Ambient 79, oktober 2008

Kmečka kuhinja stare mame v otroškem spominu diši: po domačem kruhu, po smetani, ki se je rumeno lesketala na površju prleške gibanice iz krušne peči, po svežem mleku, ki se je zjutraj penilo na železnem »šporhetu« .

Domača kuhinja moje mladosti se je po maminih zamislih večkrat spremenila, a je ostajala bela. Do kuhinje takrat nisem imela posebnega odnosa. Bolj me je zanimala moja soba, v kateri sem vsakih nekaj mesecev premaknila pohištvo, dokler ni zmanjkalo kombinacij in sem se vrnila na izhodišče, z glavo na sever.

Barva kuhinjskega pohištva v stari vili, kjer sem bivala kako leto, je bila odrgnjena. Ne namenoma, še ni bilo moderno. Skozi razpokan pod so na plenilske pohode prihajale mravljice z vrta.

Nakar se je čudežno naslikal zračni, ne prehudo opremljeni petprostorec z udobno kuhinjo all inclusive in s cimro, izvrstno kuharico. Kratko, a sladko.

Nekaj časa sem živela v neopremljenem podnajemniškem stanovanju. Kar je bilo fino, ker mi ni bilo treba vohati zatohlih odsluženih omar ali spati na razmajani postelji. Jogi na tleh, modularne omarice za knjige, uporabne tudi kot selitveni zaboji, pisalna miza na mizarskih kozah, kdove odkod privlečen stol in mali ČB televizor, ki je bil redko prižgan, ker sem bila zvečer redko doma. In radio, ki je bil vedno nastavljen na frekvenco Študenta. To je bila oprema moje študentske sobe. Minimalizem mi je popolnoma ustrezal, razen v kuhinji. Električni »koher« z dvema ploščama je še nekako služil, saj nisem bila v obdobju razvijanja kuharskih, temveč čisto drugih talentov. Le pomivanje posode v kopalnici, ker kuhinja ni premogla pomivalnega korita, se nikakor ni skladalo z mojimi četudi skromnimi standardi. Kar je bil odločilni razlog za iskanje novega brloga.

Mini kuhinja v garsonjeri, ki je sledila, je bila oblečena v svetlo zelen marles z rjavimi obrobami. Napredovala sem na štiri kuhalne enote –  dvakrat plin, dvakrat elektrika, pečice se ne spomnim. Najbrž zato, ker nisem znala ničesar speči.

Pa se je z leti razvila tudi ljubezen do kuhanja. Močna. Ker sem že velika, imam tudi lastno kuhinjo, ki čaka na drugo fazo stanovanjske prenove, ker je pri prvi zmanjkalo … vsega.

Nova kuhinja bo: 1. popolnoma bel laboratorij z gladkimi površinami, vse lepo skrito po omarah in predalih. Jasno! Stoodstotno! V življenju nočem videti nobenih kljukic več. (Trenutno stanje: 31 kosov.) 2. če premislim, bi raje imela vsaj nekaj odprtih polic in na njih svoje najlepše sklede, krožnike in skodelice. Bele. Monokromatsko, a strukturirano. Sledita še verziji 3 in 4, morda še katera. Ta hip se res ne morem odločiti, zato še naprej uporabljam deset let staro kaj-ji-pa-manjka kuhinjo. Se pohvalim, da z nepotrošniško držo prispevam k trajnostnemu razvoju planeta. In sanjarim ob fotografijah. Boffi, Zaha, Nouvel ali Dada?

Komentarji (0)

RSS komentarji