Morje barvnih luči

December. Mesec, ki mežika skozi morje barvnih luči. Zlat papir šumeče zavija stvari. Pentlja na vrhu rdeče žari. Vse hiti. V razsvetljenih nakupovališčih vrvi. Otrok v veselem pričakovanju strmi. Rogati jelen vleče sani. Na nebu pisani šopki, baloni želja. Včasih se zvezde skrivajo v megli. Včasih sneži. Takrat se svet umiri in hrup ublaži.
December. Mesec, ki s prenapolnjenostjo tudi duši.
In se trudim, da ohranjam ravnovesje stvari.
Rada vdihavam aromo cimetovega kuhančka, rada se zadovoljno utrujenih rok predajam vonju domačih piškotov, ki toplo odišavi stanovanje do vrha. Lepo mi je, ko zasanjano tipam puhasto mehkobo belih bučk in jih počasi, z dolgimi presledki, eno za drugo obešam na zelene veje. S hvaležnostjo srkam prešernost nasmehov, vračam tople stiske rok in iskrenost želja.
Rada imam pričakovanje, čeprav vem, da za njim ne prihaja nič zares novega, nič prelomnega. Uživam v nakupovanju darilc, izmišljanju majhnih pozornosti za vse, ki so mi ljubi. Počasi, brez živčnosti. Ne poklanjam dragih daril. Ne želim si dragih daril. Pretiravanje ruši ravnovesje.
Ne maram pozornosti po dolžnosti in veselja po nareku. Odklanjam navlako cenenosti, plehki formalizem se me ne dotakne.
Otroci dedka Mraza ne pijemo sladkobne kokakole, ki jo je prinesel Božiček.

Srečno!

Komentarji (0)

RSS komentarji