Ambient 82, april, 2009

Bilo je dolgo in vroče poletje. Ležala sem v globoki senci največjega drevesa na našem vrtu, stare hruške, in brala. Lewisa Carolla, Piko Nogavičko in malodane vsa zbrana dela Karla Maya, tako se mi zdi. Knjige so mi komaj sproti prinašali iz knjižnice. Na začetku tistega poletja sem prebolela eno izmed skorajda neizogibnih otroških bolezni, zato sem morala ves mesec počivati. Pa na sonce nisem smela. Če bi bila malo starejša, bi  gotovo brala Marcela Prousta.  In se v  svoji prisilni negibnosti najbrž popolnoma poistovetila z njim.
Včasih sem se zazrla v velik rožni grm za hišo. Rdeči cvetovi divje vrtnice so imeli moč, ki je mojo domišljijo popeljala v skrivnostne vrtove pravljičnih gradov in zaraščenih starih vil, kjer so se dogajale neverjetne zgodbe.
Od nekdaj so mi bili všeč razmršeni, malo divji vrtovi. Vrtovi s skritimi kotički, v katerih lahko pozorno uho zazna sledi prepletanja nežnega šepetanja in poljubov vseh nekdanjih in prihodnjih zaljubljencev. Vrtovi  z bogato patino časa.
Geometrija grmičevja in oglato obrezane krošnje dreves mi niso blizu.
Moj prihodnji vrt bo romantičen, čeprav bom na njem gojila tudi zelenjavo. Za zdaj obstaja le v domišljiji. A namesto divjih rožnih grmov me bodo kmalu pozdravili prvi cvetovi moje male vrtnice, ki je čila in zdrava preživela zimo na terasi. Rožnati nageljni so že zacveteli, marjetke moram še posaditi. In ne bo dolgo, ko bom lahko porezala prve vejice na svoji zeliščni »gredici«.  Košata drevesa, četudi ne moja, pa so čisto blizu mojega pogleda, tako da mi res ni hudega. Ne, na mojem »vrtu« ni krize.
Edino, česar me je v trenutni divji ofenzivi pozidovalcev strah, je, da se bodo na lepem prikazali kateri od  teh neznosno barbarskih investitorjev, čez noč požagali drevesa, izkopali v zemljo globoko rano in zgradili še en  nepotreben  »vila-blok«. Adijo, drevesa, ljudje bolj potrebujejo parkirišča. Kaj res?

Komentarji (0)

RSS komentarji