Petnajstina slovenske obale je Luka Koper. Zenica našega okna v svet – simbolno. Naš samoportret z industrializacijo, globalizacijo, kapitalističnim liberalizmom v ozadju – resnično ali pa kljub vsemu še vedno malo tudi v prenesenem pomenu.

 Niti ne vem, kako da mi je na tamkajšnji najvišji žerjav uspelo splezati šele nekaj tednov pred zavojem – ob predpostavki, da bo na moji zadnji torti častnih 80 led-diod – v drugo polovico mojega  toplanetnega bivanja; čeprav si želim, da bi se bilo to zgodilo že na prvi osnovnošolski ekskurziji.

V resnici gre za organizem, makro organizem, se ve. In ta je glomazen, kljub vsemu pa delovno optimiziran, po učinku skalibriran do zgornjih meja. Vsaj tak je občutek, in ta je navdušujoč.
V redu. Najslajše je zavedanje, da se pristaniška pokrajina stalno spreminja, da je upogljiva, prožna. Ob površnem opazovanju je lahko podobna kateremu od Pollockovih platen, ob delni zbranosti opazovalca kakšni Ernstovi skici, ob dovršeni zbranosti pač Legolandu.
Toda pod lepim bogatim in pisanim pročeljem je še več filozofije. Predvsem trgovske. Ker je vse velikansko in predimenzionirano, bi pristanišče zmoglo biti čudovit učni poligon za piljenje poslovne miselnosti. Ne vse le v nogavico, na podstrešje, v kredence, omare in skrinje; kaj, kar bi se lahko vrnilo obogateno in vredno še več, je treba poslati v svet, je treba nameniti izmenjavi, trgovini z Afriko, Azijo, Japonsko, Kitajsko. In prav take klice oddajajo premiki dvigal, nakladalnikov, tovornjakov, vrvi, tako odzvanja kakšen bolj grob objem kontejnerja ipd. Luko Koper bi za mentalni 3D-simulator morali uporabiti v vseh ekonomsko, komercialno, poslovno nabrušenih šolskih programih. Še zlasti na nižjih stopnjah. To primarno megalomanstvo bi vse poslovne talente v trenutku odvrnilo od nekakšnega rokovnjaštva in drobižarskega podjetništva. Morda?
Nikoli si nisem mislil, na primer, da je mogoče v Sloveniji najti parkirišče za deset tisoč avtov. Tudi če tedaj ni bilo natrpano – deset tisoč! Koliko avtov je v enem trenutku lahko na trasah slovenskega avtocestnega križa, da se ta reka pločevine še lahko premika?

Letos mineva sto let od objave Futurističnega manifesta. Januarja bo, zanimivo, minilo sto let od prvega futurističnega večera ali konceptualnega performansa pod taktirko F. T. Marinettija. Ta se je zgodil 12. januarja 1910 nikjer drugje kot tamle onstran hriba, za Hrvatini. Pa saj drugje kot v pristaniškem mestu se niti ne bi smel; niti ne bi hotel.
Srčika futurizma pa je (bila in ostala) hitrost – hitrost kot nova lepota! Premiki, moving, motion. Luka Koper je pač slovenska futuristična forma viva.

Ni skrivnost, da so mi pristojni skrajno rahločutno namignili, da naj se, v poizvedovanju za tehničnimi in obratovalnimi dejstvi, povezanimi z Luko Koper, podvizam, in morda, če bom res imel vsaj malo časa, »premaknem« na spletni naslov www.zivetispristaniscem.si. Seveda, ni problema, bom, bom z veseljem. Ah, oštija, pa ja morš bit mal žleht, in obljubit nekaj, narest pa drugo. Ne? Da se mi zgornja skorja ne bi takoj preveč kontaminirala s pozitivističnimi sporočili, sem priporočeni klik sprožil ob koncu pisanja. Sodelovanje z lokalno skupnostjo, vlaganje v razvoj mestne, primestne infrastrukture, sponzoriranje športnih klubov in društev in take, ne. Super. Jasno, da pohvalno. Dodal bi dve ugotovitvi.
Prvič. Na rob, če ne kar v drobovje Luke Koper bi se moral prikrasti nekakšen park. Zelen, pravi park. V njem pa bi morali delovati Peljhanovemu podobni makrolabi, artistični sateliti, in z njimi virtualni kiparji in kriptopesniki, spletni režiserji. Namreč. Izrazito sem proti fantazmam, ki jih občasno opazim v Kulturi, to je v televizijski rubriki o dnevnem kulturnem dogajanju v državi. Še posebej v poletnih mesecih. Likovne oziroma slikarske kolonije! Nenadarjeni slikarji vseh generacij v nekem idiličnem okolju ob pomoči kislega domačega brizganca proizvajajo super kič! Te kvazi ustvarjalne kolhoze je treba prepovedati. In namesto tega naj se spodbuja prej opisana futuristična scena. »Eh, moj dragi Marinetti. Saj vem, da se ti v bran postavljam natančno stoletje prepozno, a kaj ko podalpstvo počasi, le počasi luhz sledi prepelanim proshnam, tvojemu iskremu inu elegantnemu napotku za praktikum.« (Nekaj besed je prevzetih in prirejenih iz korespondence J. V. Valvazorja; op. a.)
Drugič. Ankarančani, ki si prizadevajo, da bi se Luka Koper umaknila, odselila iz njihove terasne vedute. Hm! Res imam občutek, da so vsi sosedje LK lahko le veseli. Kajti.  

Še bolj od bolj gorečega stikanja po pristaniščih me je od nekdaj odbijal smrad, nered in predvsem umazano morje, ki se mi, ne glede na vso oceanskost, prostranost, moč in vpliv, smili. Morje – ubožec. Svinjsko morje pač ni v redu. Anomalija, ki jo težko prenašam. V Luki Koper: »Pa saj to je arboretum!« Voda ob vseh pomolih je čista. Zapisujem skrajno resno. Čista. Seveda ne po soško, ampak čista. Čista tako, da je take ni niti v izolski marini, kaj šele v Simonovem zalivu. In še. Luka Koper je urejena, stvari so zložene, premišljeno pokupčkane, razsuti tovor je zamejen in navlažen. Moj kabinet, tako kot tisti Zdravka Duše, kaj šele domovanje Erika Satieja, ki je, v nasprotju s prvima dvema primeroma, ne le hranilo gore papirjev, temveč je njegov lastnik zbiral tudi klavirje in dežnike, bi potreboval kontrolorje iz Luke Koper. O tem ni dvoma.

Komentarji (0)

RSS komentarji