Increase font size Decrease font size Default font size KONTAKT | OGLAŠEVANJE | NAROČNINE
DOMOV arrow ljudje arrow UVODNE Nada Vodušek arrow Umetnost optimizma
  
Umetnost optimizma Natisni
 
Pošlji prijatelju

Teaser
Če mi kdo pravi, naj bom kreativen, bi ga najraje mahnil na gobec...

 

... se je jezil Enzo Mari v pogovoru za britansko revijo Icon. Za nekatere godrnjavi stari levičar v tvidastem suknjiču, za druge legenda, trmasti polemični intelektualec italijanskega oblikovanja. Njegovo alergijo na samo besedo zlahka razumem. Danes, ko je dodobra izrabljena in zlorabljena, ko je »kreativno« že vse od reklam do preživljanja prostega časa, se ji je prej ko ne bolje izogibati. Družba, ki je tako predizajnirana, tako zasičena z nepotrebnim okraševanjem, potrebuje kritike Marijevega kova, da s prstom pokažejo na množico wannabe dizajnerjev in slabo oblikovanih reči, ki jim brez pomisleka lahko rečemo smeti. Mari je še ostrejši: dizajn, ki ga diktira moda, imenuje pornografija. Šole za oblikovanje bi morale poučevati pravila, ne pa kreativnosti, je prepričan. Se strinjam, četudi ne vem, kako naj bi kreativnost sploh poučevali. Obenem pa mislim, da sme tisti, ki  se je dobro naučil slovnico in pravopis, njuna pravila tudi kršiti in ustvarjati nove žanre in oblike. Iskrivo igrivi sanjači kakršen je Marcel Wanders, denimo. Stavim, da bi tistemu, kar bi Wanders poimenoval »pure poetry«, Mari sočno zabrusil »merda pura«. Paradoksalno imata prav oba.
Še pred nekaj desetletji je bila utilitarnost industrijskih izdelkov za vsakdanjo rabo esenca oblikovanja, danes ta pripada predvsem videzu. Hlastno menjujemo svoje hišne in osebne igračke, ne toliko zaradi tehnoloških izboljšav, temveč predvsem zaradi mode. Vsako leto »nov« model je globalna potrošniška dogma. Ki poganja proizvodnjo. Plače. Delovna mesta. Da se vrti, moramo sodelovati vsi. A sistem se lomi. Oblikovanje išče rešitev v majhnih serijah, ki so predrage in precenjene. Kupujejo ga lahko samo res bogati, a le, če ga prepoznajo kot dobro "naložbo". Vsem dosegljivi industrijski dizajn, ki ga zagovarja jezni levičar, je v post-industrijski dobi nekakovosten in zgrajen na izkoriščanju mizerno plačanih delavcev – doma ali iz tretjega sveta. In mi, pripadniki izumirajočega srednjega razreda, bomo kmalu delali le še za preživetje. Kolikokrat ste ta mesec šli na koncert, v kino, v gledališče? Koliko revij ste si privoščili?
Sprašujem se ali res ni druge poti. In mi zmanjkuje optimizma.

Tu smo, da ustvarjamo ljubeče okolje, da živimo strastno in uresničujemo svoje najdrznejše sanje, mi zašepeta M. Prav imaš, rečem, sedem na kolo in se odpeljem v mrzlo, sončno decembrsko jutro.

 


Komentarji (0)dodaj komentar

Napišite komentar
Za komentiranje morate biti prijavljeni . Prosimo vas, da se registrirate, če nimate odprtega uporabniškega računa.

busy

Zadnji komentirani

Rituali dostojanstva
Vse lepe stvari ponavadi minejo.... upam, da Ostal...
Arhitektura v Postoj...
Materializirana brezpotrebnost.
Arhitektura v Postoj...
Od kapniških sten se objekt res loči, predvsem v...
Pod eno streho
Predzadnji stavek ne drži povsem. Tržnica okorno...
Skoraj nevidno pohi...
naslovna fotografija in estetika oblacil me je spo...
Powered by www.citadela.si