Ambient 83, junij 2009

Začetek maja: sortiranje in premlevanje milanskih impresij. Kaj se je vtisnilo? Kdo premika gore, kdo površno zaljša prostore in – najpomembnejše – kam se premika dizajn? Nazaj k temeljem? Za Toma Dixona je ključna beseda »uporabnost«. Uporabnost in vzdržljivost kot pravšnja postulata oblikovanja za ta trenutek. In, ja, tudi ena od desetih zapovedi Marcela Wandersa se glasi: dodana vrednost naj bo preprosta. In kaj je preprostejšega od rokodelstva, od stvari, ki jih naredimo z lastnimi rokami. Seveda ne pričakujem, da se bodo trume oblikovalcev zapodile v rokodelske delavnice. Gre za miselni proces, četudi so aprila nekje v Milanu na živi delavnici Kraft Punk  mladi oblikovalci z vsega sveta pred očmi obiskovalcev  ustvarjali izdelke z lastnimi rokami. Šlo je za koncept, za premislek. Afriški rokodelci, ki so pletli pohištvo za Moroso, se niso spraševali o konceptu. Jim je pa gotovo pomagalo pri uresničevanju koncepta preživetja.
Maja sem razmišljala tudi o dobrodelnosti. Moj koncept ne vsebuje posrednikov. Kadar darujem, dam neposredno. Stoodstotno. Res ne vem, čemu bi hranila site.
Maja sem praznovala z Radiem Študent. Po dvajsetih letih sem spet sedela v studiu. Nostalgija po razsuti kleti, iz katere smo včasih oddajali, ni bila potrebna. Prostori so enako šlampasti, bolj »shabby« kot »chic«. Le kako jim to uspeva?
Maja sem uživala na najboljšem koncertu leta. Abd el Malik je z besedo in zvokom stresel do kosti. In Branko Završan enako. Preberite pogovor z njim. O gledališču, o Brelu in – o rokodelstvu.
Junija sem prebirala glasilo mestne občine Ljubljana: vsi napovedani projekti potekajo po načrtu, pravijo. Lepo, da se mesto razvija. Morda ne bi bilo treba prekopati vseh ulic in trgov naenkrat, si mislim, ko se včasih s kolesom prebijam čez ovire. Čeprav so še vedno najhujši avtomobilisti, ki zasedejo kolesarske steze in pločnike, kjer le morejo. Tako da ne vem, ali jih je res smiselno vabiti v mesto z novimi garažnimi hišami, ki problema ne bodo rešile. Vemo.
Junija sem vsak dan opazovala, kako blizu mojega doma raste kompleks po imenu vila, ki bo sosednji hiši zastrl pogled in omejil svetlobo. Zasedel bo vso parcelo in seveda bodo ljudje parkirali na cesti in pločniku. Ne vem, katerega urbanista naj vprašam,  kako je s pravili o odmiku stavb, o predpisanem osončenju, številu parkirišč in s podobnimi zadevami. Očitno ne veljajo več. Vsaj ne za nekatere.
Junija sem uživala v snovanju revije, ki jo držite v rokah in jo srčno, s strastjo ustvarja majhna ekipa. Enoprostorec  z jasnim in ambicioznim konceptom. Hvala, ker ostajate z nami. To nam veliko pomeni.
Junija sem se učila, kako oblikovati stvari v kontekstu drugega, drugačnega medija. Ambient je dobil novo sobo na medmrežju, ki jo počasi opremljamo.

Komentarji (0)

RSS komentarji