Anja Planišček je vsestranska oseba, gradi hiše, uči bodoče arhitekte, sodeluje v umetniških projektih, piše za različne revije, ureja spletni portal Zavoda Trajekt in še kaj. Za svoje delo je bila nagrajena že s tremi Plečnikovimi priznanji. Z Anjo sem se v njenem barvitem domu poizkušal pogovarjati ne samo o arhitekturi.
Tvoje stanovanje se razlikuje od običajnih predstav o stanovanju arhitekta.
To je najemniško stanovanje in najemniku ponavadi ni všeč vse, kar je v njem. Prostora ne moreš spreminjati, zato večino posegov opraviš z minimalnimi sredstvi. V tem stanovanju ob vselitvi ni bilo veliko opreme in prinesla sem nekaj svoje. Edino, kar sem spremenila, je na novo položen itison in sveže pobarvane stene. V okviru minimalnih sredstev sem z barvami in površinami poizkusila ustvariti nekakšen koncept. Miza z roza ultrapasom iz šestdesetih let, ki jo vidiš v kuhinji, je ob vselitvi že bila v stanovanju. Odgovarja ji roza pobarvana stena v sosednji sobi. V vsem stanovanju gre za igro predmetov in površin ter odnosov med njimi. To so mali posegi, ki so po mojem ustvarili v stanovanju toplino.
Na tvojih stenah visijo zanimiva dela slovenskih sodobnih umetnikov in fotografov, v pogovorih s tabo je pogosto govor o umetnosti, drugače kot z drugimi arhitekti, s katerimi se pogovarjam. Zdi se mi, da gledaš na stvari, celo na arhitekturo skozi prizmo umetnosti.
Nekaj let po diplomi sem sodelovala z arhitektko Apolonijo Šušteršič, ki se je iz arhitekture preusmerila v umetnost, s čimer se danes večinoma ukvarja. Tudi veliko mojih prijateljev in znancev deluje v kontekstu sodobne umetnosti, ki je precej drugačen od konteksta arhitekture. Za moje delo sta pomembna oba in tudi moji projekti so raznoliki. Razlika med delovanjem v arhitekturnem ali umetniškem kontekstu, vsaj kolikor sem to spoznala doslej, je predvsem v procesu dela. Arhitekt deluje v okviru naročnikovih želja, njegovih financ, prostorske politike, okoljskih danosti itn. Projektiranje je kompleksen proces z mnogo udeleženci in je pogosto tako zapleten, da lahko zaradi različnih kompromisov na koncu od začetne ideje ostane zelo malo. Arhitektura je v tem pogledu konformistična in posledično celo družbeno ne-odgovorna. Proces v umetniškem kontekstu je drugačen. Tu praviloma ni neposrednega naročnika, ki bi vplival na proces, zato je tudi končni rezultat lahko bolj družbeno kritičen. V tem pogledu je umetniški kontekst mnogo zanimivejši.
Si družbeno angažirana, vodiš svoj biro, poleg tega delaš kot asistentka na Fakulteti za arhitekturo. Ali imaš sploh kaj prostega časa?
Nekako se vse moje aktivnosti na koncu sestavijo, tako da imam tudi nekaj prostega časa. In kadar ga imam, odpotujem. Potujem od majhnega, saj so mi starši že v otroških letih vsadili razmišljanje, da je potovati, videti tuje kraje in imeti lepe spomine pomembnejše, kot posedovati stvari. Na potovanje se ne odpraviš, da bi pozabil na vsakdanje življenje, temveč da z novimi izkušnjami pogledaš nanj drugače in ga tudi bolje razumeš. Druga potovanja, za katera si vzamem čas vsak dan, so knjige, filmi, sodobno gledališče in ples. To so miselna potovanja, potovanja v zgodbo, in ta so mnogo manj omejena kot prva.
Po diplomi na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani si nadaljevala študij na Architectual Association v Londonu, ki velja za eno najbolj znanih šol na svetu.
Že med dodiplomskim študijem sem se udeleževala številnih mednarodnih delavnic, zato sem po diplomi želela študij nadaljevati v tujini. Dobila sem štipendijo ministrstva za kulturo in British Councila, AA pa je bila takrat zanimiva šola in London seveda zanimivo mesto. Za Ljubljančanko, ki je med študijem še na pol živela pri starših, je bila to priložnost in tudi preizkus v samostojnem življenju.
Novo in neznano okolje te prisili, da se »na novo postaviš«, da razmisliš, kaj je v življenju pomembno in kaj ni. London, to hiper drago velemesto, je vsekakor dobra izkušnja. Še pomembnejše kot študij na priznani tuji univerzi pa je to, kako izkušnje in znanje uporabiti v okolju, kjer živiš in delaš. Danes študij v tujini ni nič posebnega, saj obstaja vrsta mednarodnih akademskih mrež, ki omogočajo izmenjavo študentov. Tudi na naši fakulteti je mnogo tujih predavateljev, tudi gostujoči profesorji.
Kaj se ti zdi najzanimivejše pri delu s študenti?
