Arhitektko Azro Akšamija sem spoznal, ko je imela v Ljubljani predavanje z naslovom Nomadska mošeja. Rodila se je v Bosni, na arhitekturi pa je diplomirala v Gradcu. Po Skypu se mi je oglasila iz Združenih držav Amerike, kjer kot mlada raziskovalka dela na Massachusetts Institute of Technology.

Prejšnji mesec ste se udeležili festivala Mesto žensk, ki se je odvijal v Ljubljani. Prikazali ste umetniški projekt z imenom Nomadska mošeja. Lahko razložite, kaj pravzaprav je nomadska mošeja, kaj je njen namen in kako se uporablja?

V zvezi s tem projektom je treba povedati več stvari. V prvi vrsti gre za umetniški kos, pri čemer moram poudariti, da cilj projekta ni rešiti problema z gradnjo mošej in njihovo simboliko. Nomadska mošeja je koncept, ki naj bi zbudil pri ljudeh zanimanje in jih tako pripravil, da povejo, kaj si mislijo o omenjeni problematiki.
Nomadska mošeja je serija nosljivih arhitektur. Gre za kose oblačil, ki jih lahko razvijemo, tako da postanejo prostori za molitev, za enega ali dva človeka, majhna mošeja. Njena funkcija prostora za molitev seveda ni primarna tema, gre bolj za predstavitev islama, ki ga kažem s tem projektom. Lahko bi rekli, da je Nomadska mošeja serija projektov, ki delujejo kot medkulturni komunikatorji in so namenjeni razbijanju stereotipov o muslimanih. Tudi med muslimani samimi, saj imajo muslimani različna osebna in profesionalna ozadja in zanimanja, prihajajo iz različnih kulturnih območij. To naj bi teoretično pokazali tudi različni tipi oblek, izpostavljena naj bi bila torej tudi individualnost osebe, ki jo nosi. Obleka ni mišljena kot uniforma ali nekaj, kar bi nosil vsak musliman.
S tem projektom želim streti tabu, da je islam monolitna struktura in da smo vsi enaki. Z različnimi oblekami kažem, da so ljudje, ki pripadajo tej veri, svetovnonazorsko lahko povsem različni. V trenutni fazi je moj projekt namenjen izobraževanju ljudi in predstavitvi islamske identitete, predvsem na Zahodu, tudi v smislu ožigosanih muslimanov, ki so bili v zadnjih letih, po 11. septembru, pod velikim medijskim pritiskom. Muslimani smo bili izenačeni s teroristi. Vsi ljudje smo enaki, le molimo različno. Če zaključim, moje obleke so umetniški predmeti, hkrati pa del resničnega življenja, saj so nosljive in funkcionalne, zato da bi nas razumeli in jemali resno. So umetniški kosi, ampak tudi resnično življenje.

Ali ste uporabljali to obleko le v umetniške namene ali jo še kdaj nadenete? Ali obstaja več kosov, ki jih še kdo uporablja?

Da in ne, oblikovala sem le nekaj kosov in jih tudi pokazala na festivalu. Gre za prototipe, ki so večkrat prikazani na razstavah. Jih pa občasno uporabljam tudi v zasebnem življenju.  

Kako se je odzvala publika, ki ste ji predstavili projekt Nomadske mošeje?

