Andrej Rozman Roza je bil pesnik že v gimnaziji, privlačila sta ga ludizem in nadrealizem. Po izidu svojega pesniškega prvenca Nikoli rostfraj pa je nad poezijo obupal in se našel v teatru in igralstvu. Istega leta, ko je pustil študij slovenistike, je s prijatelji ustanovil Pocestno gledališče Predrazpadom. Bili so prvi, ki so nastopali na ljubljanskih ulicah, dokler ni razpadel voziček z rekviziti. Gledališče Ane Monro, ki ga je ustanovil in vodil vrsto let, pa živi še danes, celo razmnožilo se je v nekaj festivalov: Ana Desetnica, Ana Plemenita, Ana Mraz … Rdeča nit vseh njegovih pesmi, pravljic in gledaliških komedij za otroke in odrasle je humor. Slovence in naše posebnosti je Roza že tolikokrat vzel pod povečevalno steklo, da je Peter Kolšek ob oceni predstave Skopuh napisal, da je »v njegovi solistični predstavi z nekaj ropotije več krvavo zaresne Slovenije kot v vseh kulturnih in znanstvenih institucijah skupaj«. Letos je dobil kar dve nagradi: Levstikovo za knjigo Uganke in Župančičevo nagrado za ustvarjanje v zadnjih dveh letih »kot nepogrešljiva ljubljanska uličnogledališka ikona, komedijant, ki vnaša v klasične gledališke in literarne oblike povsem osebno poetiko, ki snema življenjske maske in posebej duhovito nagovarja otroke«.

Ko si se pred tridesetimi leti začel ukvarjati z gledališčem, je bil eden tvojih glavnih motivov želja po spreminjanju sveta z umetnostjo – in vidimo, da ti je to uspelo. Svet se je v tem času temeljito spremenil: ni več socializma in Jugoslavije, pisalnih strojev, telefonskih govorilnic ... Ali si mogoče imel v mislih kakšne druge spremembe? Če sodimo po tvojih verzih, »Tu nimam kaj za iskat / tu je zdaj vse privat«, se včasih ne počutiš ravno domače v svetu, kakršen je zdaj?

To s pisalnimi stroji nam je uspelo, razvili so se zelo dobro v računalnike in postali neslišni. Kaže pa, da sem se neko obdobje preveč ukvarjal s seboj in zanemaril družbo, ki je zavila na stranpot in se začela razvijati po svoje. Nisem bil dovolj skrben in ni šlo vse tako, kot je bilo mišljeno. Toda za zdaj še kar gre, so še območja brez ograj, največkrat tam, kjer je več dedičev in se ne morejo dogovoriti med sabo, ampak bojim se, kaj šele bo. Toda če bo  leta 2012 res konec sveta, kot napovedujejo, potem se bo izteklo kar dobro. Maribor bo evropska prestolnica kulture, takoj za tem pa bo konec sveta. To bi bilo v redu.

Kljub družbenim spremembam in številnim novim medijem ostaja gledališče priljubljeno. Misliš, da ne bo nikoli izgubilo publike?

Nastop v živo je nekaj, kar se ne da nadomestiti. Že če gledaš po televiziji nekaj, kar se dogaja v živo, je čisto drugače. Če pa je gledališče še prostorsko tako intimno, kot je v KUD France Prešeren, prinaša s sabo še družabnost in druženje. Sočasnost in soprostorskost gledališča je nekaj, kar se ne da piratsko ukrasti. Po drugi strani  pa je pri nas  nevarno biti navdušen nad tem, kako gre gledališču dobro, ker gre to v Sloveniji včasih tudi na račun filma.
Gledališče pomaga ohranjati oseben stik – če popolnoma zapustimo realnost, so to nevarne vode. Versko obredje in gledališče se mi zdita dve strani istega, zato je teater dolžan »pokriti« tisti segment publike, ki se ne prepozna v tistih verskih institucijah, ki se trenutno ponujajo.

Zabavati ljudi, kar ti počneš že vse življenje, najbrž ni noben hec. Kako se spraviš v pogon, kadar si na tleh?

