O tem, zakaj so bili Nizozemci v devetdesetih arhitekturna velesila, o potencialu dežel v tranziciji in o tem, kaj je arhitekturni pogum

Branimir Medić je skupaj s Perom Puljizem eden izmed petih partnerjev v znanem nizozemskem biroju de Architekten CIE, ki deluje v Amsterdamu. Biro, ki gradi po vsem svetu, ima podružnici tudi na Hrvaškem in v Aziji, med njihovimi realiziranimi projekti so tudi poslovni stavbi Acantus v Amsterdamu, Menzis v Groningenu in zasebna Vila de Boer v Enschedeju. Govorila sva o odnosih med Hrvaško in Slovenijo ter, kot vedno, o arhitekturi.

Prihajate iz Dalmacije, danes pa ste partner v velikem nizozemskem biroju de Architekten CIE. Kako se je zgodila ta nenavadna pot?
Vse, kar se zgodi v življenju, je sklop načrtovanih in nenačrtovanih okoliščin. Ko sem zaključil fakulteto za arhitekturo v Zagrebu, je bila za arhitekte ekonomska situacija zelo neugodna. Želel sem graditi, ne pa obstati na mestu, saj sem menil, da mora arhitekt graditi. Šele če gradiš, lahko trdiš, da si arhitekt. V začetku 90. let je bila Nizozemska najatraktivnejša destinacija za arhitekte, saj je bila v arhitekturnem smislu velesila, zato sem odšel tja. Takrat se je tam vzpostavljala danes zelo vplivna arhitekturna šola, inštitut Berlage, takrat je bil v Amsterdamu. Obetal se je zelo zanimiv podiplomski študij, s kolegi, med katerimi so tudi Slovenci, smo postali pionirska generacija.

Je takrat študiralo na inštitutu Berlage več Hrvatov?
To se ni zgodilo po naključju. Za to je najzaslužnejši Vedran Mimica, prvi hrvaški arhitekt, ki je šel na Nizozemsko, tam je delal pri danes že legendarnem Hermanu Hertzbergerju, tega je nato predstavil tudi na Hrvaškem in je imel predavanje na fakulteti. Mogoče je danes to videti smešno, vendar je treba poudariti, da takrat, ko sem študiral jaz, dostop do znanja ni bil tako preprost kot danes, ko so v Zagrebu vsako leto spektakularna predavanja, Dnevi orisa in mednarodne izmenjave pa niso nič posebnega. Predavanje nekoga, ki ni Jugoslovan, je bil takrat zares izjemen dogodek. Tako so se začeli stiki med nizozemskimi in hrvaškimi arhitekti. Mimica je organiziral tudi arhitekturno delavnico v Splitu, vodila sta jo Hertzberger in Aldo van Eyck, druga velika nizozemska arhitekturna osebnost. Takrat smo mladi ljudje prvič prišli v stik z drugačno ideologijo, razmišljanjem o prostoru in arhitekturi. Naše dotedanje šolanje je bilo vezano na modernizem in z njim povezano avantgardo, Hertzberger pa je prinesel idejo o socialni arhitekturi.

V zadnjih desetih letih je bila Nizozemska arhitekturna velesila, danes pa se zdi, da ni več prva v Evropi.
Se strinjam, Nizozemska je odigrala pomembno vlogo v razvoju sodobne arhitekture, potegnila je stroko iz letargije, v katero je bila ta padla. Največ zaslug za to ima Rem Koolhaas, ki je izjemen intelektualec v kulturnem in tudi drugih pogledih. Druga pomembna okoliščina je drugačen odnos Nizozemcev  do preteklosti, tradicije in njene kontinuitete. Rečeno radikalizirano, v smislu materialne vrednosti ni nič sveto, kar je (bila) za arhitekturo zelo plodna situacija. Na Nizozemskem so več vredne duhovne vrednote, ki jih je lažje interpretirati kot nekaj fizičnega. Tu se je odprl neverjeten prostor, v njem se je lahko razvila in združila inteligenca različnih generacij in je naredila neverjeten preboj. Hiš tam ne gradijo za večno, temveč le za nekaj desetletij. V smislu arhitekturne produkcije se je ta duh do danes nekako izpel, zato so zdaj zanimive države, ki imajo drugačen odnos do materialnega, grajenega.  Slovenija, Švica in Španija, na primer, ki so emocionalno vezane na arhitekturo, so prevzele duh holandske arhitekturne šole in ga začele pretvarjati v stabilnejše, dolgotrajno, s čimer je nastala nova, spet zanimiva arhitektura.

