihranil.

Hiša je prav nenavadna.

Zgrajena je bila leta 1895 in desetletja je bila v njej mitnica, pobirali so mostnino za prehod čez Mali graben na poti v Ljubljano. Po drugi svetovni vojni je postala ljudski dom, v njej so prirejali zabave. V šestdesetih je prešla v zasebno last.

Si tudi notranjo opremo naredil sam?

Ja. Še nikoli v življenju nisem kupil niti kosa pohištva. Kot podnajemnik si tega nisem mogel privoščiti. Danes bi si lahko, a se mi zdi neumno. Večina tega, kar se prodaja, je za moj okus grozno. Če pa mi je že všeč, je tisti kos lesa absolutno precenjen. Na dizajn pa tudi nisem mahnjen. Ročne spretnosti so mi pomagale preživeti tudi v Parizu. Ob prenovi lokalov so lastniki tam deležni velikih davčnih olajšav in se jim to splača, zato to delajo pogosto. Staro opremo postavijo na ulico, da jo smetarji ponoči odpeljejo. Zvečer se sprehodiš in vzameš, kar potrebuješ. Iz tega materiala sem izdeloval pohištvo, bil sem specialist za dvignjene postelje, pod katerimi lahko urediš še kos bivalnega prostora. V Parizu so stanovanja prave luknje in taka iznajdljivost je nujna. Z bivšo ženo sva tri leta živela na devetih kvadratnih metrih, z vsem, kar mora stanovanje imeti. Nekoč nas je bilo na žuru v njem 32, še danes ne vem, kako. Znanec, ki oblikuje jahte, me je vabil k sodelovanju, trdil je, da so moje zamisli briljantne. Sodeloval sem tudi pri obnovi enega največjih pariških snemalnih studiev, sprva kot pomočnik za vse, na koncu pa že kot izvajalec lastnikovih zamisli brez arhitekta. Namesto na več tisoč frankov drage amortizerje sem leseno konstrukcijo postavil na manšete tovornjaka z odpada. In seveda recikliral lesene dele. Les ima enake lastnosti, če je star eno leto ali sto let. Oziroma je tisti, ki je star sto let, boljši, ker se je že umiril.

Le še to – ali je res, da si poznavalec podzemnih hodnikov med ljubljanskimi klinikami?

Moj brat je med študijem delal na Onkološkem inštitutu in poleti sem mu včasih pomagal. Že takrat smo prečesavali te hodnike, po njih smo vozili ljudi sem in tja. Pozneje smo s Pepijem Sekuličem za predstavo Kje je Franc v njih snemali. Zadnja izkušnja pa je bilo okrevanje po poškodbi noge. Pogosto me daje nespečnost in večkrat sem sedel na voziček ter se iz svoje bolnišnice odpeljal k sestrični, ki dela na intenzivnem oddelku v Kliničnem centru. Pozdravit, popit kozarec vode, pa nazaj in z malo sreče mi je uspelo zaspati. Ti hodniki so fascinantni in zelo razvejeni. Čez dan je po njih divji promet, vsi šibajo sem in tja, z vlakci vozijo robo in tako naprej. Ponoči je čisto mirno, sam se voziš več sto metrov in domišljija dobi krila. Le kaj je za vsemi temi zidovi? Tako je nastal sinopsis z naslovom Podbolnišnica. O ... clandestin ... kako se že reče? ... aaa ... inkognito, skrito. O skritem nočnem življenju pacientov. Pacientov s hudimi diagnozami, z neozdravljivimi boleznimi, ki živijo dvojno življenje. Eksistencialno nimajo česa izgubiti, čisto vseeno jim je. Začne se podzemno družabno nočno življenje, hazard, male pregrešnosti, precej bizarne reči, ki se jih ti ljudje v nekem »normalnem« življenju ne bi nikoli lotili. Merila se postavijo na glavo. Nastane čisto legitimna družba, ki pa na koncu ne uide razkroju, ker se pojavi pohlep in podobne bedarije. Metafora civilizacije, parafraza našega življenja.

Komentarji (0)

RSS komentarji