Ah, za to imam obrazce. Odmislim težave in se skoncentriram na predstavo. Toda veliko lažje je stati pred publiko kot pred nezainteresirani snemalci, kot se mi je zgodilo zadnjič. Za televizijo sem snemal eno predstavo, pred seboj sem imel štiri kamermane in vsakega od njih je zanimal le en detajl. Težko je bilo najti motiv, ker nisem zaznal nobene reakcije na svoje igranje. Seveda pa obstajajo različne skupine ljudi ali cele nacionalne skupnosti, ki ne kažejo čustev. Ali nasprotno, včasih se ti dva idiota smejeta, ti pa že misliš, da je vse v redu.

V KUD France Prešeren, kjer imaš svojo bazo, med tvojimi nastopi vlada toplo družinsko vzdušje. Ali zato, ker je tvoj tip humorja prijazen in skoraj nič žleht?

Morda. Ja, dostikrat celo tisti, ki jih s teksti napadam in se iz njih norčujem, narobe razumejo, pa jim je predstava všeč, jaz sem pa tudi tiho. Naj vsak razume, kakor hoče. Skušam biti razumljiv za čim širšo množico ljudi, ne morem pa preprečiti, da kdo ne bi razumel besed drugače, kot so bile mišljene.

Je humor zate sredstvo za podajanje resnice? V smislu, kot je rekel Oscar Wilde, daj človeku masko, in povedal ti bo resnico?

Gotovo je tudi to, ni pa edino. Že po naravi sem nagnjen k temu, da govorim resnico, vendar ne preveč preprosto, ker potem bi samo jamral in se razburjal. Hočem narediti vse skupaj malo bolj zabavno in ne ravno razdiralno. Ta svet je včasih zelo krhek in občutljiv.

Skupaj s člani skupin Predrazpadom in Ane Monro si bil pionir uličnega in impro gledališča, pred šestimi leti pa si šel »na svoje« in ustanovil Rozinteater. Si njegov glavni direktor in režiser, velikokrat pa tudi edini igralec. Ali to pomeni, da si se recesijsko vedel že pred omembo te besede?

Na tem delam. Že Ana Monro je bila na začetku mišljena kot ekonomičen teater. Ko sem gledal manifeste z začetka osemdesetih let, so govorili prav o tem – imeti teater, ki je sposoben delovati v najtežjih gospodarskih razmerah. Toda potem se je Ana razrasla. Še ko sem bil z njimi, smo postali ogromni, predstava Sanremo je imela sedemnajst ljudi, dve maskerki, dve garderoberki, dva tehnika, veliko igralcev ..., kadar smo kam šli, smo najemali avtobus. Tako ne prideš do majhnih krajev. Rozinteater pa načrtno držim v majhnem obsegu. Moja želja je vedno bila, da bi prišel v neki kraj in tam ostal en teden. Da bi imel vse, tako kot cirkus, ko se nekje usidra in ima vsak dan drug program. Zdaj sem veliko bolj mobilen, kot Rozinteater lahko grem  z nekaj rekviziti na pot z avtom ali avionom. Lahko zastonj ali za drage denarje. Recimo, šel sem z letalom v Vilnius obiskat študente slovenščine, in vse, kar sem potreboval za predstavo Kabarete Simplozij, sem imel v ročni prtljagi. Letos mi bodo morali v Ameriki, kamor odhajam na festival, priskrbeti helijevo bombo, ki bi se je v letalu preveč ustrašili.

Recimo, da bi se ti uresničila želja in bi te povabili nekam na gostovanje za en teden. Kaj vse bi se zvrstilo na tvojem repertoarju?

Res imam program za ves teden: pet »živih« predstav za odrasle in tri za otroke. Skopuh – najbolj skopa izvedba, in Najemnina – We Are The Nation On The Best Location, sta predstavi z veliko ponovitvami in se iztekata, vendar ju po potrebi lahko še vedno igram. Kabarete Simplozij bom najbrž igral do smrti. Sestavljen je iz točk, ki jih lahko spreminjam in prilagajam občinstvu. Če ga igram v domu za starejše, izpustim krvave in krute prizore, pa dam rajši kakšne pesmi iz otroškega programa. Obisk – od monodrame do cestnega spektakla je tranzicijska pravljica, njegov osrednji del je Rdeča kapica, ki pa nima srečnega konca, ampak se prelevi v zgodbo o Zlatorogu. Na koncu gre zaradi pogoltnosti vse k vragu, vse se privatizira. Passion de Pressheren, predstava o življenju Franceta Prešerna, pa je čisto nova, imel sem le premiero, eno uro in pol samo jaz čvekam in je še kar naporno. Od otroških predstav pa igram lutkovno predstavo Balon Velikon, z njim grem letos celo v Washington, druga pa je mišmaš pesmic za otroke, ki so bolj ali manj teatralizirane, in se imenuje Osvežilna rimonada. Letos jeseni pa bom začel igrati  novo predstavo za otroke Kako je Oskar postal detektiv.