Ali se pogosto vračate na Hrvaško, ob morje? Kako gledate na dogodke v vaši nekdanji domovini?
Ne prihajam le na morje, tukaj tudi gradim. Gre za prelepo, kulturno bogato državo, isto velja za vso nekdanjo Jugoslavijo, državo, kjer sem se rodil (v mojem rojstnem listu piše, da je moja domovina država Jugoslavija) in odraščal. To območje kljub vsemu doživljam še vedno kot domovino, ne glede na delitve po vojni. Normalno je, da vse nekdanje jugoslovanske države trpijo zaradi problemov ob tranziciji. Ta proces se mogoče nekomu, ki živi v zelo urejeni državi, zdi celo zanimiv, saj potem vidimo potenciale v neredu in nasprotno.

Hrvaški arhitekti se intelektualno napajajo z idejo tranzicije in kaotičnega stanja v družbi, ki je mogoče hujše kot v Sloveniji.
Živimo v globaliziranem prostoru, informacije so enakomerno dostopne vsem. Pomemben pa je kontekst, v katerem delamo in ki poraja razlike. Tako je lahko kaotični hrvaški kontekst navdihujoč oziroma, bolje rečeno, ljudi sili, da razmišljajo in delajo drugače. Arhitekti delajo v situaciji, ko Hrvaška še ni razvila urbanizma. Arhitekti so fokusirani na nalogo znotraj lokacije, ne ozirajo se iz nje.  Iščejo rešitev problema konkretne naloge, kar pa pomeni, da ni povezav s kontekstom, ker ga ni oziroma je nejasen, nestalen in negotov. To stanje pušča arhitektom svobodo, saj se ni treba z arhitekturo navezovati na nič.

Pred kratkim je imel znani hrvaški arhitekt Hrvoje Njirić predavanje na naši fakulteti, po njem se je razvila razprava ravno na temo drznosti. Trdil je, da so slovenski kolegi premalo drzni.
Menim, da je odločanje za takšno ali drugačno arhitekturo stvar vsakega posameznika. S hišo si lahko naredite veliko atrakcijo, si izmislite problem, ali pa tudi ne.  Mislim, da ni treba biti vedno avantgarden in prevraten. Prav gotovo to ni merilo arhitektovega poguma. Menim, da je veliko pogumnejše ostati na neki liniji. Verjetno je drznost, po kateri poznamo Njirića, privlačna za študente in mlade arhitekte, ki iščejo nov jezik in se še razvijajo. Če pa si že dolgo v praksi, se ti zdi stalno iskanje novega ubijajoče. Sam bi pogum iskal v drugačnih okvirih, ostati realen je tudi pogumno.