Najzanimivejši je dialog. Dialog kot oblika izmenjave raznolikih študentovih in mojih misli, ki usmerjajo projekt. Nikoli me ni zanimalo linearno razmišljanje oziroma podajanje receptov. Veliko zanimivejše je, če je delovni proces razširjen in zato spodbuja ustvarjalnost ter družbenokritično misel posameznega študenta. Kot pedagoginji se mi zdi ravno slednje zelo pomembno. Če v tem kontekstu komentiram današnje šolstvo, ugotavljam, da je raven splošnega znanja nižja kot nekoč. Presenečena sem, kadar opazim, da je poznavanje zgodovine družbe, umetnostne zgodovine, sociologije, filozofije – ved, ki so za arhitekta zelo pomembne – mnogokrat zelo površno. Zato se mi zdi pomembno, da na fakulteto vabimo sociologe, sodobne umetnike, filozofe. Študentje tako spoznajo druga področja in drugačne poglede na družbo, ki so enako pomembni za arhitekturo kot tehnično znanje. Obenem spoznajo, da ima arhitektura veliko odgovornost v družbi. Prostor je namreč skupna dobrina in vsaka stavba, ki jo zgradimo, bo imela za okolje in družbo, ki v njem živi, neke posledice.
Kaj te pri nas najbolj moti?
Da je splošno znanje, ki ga imajo ljudje o arhitekturi, zelo pomanjkljivo. Delna krivda je verjetno pri nas, arhitektih, pri komunikaciji z javnostjo in pri predstavljanju kvalitetne arhitekture. Diskurz je še vedno preveč omejen na stroko, čeprav je čedalje več poljudnih revij, ki promovirajo sodobno arhitekturo. Žal pa otroci o urejanju prostora in arhitekturi med šolanjem ne izvedo veliko in posledično kot odrasli težko razvijejo kritičen odnos do grajenega okolja in sodobne arhitekture. Tudi t. i. »arhitekturne politike«, ki je del političnih in kulturnih programov mnogih evropskih držav, nimamo. Moja kolegica Petra Čeferin je pred nekaj meseci za Dnevnikov Objektiv napravila intervju s priznanim arhitekturnim piscem Kennethom Framptonom. V zaključku intervjuja sta obravnavala gradnjo enodružinskih hiš v kvazihistoričnih slogih, »hiš z mini dorskimi stebri in v roza barvi«, ki so priljubljene tudi v Sloveniji. Mnogokrat se sama sprašujem, zakaj si ljudje gradijo take hiše in ne sodobnejših. Frampton je poleg kritike svobodnega trga, ki spodbuja tovrstno gradnjo, omenil, da je podoba doma ključnega pomena pri projektiranju stanovanjske arhitekture in da »sodobni arhitekti pogosto projektirajo stanovanjsko arhitekturo, ki ima vse preveč radikalen videz in je zgrajena iz materialov, ki nimajo prav domačnostnega značaja«. Mnoge sodobne hiše abstraktnih oblik so za ljudi odbijajoče. Problem ni le oblikovalski, temveč tudi to, kako ljudem pokazati, da lahko takšne hiše ponudijo dom. Dostikrat se sprašujem, ali bi se splošna bivanjska kultura dvignila, če bi večino televizijskih reklam posneli v sodobnih interjerjih in hišah.
Pripadaš generaciji arhitektov, ki so zelo veliko naredili za širšo promocijo arhitekture, si ena od pobudnikov Zavoda za prostorsko kulturo Trajekt ter spletnega Arhitekturnega vodnika.
Arhitekturo želim približati čim večjemu krogu ljudi, zato pišem tudi za različne poljudne revije. Arhitekti vemo dovolj drug o drugem ter znamo brati in ocenjevati svoje projekte. Laiki tega ne znajo, zato moramo iskati oblike komunikacije, ki bi jim omogočila, da tudi sami presodijo, kaj je v prostoru dobro in kaj ne. Arhitekti imamo veliko odgovornost v družbi, saj oblikujemo prostor, v katerem bivamo vsi. Prostor je skupna dobrina in moramo ga načrtovati tako, da v njem kvalitetno bivamo danes in da bodo enake možnosti imele tudi prihodnje generacije. S skupino kolegov smo z namenom, da bi promovirali prostorsko kulturo, pred leti ustanovili Zavod za prostorsko kulturo Trajekt, ki na strani www.trajekt.org obravnava najrazličnejše teme s področja urejanja prostora in obvešča o dogodkih. Obenem smo s Tadejem Glažarjem in študenti naše fakultete postavili spletni arhitekturni vodnik www.arhitekturni-vodnik.org, ki je povezan z telefonskim elektronskim imenikom. V vodniku so opisane pomembne hiše iz različnih delov Slovenije in različnih obdobij. Trenutno delam projekt radijske ture po soseski BS3, ki bo potekala v okviru projekta Moderne galerije Muzej na cesti. Gre za radijsko oddajo in obenem ogled soseske na lokaciji. Radijska voditelja bosta na frekvenci radio Cone 88.8 MHz v živo vodila udeležence ter jih seznanjala s zgodovino soseske. Tudi ta projekt, ki sicer nastaja v umetniškem kontekstu, bo širšemu krogu ljudi po radiu ponudil informacijo o našem prostoru.
 |
RSS komentarji