Ti ves čas svoje literarno ustvarjanje nadgrajuješ z živimi nastopi. Kako to da pri tebi črka nikoli ne obleži mrtva na papirju?

Odločilno je bilo predvsem to, da tisti, ki prebere oziroma interpretira neki tekst, pobere več denarja kot tisti, ki ga napiše. Če nastopaš, iz besed lahko več iztisneš in lahko od njih tudi živiš. Poleg tega imam to srečo, da mi je nastopanje v veselje. Težave pa imam, kadar moram pripraviti tekste za objavo. Kadar pišem tekst le zase oziroma za nastop, sem veliko bolj malomaren, ker vem, da bom potem imel še veliko časa za popravljanje.

Veljaš za nenadkriljivega prirejevalca klasičnih besedil: tvoja Pika Nogavička je že več kot deset let na repertoarju Mladinskega gledališča, prirejal si tekste Shakespeara in Moliera, nič manj legendarne pa niso tvoje prepesnitve slovenskih mitov: v pesmi Lepa Vida v akciji ima Vida težave v tujini zaradi neustreznega izbora paketa mobilnega telefona, Martin Krpan pa ni več nepremagljivi nacionalni junak, ampak nasilen tihotapec, ki se ukvarja z brezcarinsko trgovino. Mite zanalašč demitiziraš?

Jaz hočem te mite samo posodobiti. Zadnjič sem bil počaščen, ko sem nad Tolminom v hribih srečal delavca, ki je prenavljal planinsko kočo in mi dejal, da se je Hlapca Jerneja skoraj naučil na pamet, presnel si ga je s televizije, nakar mu je nekdo to izbrisal. Ko sem prišel domov, sem mu poslal tekst, da se ga bo lahko naučil do konca. To se mi zdi krasno, če moje pesmi postanejo ljudsko blago. Hlapec Jernej je prava delavska pesem, drži se  tematike, le prestavil sem ga v nov čas in na koncu delavec zažge tovarno. Vedno hočem znano zgodbo prestaviti v nov čas, če pa zato postane malo bolj banalna in smešna, pa še toliko boljše. Martina Krpana sem pa sploh pisal kot kroniko časa. Pisati sem ga začel, še preden so sesuli dvojčke, in ko sem 11. septembra končeval pretipkavanje, sem bil šokiran nad dogodki in povezavo s pesmijo, saj je Brdavs že pri Levstiku musliman. Martin Krpan je sam po sebi za moj okus nekaj zelo problematičnega.

Običajno se ukvarjaš z večnimi temami, toda v  pesniški zbirki Tih bot dedi imaš celo nekaj aktualnopolitičnih pesmi. Kako to?

Takrat je bil radikalno storjen usodni korak. Slovenci smo se razcepili, tedanja oblast z obema cerkvama vred pa nas je zvlekla v Nato. Meni se je to zdela izdaja in me je zelo prizadelo.

Sicer pa ta razcepljenost Slovencev traja od nekdaj, celo ti jih na svoji spletni strani vabiš k Rozinteatru z besedami: Ker rdeči že so bledi, če še beli bi zardeli, bi na roza se oboji lahko zelo lepo ujeli. O tem govori tudi tvoja predstava Najemnina, v njej se srečata potomca med vojno sprtih strani, Mirko in Frida.

Seveda, razcepljenost je itak večna. Partizane in domobrance morajo politiki pogrevati, da dobivajo točke, drugače pa je to že zdavnaj mimo in čista neumnost se je s tem sploh ukvarjati.
Najemnina pa se dela norca iz tega pogrevanja. Mirka sem zanalašč postavil kot partizanskega potomca, ki je meni bližji in zdi se mi boljše norčevati se iz svojih. Sicer se mi zdi bolno vse skupaj. Ali pa razburjanje okrog cerkve. Cerkev je problem vernikov. Mene pa, hvala bogu, ne zanima.

Zakaj si pa potem ravno v tem času ustanovil versko sekto?