V tem semestru ste gostujoči profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Vodite študentsko delavnico za prenovo in revitalizacijo območja Tobačne tovarne v Ljubljani. Ali lahko izbiro teme za delavnico razumemo kot vašo kritiko aktualnega pristopa (v Sloveniji in Evropi), ki ga je ekonomska kriza postavila pod vprašaj? V čem se cilj projekta, na programski in arhitekturni ravni, razlikuje od tistega, ki je trenutno v teku oziroma v fazi projektiranja?
Na Nizozemskem trenutno poteka debata o novi arhitekturi, o arhitekturi po krizi. Tu je ta razlika. V Evropi smo v zadnjih desetih letih živeli v izjemni ekonomski situaciji. Investicije so bile brezmejne, dekadentne. Seveda so gradbeni projekti, kakršen je tudi Tobačna, dekadentni. Ne kritiziram izdelka kolegov arhitektov, temveč želim povedati, da so rezultat zahtev in pričakovanja investitorja. V zamišljenem formatu te gradnje po moje preprosto ne bo. Prav tako nima nikakršne povezave s tradicijo, s prostorom. To je arhitektura trenutka, ko smo vsi mislili, da lahko naredimo vse. Če se navežem na nizozemsko situacijo, je samo v Amsterdamu milijon kvadratnih metrov praznih pisarn. In ta številka še vedno raste. V biroju trenutno renoviramo oziroma recikliramo obstoječe  projekte, nekateri  so iz leta 1997. Prenavljati nekaj, kar je staro deset let, je seveda popoln absurd. To izhaja iz obdobja, ko ni  bilo časa za premislek, ampak se je samo produciralo.
S študenti delamo reciklažo, njihova naloga je ugotovili, kaj obdržati, kaj je smiselno nadomestiti, kaj in kako dodati. To naj bi bilo usklajeno z gradbeno tradicijo tega območja, seveda na sodoben način, z upoštevanjem sonaravnih gradbenih principov. Pa razmislek o uporabniku, kreativnih oblikah industrije, vse, kar je pri prejšnjem projektu manjkalo. Skratka, kaj ta projekt lahko da mestu. Obstoječe stavbe, ki jih uporabljajo, so danes neke vrste inkubatorji za najrazličnejša mlada podjetja, umetnike, arhitekte. Menim, da vsa lokacija ponuja še več neizkoriščenega potenciala. Seveda najprej padejo v oči neverjetne historične hiše, opozoril pa bi na industrijski objekt iz 70. let, ki je grajen neverjetno kakovostno, zato ne vidim razloga za njegovo rušenje. V najslabšem primeru mu lahko z minimalnimi intervencijami podaljšamo življenje za 10, 15 let.

Vaše gostovanje na ljubljanski fakulteti je pravzaprav slovensko-hrvaški projekt. Kako v tej luči gledate na spor med našima državama, kako ga razumete?
Ta spor je del tradicije. Hrvati so ves čas z nekom v sporu, s Slovenci, Srbi, z Avstro-Ogrsko ali kom drugim. Spori se na Hrvaškem dogajajo tudi na lokalni ravni, med Zagrebom in Splitom ... To seveda izhaja iz kulturne mentalitete in me v tem smislu celo zabava. To so seveda nesmiselni, pop-lokalni problemi.

Lani ste bili gostujoči profesor na inštitutu Berlage v Rotterdamu. Ali lahko primerjate delo s študenti na tej zelo napredni arhitekturni šoli in ljubljanski fakulteti za arhitekturo?
Ljubljanska fakulteta  je tradicionalna šola, vezana na arhitekturne in urbanistične projekte, ki jih študentje in mentorji razvijajo v seminarjih. Berlage pa je šola z ambicijo, da bi bila trendsetter za obliko šolanja. Tam smo se ukvarjali s problemi v Koreji, konkretneje, izvozom holandske tehnologije in inteligence na korejski trg, torej z globalnim izvozom miselnega kapitala.  Šoli imata različne ambicije in metodologije dela. Vprašanje je, ali šole, kakršna je Berlage, ubirajo pravo pot, tam študentje prihajajo z različnih celin, kot mentor ne poznaš njihovega kulturnega ozadja, zaradi česar imata komunikacija in ves diskurz popolnoma drugačen značaj. V Ljubljani je nastalo zanimivo ozračje delavnice, ki ohranja značaj mojstrskega predajanja znanja, ki na Nizozemskem ne obstaja več. Zanimanje za malo merilo, ki ga goji ta šola, je velika vrednost in bi jo bilo treba kultivirati še naprej.