Lahko bi rekla, da ta oblačila uporabljam v raziskovalne namene in glede na odzive vidim, kakšna je situacija v nekem kulturnem okolju. Odzivi so bili različni, glede na kontekst predstavitve. V umetniških krogih je bila sprejeta dobro, saj od umetnosti nihče ne pričakuje neposredne rešitve nekega problema, njeno poslanstvo razumemo predvsem v smislu zastavljanja aktualnih družbenih vprašanj. Kar se tiče uporabe omenjenih oblačil v resničnem življenju, me je presenetilo, da so odzivi muslimanov zelo pozitivni. Posebej zato, ker mnogi razmišljajo, kako komunicirati ob strašljivi podobi, ki jo o muslimanih prikazujejo mediji. Vsi bi radi pokazali še drugo stran, gre predvsem za mlade ljudi, ki tako kot jaz živijo na Zahodu. Če bi se hotela s svojo obleko obrniti, na primer, na babico v Egiptu, bi morala oblikovati popolnoma drugačen kos. Na nemuslimanski strani so bili odzivi pri političnih dogodkih mešani, neki novinar me je vprašal, kaj sem mislila, ko sem obleko »mošeja Dirndl«, ki sem jo kazala na Tirolskem, okrasila s švicarskimi noži. Ti noži so bili lokalni suvenirji, tako naj bi približala obleko lokalnim prebivalcem. V sicer uporabnem in priljubljenem predmetu je novinar videl grožnjo. Odzivi kažejo razmišljanje opazovalcev (njihov odnos do naše vere), v tem smislu so moje obleke socialni indikatorji.
Na Dunaju sem pokazala projekt v mestni hiši na pobudo zelene stranke. Publika je pričakovala odgovor na kontroverzna vprašanja, ki v Avstriji spremljajo gradnjo mošej. Desno usmerjeni del publike je razpravo razumel kot predlog v smislu, da gradnja mošej ni potrebna, saj jih muslimani lahko nosijo, kar pa seveda ni bil moj namen. Po drugi strani so nekateri muslimani rekli, da potrebujemo mošejo kot socialni prostor, ne le kot prostor za molitev. V različnih kulturah mošeja pomeni različne stvari. V Bosni je eden izmed pogojev za mošejo ravno minaret, če ga ni, gre le za molilnico. Tu se postavlja vprašanje, kaj bi bil lahko minaret pri moji obleki. Enako vprašanje velja tudi pri zidanih mošejah, kaj bi lahko bil minaret pri zgradbi, ali mora biti to ravno oblika.
Mošeja je lahko kakršenkoli prostor, saj so najpomembnejša komponenta prostora za socialno izmenjavo ljudje. Zanima me, kako bi lahko idejo mošeje, kot arhitekture, ki je sama v sebi fleksibilna, prilagodili različnim kulturnim kontekstom. Mošeja bi morala biti objekt, kjer bi se uporabniki lahko prepoznavali in bi se navezoval na lokalni kontekst ter tako komuniciral z ljudmi. To je tudi ves čas pomembna razvojna komponenta pri gradnji mošej, ki so pogosto vključevale lokalno simboliko in tudi tipiko ter jo integrirale. Menim, da se ne bi smeli ustaviti pri definiranih, vnaprej določenih oblikah.
 
Kaj bi danes lahko bila sodobna islamska arhitektura? Splošni vtis je, da je (z redkimi izjemami) zelo konzervativna, predvsem ponavlja historične oblike. Ali je mogoče, da odpor proti gradnji mošej deloma izvira iz odpora proti islamski ikonografiji, ki se razlikuje od evropskega arhitekturnega konteksta?

