Ambient 78, september 2008

Na hribu nad Pliskim poljem stoji skromna domačija. Stara otoška hiša, obdana s skrbno obdelanim terasastim vrtom, na katerem kljub suši cvetijo rože, zorijo pomidori in zelenijo oljke. V senci murve dremajo mačke. Sredi dopoldneva Seka pripravlja hobotnico za peko. Miljenko nas pelje v svojo hladno klet, kjer hrani vino, žganice vseh mogočih okusov in malo bogastvo starin, od stoletnih mehov za grozdje do še starejše singerice, na katero že dolgo ni nihče šival. Pogovor s tema milima, prijaznima človekoma je eden najlepših spominov na letošnje poletje. Uživam v mirni odmaknjenosti, a hkrati čutim njuno osamljenost in pomislim, kako samotno je tukaj šele pozimi. Čeprav otok z neustavljivo hitrostjo začenja živeti gostejše življenje, novodobni hrup ne seže sem gor niti poleti. Nobena gruča glasnih turistov ne zmoti spečih muc. Italijanske jahte se gnetejo v zalivih, Angleži kupujejo in obnavljajo hiše na obali, tu, med skrbno obdelanimi vinogradi pa še zmeraj diši po spokojnosti. Tu bi nekoč lahko živela. Da bi zares ljubila to odmaknjeno samoto, moram v svojo romantično predstavo o njej še prej znati zajeti tudi ledene vetrove, pusto zimo, divje nevihte in odsotnost urbanega. Saj do malega mesta ni zares daleč, toda – ali je pozimi odprta kaka gostilna, vsaj dve? In s čim se takrat pokrije letni kino? Koliko koncertov se zgodi januarja? Ni še čas!

Na tisti dan se točno opoldne vkrcam na belega velikana Ivana Hektorovića. Poletni veter vzamem s seboj, da me bo hladil na pregretih ulicah. Zato doma še ni jeseni, četudi volitve pometajo pred pragom in se dviguje prah in je vsak dan bolj rumeno. Listje. Treba bo zamenjati predpražnik. Muca, kuža ali zajček?

Komentarji (0)

RSS komentarji