Peljal sem se s kolesom in bil besen zaradi zaračunavanja davkov za kulturne dobrine. Za svoje nastope moram zaračunati 8,5 odstotka davka, tudi šolam. Posvetilo se mi je, da obdavčujemo proizvode, ki širijo temelj slovenske države, zato sem napisal izjavo in jo razposlal na dvajset naslovov. Do zdaj imam registriranih dvesto vernikov, imenujemo se zaničniki, ker verjamemo v ničto stopnjo davka. Zakaj ne bi imel jezik, na katerem temelji naša država, privilegija? Angleži imajo edini v Evropi ničto stopnjo davka na knjigo, čeprav imajo tržno najuspešnejši in najbolj razširjen jezik. Mi, ki nas je najmanj in govorimo slovenščino, pa ta davek pobiramo in pravimo, da drugače ni mogoče. Versko skupnost sem ustanovil zato, ker se mi zdi, da edino vera lahko premakne zdajšnjo miselnost. Slovenija kot majhna država v ogromni multikulturni skupnosti Evropske unije bi morala voditi politiko zaščite majhnih jezikov. Jeziki izginjajo in če nas to ne zanima, lahko kar takoj uvedemo dvojezičnost.

Vse življenje si tesno povezan s slovenščino, bila je predmet tvojega študija, v njej pišeš in nastopaš. Zaradi rim in posebnih pomenov je tvojo poezijo skoraj nemogoče prevesti v kakšen drug jezik. Bi lahko rekel, da je slovenščina tvoj dom?

En dom je gotovo slovenščina. Lepo je biti v slovenskem domu, lepo pa je tudi hoditi po tujih domovih in gledati v tuje predale in omare. Zame so počitnice, kadar berem kakšno češko ali katerokoli tujejezično knjigo. Drugi dom pa so zame različni prostori, tako Ljubljana kot nekateri konci sveta, ki jih poznam in so zame domači in preprosti. Zadnje čase so postale moj dom Karavanke, kjer je bila nekoč zelo varovana in neprehodna meja. Velikokrat grem tja in vedno odkrijem kakšno novo pot in prostor, kjer je stala lopa ali hiša. Moj dom je tudi tale sobica v KUD France Prešeren, včasih pridem sem delat ali brat.

Kot otrok si živel na Dolenjskem. Kaj pa pozneje v Ljubljani, si se velikokrat selil skupaj z mizo in posteljo?

Bil sem rojen v Ljubljani, nekaj časa sem živel pri sorodnikih na Dolenjskem in pri mami v Münchnu. Veliko sem se selil med njo in stricem in teto na Dolenjskem, tako da sem imel oboje, mesto in vas. Bil sem veliko v gozdu in pri vodi. Ne bi pa zdaj živel drugje kot v mestu, to sem ugotovil, ko sem se pri dvaindvajsetih hotel vrniti na Dolenjsko. V majhnem svetu si obsojen na majhno količino ljudi. Čez mesto ga ni. Trinajstkrat sem se selil v Ljubljani. Štirinajstič pa sem se preselil nazaj domov, tja, kjer sem živel, ko sem bil majhen. Mama je šla v dom, jaz pa domov.

Letos si dobil kar dve nagradi: Župančičevo in  Levstikovo, v Drami je bila premiera tvoje rockopere Neron in v KUD Prešeren si premierno odigral Passion de Pressheren. Boš zaspal na lovorikah ali tuhtaš o čem novem?

Letos je očitno bil čas žetve. Nerona sem napisal že zdavnaj, nanj sem že skoraj pozabil. Večina mojih predstav iz zadnjih let je zgrajena na narodnih travmah in mitih. Malo me že skrbi, da bi se čisto identificiral s svojim ljubkim majhnim narodom in da bi samo še to znal delati, zato sem se odločil, da bom iz naroda odšel nazaj k naravi, veliki zakladnici zgodb.

In jih že nabiraš v nahrbtnik, kadar hodiš po Karavankah?

Stojim na Karavankah in gledam čez mejo v Avstrijo. Na naši strani so sonce in ptički, na drugi strani je Dravska dolina in megla in hrumenje strojev. Moraš gledati zelo daleč in imeti zelo veliko domišljije, da si rečeš, saj tam naprej je svet, ki je lepši.

Komentarji (0)

RSS komentarji