Pri razmišljanju o islamski arhitekturi je bilo nekaj pomembnih dejstev sploščenih oziroma razumljenih enodimenzionalno. Vprašanje, kaj je islamska arhitektura, je med nekaterimi akademiki trenutno zelo vroče oziroma aktualno. Ali je islamska arhitektura to, kar zgradijo muslimani, to, kar je geografsko povezano z islamskimi območji, ali je to arhitektura, namenjena molitvi muslimanov? Je poslovni nebotičnik v Maleziji torej islamska arhitektura? Verjetno tudi izraz ni ustrezen, saj prav tako ne govorimo o krščanski, hinduistični in drugi arhitekturi.
Tako imenovani oblikovalski trendi so po mojem mnenju v islamskem svetu lahko tudi zelo inventivni, raznoliki in sodobni. V tem kontekstu naj omenim pomembno arhitekturno nagrado aga khan, ki jo podeljujejo najboljšim arhitekturnim dosežkom v islamskih državah. Govorimo torej o povsem sodobni arhitekturi, ki ne temelji nujno na historičnih vzorcih.
Na Zahodu je nastalo nekaj verskih zgradb, ki so radikalne, kar zadeva izogibanje različnim historičnim vplivom, vzemimo projekt slavne arhitektke Zahe Hadid za (nezgrajeno) mošejo v Strasbourgu ali ogromni islamski kulturni center v Londonu (ki čaka na realizacijo), ta s svojim merilom, ki presega zgolj arhitekturni nivo, zaznamuje tudi širši odprti prostor.
Veliko arhitekture islamskih manjšin in skupin po svetu pa je konzervativne, saj z njo omenjene skupine želijo ohraniti stik z svojimi koreninami. V Avstriji te skupnosti sestavljajo večinoma Turki in Bosanci, mnogi med njimi so po izvoru kmetje oziroma so nižje izobraženi. Neposredni prenosi podob impresivnih zgradb iz, na primer, Istanbula govorijo tudi o tem, da se s kraji, kjer živijo sedaj, pripadniki teh skupnosti ne počutijo povezane. Podoba Hagie Sofie močno vpliva na gradnjo islamskih verskih objektov, pa bi jo lahko obšli. Problemi pri gradnji tovrstnih verskih objektov se pojavijo zaradi prevelike togosti muslimanskih skupnosti in zavračanja lokalnih prebivalcev ali političnih strank. Muslimani bi morali postati prožnejši pri razumevanju lastne simbolike, ki pa bi jo moralo sprejeti tudi lokalno prebivalstvo.
Z zaviranjem gradenj verskih objektov so muslimanom kratene demokratične pravice.
V Avstriji, Švici in Nemčiji so protimuslimanska gibanja zelo močna. Skrbi me ta skoraj fašistični strah pred heterogenizacijo, saj je bila Evropa vedno zelo heterogena. Sedaj pa je heterogenizacija postala težava, muslimani so očitno zelo primerni za projekcijo podobe terorizma, za kar so veliko krivi mediji. Zakaj se o muslimanih, ki večinoma zavračajo terorizem, ne kaže pozitivnejša, bolj optimistična, intelektualna podoba?
 
Ali se vaša sedanja produkcija ukvarja večinoma z islamskimi kulturnimi vprašanji ali so vanjo zajete tudi druge teme?

Trenutno se ukvarjam z doktorsko disertacijo na temo arhitekture bosanskih mošej. Raziskujem v glavnem to, kako lahko arhitektura na območju BiH navigira in posreduje v socialnih in ekonomskih konfliktih v povojnem obdobju. V drugih projektih se večinoma ukvarjam s kulturno produkcijo zahodnih Balkancev. Začela  sem s projektom, kjer nas je tristo potovalo po mestih omenjene regije in smo poskušali preseči fizične in mentalne meje, ki so nastale zaradi vojnih dogodkov. Projekt je zelo zanimiv, v duhu neskončne privatizacije, ki jemlje javne prostore in učinke intelektualne ustvarjalnosti ljudi. Rojena sem bila v Sarajevu in sem tukaj živela do 14. leta, ko nas je vojna pregnala v Avstrijo, od tam sem šla v ZDA. Čutim se torej pripadnico vseh teh narodov, s prej omenjenimi projekti pa se ukvarjam, ker menim, da sem bila nasilno iztrgana iz tega prostora. Vem, sliši se kot postvojna travma.
 
Verjetno ste slišali, da poteka tudi v Ljubljani burna razprava za in proti gradnji islamskega kulturnega centra, pričakujemo tudi razpis za arhitekturni natečaj za zgradbo na že znani lokaciji med Parmovo ulico in krakom gorenjske železnice. 

Mislim, da je pomembno in pozitivno, da si muslimani želijo zgraditi kulturni center, to raste iz zavedanja, da je Slovenija njihov dom. Natečaj je odlična priložnost, da bo svoj pogled na tematiko predstavilo več arhitektov, proces pa je za vse udeležence lahko zelo poučen, predvsem zaradi konstruktivnega dialoga. 
 

Komentarji (0)

RSS komentarji