V Zagrebu vodite tudi izpostavo amsterdamskega biroja; kakšne so razlike med delom v hrvaškem in nizozemskem biroju?
»Južnjaška« kultura dela in naročil ter kontekst realizacij sta drugačna. Na Nizozemskem se že pred začetkom gradnje vse ve, na Hrvaškem še takrat, ko je hiša skoraj zgrajena, veliko stvari ni jasnih. Moram priznati,  da imamo, po dvajsetih letih izkušenj gradnje na Nizozemskem, na Hrvaškem težave. Zaradi slabe organizacije se izgublja veliko časa in, logično, trpi kakovost. Kljub vsemu ima to kaotično stanje,  če se vrnemo na začetek, nekakšen čar in po svoje tudi navdihuje.

Po službeni dolžnosti ste pogosto v Zagrebu, na Ljubljano pa vas vežejo prijateljstva iz vaših študijskih let. Kakšni sta ti dve mesti iz perspektive nekoga, ki živi v mestu, kjer ima kolesarski promet prednost pred avtomobilskim, kjer je družabno življenje živahno ves teden in kjer je dovoljeno kaditi marihuano?
Če pomislim na Slovenijo, gre za sistem urbanih entitet, mrežo urbanega in neurbanega. Plečnik je Ljubljano naglasil s točkovnimi posegi, podoben je tudi odnos med urbanim in prelepo naravo v Sloveniji. Prebivalci Ljubljane in drugih slovenskih mest se lahko usedejo na kolo in se zapeljejo iz mesta prav zato, ker je odnos med mestom in naravo zelo intenziven. To je neverjetna kakovost, ki je vredna zavidanja.
Zagreb, na drugi strani, je tipična metropola, kjer je ideja o centralizmu neverjetno močna. Vse ambicije in dogajanje so skoncentrirane v prestolnici, kar je opazno v arhitekturi in življenju nasploh. Za razvoj urbanosti je pomembna kritična masa, zato ima Zagreb, ki je večje mesto, v tem smislu večji potencial od Ljubljane.
Na Nizozemskem  je omrežje mest podobno kot v Sloveniji, Amsterdam ni večji od Zagreba, se pa slog življenja precej razlikuje od slovenskega in hrvaškega.  Na Nizozemskem se človek rodi v enem mestu, živi v drugem in dela v tretjem. Kritična masa ni omejena le na urbana naselja, mogoča je tudi na širšem območju. Za to zadnje je pomemben tudi geopolitični položaj. Nizozemska ima v gospodarskem smislu dober položaj, Hrvaška in Slovenija pa imata glede na Evropsko unijo bolj periferno lokacijo, zato so primerjave težje.
Velika prednost je v legi teh dveh držav, saj se napajata s kulturo urejenega, »tidy« Zahoda in bolj kaotičnim, impulzivnim Vzhodom. V tem smislu pa je najzanimivejši verjetno Beograd, saj leži na stičišču obeh polov. Zaradi tega je kultura narodov nekdanje Jugoslavije zelo bogata. Kar primerjajte dalmatinsko in holandsko kuhinjo, in postalo vam bo jasno, zakaj tradicije nekega območja ne smemo pozabiti.

Pred nekaj leti se je s prakse v vašem biroju vrnil naš prijatelj Primož in povedal, da ste v biroju izjavili, da mora biti arhitektura seksi. Kakšna je torej seksi arhitektura?
To težko razložim, seksi je pač seksi. Nekdo je vprašal znano arhitektko Zaho Hadid, kaj definira arhitekturo, in dejala je, da je arhitektura prostor, kjer človeka privlači neka napetost, ki je ni mogoče najti v vsaki gradnji. Gre za neki naboj, ki se ustvari med opazovalcem in zgradbo, tako kot med dvema osebama. To je verjetno eden najpomembnejših delov arhitekture, ki ima lahko kakršen koli formalen nagovor. Lahko je divja, zadržana, blob ali škatla, na koncu pa je le dobra ali slaba.

Komentarji (0)

RSS komentarji