Nika Zupanc, Modesty Bench, kolekcija Gone with the Wind

Moj virtualni poštni nabiralnik poka po šivih. Do vrha je napolnjen z vabili na otvoritve, predstavitve in zabave, ki se bodo prihodnji teden pomladno razcvetele  na milanskih ulicah in trgih, na že zelo domačih ali pa na novo odkritih,  še lani povsem anonimnih lokacijah.  Nekaj malega jih še zmeraj prispe tudi v snovni obliki, poštar še vedno dela, četudi ne pozvoni več niti enkrat.
Zame so seveda najvznemirljivejša tista neformalna, osebna sporočila nekaterih mojih najljubših, ki  jih spremljam  tudi na Facebooku.  Nika je že odhitela z vetrom in predstavljam si,  kako se vetrnice veselo vrtijo na strehi njene milanske hiške.  Marcel sporoča, da uživa vse radosti rahlo hektičnih priprav, tiste neizogibne in tako domače predhodnice vsakega pomembnega dogodka,  Arik  deli veselje nad svojimi letošnjimi »novorojenci« ,  Alexa se je včeraj odpravila na pot iz Berlina …
Tudi mene se že loteva prijetno vznemirjenje.  Vzporedno z  zadnjimi popravki  vejic, pik in slik vsebine,  ki  jo boste zdaj začeli prebirati, ali pa ste jo, če tako kot jaz začenjate na zadnji strani, že prelistali nazaj do prve, delam načrt za milanske dneve, ki so vedno prekratki, da bi si lahko ogledala res čisto vse, kar me zanima. Brez načrta pa sploh ne! Še predobro se spomnim svojih amaterskih začetkov pred dobrim desetletjem,  ko sem večino časa »zapravila« na sejmu in sem zadnji dan na smrt utrujena neuspešno skušala obhoditi vse tiste hudo zanimive razstave, razmetane na vse konce in kraje.
Ko bo poštar pozvonil s temle Ambientom v rokah, bo tudi  salonske evforije že konec. A v njem še ne boste našli veliko milanskega, ker smo ga tiskali sočasno.  Saj najbrž bi se dalo iz številnih predogledov, ki  se zapeljivo spogledujejo z mano,  sestaviti  dokaj spodoben, korekten izbor,  ampak tako virtualno-recesijsko novinarstvo  iz  domačega naslanjača je zelo slabo nadomestilo za resnično doživetje.  Tisti, ki se vsako leto  veselo prerivamo med vsem tem čudovitim novim dizajnom, to dobro vemo.

Komentarji (0)

RSS komentarji