Vrtnica je vrtnica je vrtnica je vrtnica.

Nova kolekcija unikatnih spominov! Oblikovalski studio predstavil omejeno serijo pristnih emocij! Ti ironični vzkliki niso vzeti iz kakšne romaneskne utopije. Takoimenovani emocionalni dizajn stavi svoje karte na naš sentiment, na željo po čustveni navezanosti na zgodbe predmetov. Gola uporabnost je suha kategorija brez naboja. O njej ni mogoče razvneto razpravljati. Ne premore sočne snovi za strastne pogovore o najnovejših pridobitvah naše kuhinje, naše spalnice, naše garderobne omare. Nima zgodbe, ki bi jo lahko podelili z drugimi. Brez zgodbe ni družbenega statusa, brez statusa ni družabne privlačnosti. Oblikovalci zavestno snujejo zgodbe, na katere se lahko v hipu navežemo. In ker nočemo biti povprečni dolgočasneži brez izvirne potrošniške identitete, ta nadomestek lastnih spominov in emocij hvaležno sprejemamo. Ker v hitrem, površnem ritmu bivanja nimamo časa in energije za ustvarjanje svojih?
Pometam pred lastnim pragom in s pogledom iščem kupljene instant spomine. Nimam. Nisem podlegla, ali pa –verjetneje – zanje nimam dovolj denarja. Razmišljam ali lahko za take kvalificiramo Kraljev ležalnik, Grcicev opekač, stolček Frontovk z odtisnjenim kvačkanim prtičkom? Stvari, ki sem jih kupila, četudi jih nisem potrebovala? Čigave zgodbe so to? Prva dva s svojo eksaktno funkcionalnostjo zagotovo ne sodita v to kategorijo, njuni zgodbi sem si napisala sama. Frontovke pa so me nedvomno zapeljale in njihov sentiment sem vzela za svojega.
Po katerih, kakšnih vzgibih se ogrejemo za neko stvar? Zakaj si želimo neki predmet? Njegova vrednost ni le materialna in funkcionalna, tisto kar nas prevzame in po čemer se ta predmet razlikuje od niza podobnih predmetov, je njegova zgodba, ki v svoji virtualni prepričjivosti morda sploh ni resnična. A resničnost tu ne igra pomembne vloge, uporabnost še manj. Ni namreč pomembno to, da predmet uporabljamo, zadovoljstvo najdemo v tem, da ga gledamo.
Še bolj nenavadno je, da nam sam predmet morda sploh ni všeč, njegova pripoved pa nas kljub temu prevzame.
Ko sem si pri Magisu ogledovala Wandersov »Plastenke vode ali stol, to je zdaj vprašanje?«, je bil moj prvi odziv negativen: kaj za vraga naj počnem s to plastično spako? Ko sem ga pogledala drugič, sem začela razbirati njegovo zgodbo. Ko sem prebrala poetični avtorjev zapis, se mi je zgodba zazdela že popolnoma kredibilna. Še vedno ne morem reči, da mi je všeč, a sprejela sem njegov raison d'être. Ali lahko v svetu, v katerem se zdi, da besede izgubljajo svojo moč, vizualna izjava, nekakšen materializirani manifest prevzame njihovo vlogo in nam sporoča resnico, nas sili v razmislek, nam zbuja čustvene odzive?

Komentarji (0)

RSS komentarji