Ambient 78, september 2008

Poletje je bilo dolgo, vroče in še kar mirno. Ali res? Zdelo se je, kot da ima ves svet časa na pretek, da se posveča analizam jedilnika človeka ribe Michaela Phelpsa in se na debelo čudi samozavesti človeka rakete Ushia Bolta.

Toda dva poletna svetovna dogodka sta me vendarle (z)begala. V prvem je bil naslovni lik ujeti vojni zločinec, pentlja, v katero je bil zavit drugi, pa je dišala po hladni vojni. Ko sem bil znova izpostavljen arhivskim televizijskim posnetkom državljanske vojne, ki je povzročila razkroj države, v kateri sem bil rojen, in nato še svežim reporterskim dokazom razpadanja oddaljene države v Zakavkazju, sem spoznal, da bi debelim uram novinarskih komentarjev, zgodovinskih dokazov in prepričevanja politikov imel kaj dodati tudi sam.

To je zgodba, zaradi katere sem prepričan, da poznam in razumem položaj. Še več. Trdim, da zahodnobalkanske politične in vojne zaplete izpred skoraj dveh desetletij, tako kot tudi gruzijsko krizo najdosledneje razumemo prav mi.

Bil sem del kontingenta, o katerem se je kmalu izkazalo, da se mu lahko reče tudi druga zadnja generacija, ki je jugoslovansko vojsko še služila na slovenskih tleh. Od vstopa na območje mariborske vojašnice Kadetnica se je govorilo, da bo vseh muk mladih vojakov kmalu konec, potem ko bomo v polletnem izobraževanju nabrane vojaške veščine lahko pokazali na nekakšni vojaški vaji. Bilo je naporno, kruto, a kljub temu ne še tragično. Ali sem v drugi polovici leta 1988 res dokončno odrasel, ne vem niti še dandanes. Vsekakor je bila polzaporniška izkušnja z veliko zastraševanja koristna za razvoj moje mentalne drže. Res. Pol življenja kasneje nikomur nič ne zamerim. Vse po vrsti iz tiste zatohle spalnice bi z navdušenjem srečal že danes.

Reliefno-silhuetna-grafično-likovna-kostumografska podoba našega voda in čete je bila prekleto podobna videzu vojakov, ki so jih svetovni televizijsko-novičarski servisi v minulih tednih dodajali poročilom o prijetu Karadžića ali tistim iz periferije. Da se je tisti tolpi apatičnih mladcev sploh lahko reklo vojska? Prvi slovenski raper je nekoč ponavljal: “Al’ sanjam, al’ me tlači mora?” Ni bilo treba sanjati, mora se je pa še kar vlekla. In vse glasneje je odmevalo geslo: Pivfka! Če kdorkoli karkoli zamoči, je bila Pivfka oziroma “boš že še videl na Pivfki” dokončno svarilo, če ne že grožnja.

Februarja leta 1989 se je res zgodilo. 1100 so nas naložili na vlak in gremo. Na teren nekam v okolico Pivke, tj. nekam proti Pivfki. Ko je vlak hitel mimo Viča, sem stegnil roko in mojim partizanom kazal na stanovanjski blok, kjer sem odrasel. Moj kalašnikov je bil zdaj končno – če parafraziram Lacana -, moj kalašnikov je bil tedaj vse. Napol poti do namišljenih sovražnih položajev bomo zagledali mrtve tarče, ki jih je treba najprej s posameznimi streli, na koncu pa rafalno demolirati. Resda je vsa scena imela delno pridih prizorov iz filmov o Rambu, ob srečnem zaključku akcije pa mi je odleglo predvsem zaradi nevarnosti, ki sem jim bil izpostavljen. Ker opisano ne štejem med trezne ali normalne človeške dejavnosti, sem se spominov na Pivfko otepal in jih, res, tudi uspel pustiti za sabo. In to dolgo let. Tudi vojne za Slovenijo in kasneje razvoja Slovenske vojske, čeprav z novinarsko odprtimi očmi in vsem patriotizmom, ki ga premorem, preprosto nisem mogel spremljati z izrazitejšimi simpatijami. Vse vojaško mi je postalo tako tuje, da sploh nisem hotel raziskati, kam natančno so nas jugooficirji takrat sploh gnali. Blokada se je zdela trajna.

Edinega vojaka, ki sem ga spoznal pred časom, sem poprosil, naj mi razloži, v katerem filmu sem sploh nastopal. Vrnitev v Pivfko je postala neizbežna. Nujna. Tokrat pač samoiniciativna. Najprej pa sem potrkal na vrata pisarne slovenskega obrambnega atašeja v Londonu podpolkovnika Tomaža Okršlarja. V zanimivem pogovoru sem med drugim izvedel, da se združena taktična vaja – mojim opisom podobna – imenuje učna akcija, v kateri sodeluje več rodov kopenske vojske, in ima lahko tudi letalsko ali mornariško podporo. V tistem času je JLA sorodne premike prirejala pogosto in z veseljem – vse z namenom ostati v kondiciji, okolico pa opozoriti, da je bolje, da se je boji. Tale moja Pivfka pa bo najbrž zdajšnje osrednje vadbišče Slovenske vojske Poček.

Prošnja za sprejem ali že kar najava prihoda na Poček je z ministrstva za obrambo že pristala v generalštabu Slovenske vojske in dogovor o sprejemu pri podčasnikih Srečku Ofaku in Damjanu Kraševcu v sprejemnici postojnske vojašnice barona Andreja Čehovina je bil sklenjen. Moj vnovični, zdaj civilni naskok na znan teritorij se je že sprevračal v dokumentarec.

V grobem sem prepoznal prizorišče. Poček je največji kos slovenske zemlje, ki je namenjen vojaškemu usposabljanju. Ni ograjen ali zastražen, a kljub temu ob vstopu na to območje ne moremo mimo opozoril, da je gibanje tam omejeno in da za morebitne nerodnosti odgovarjamo sami; skratka, sleherna svojeglavost se odsvetuje. Slika osrednjega prostranega, rečem mu strelišča, to je natančno tiste vzpetine, ki sem jo leta 1989 pomagal vsaj delno sprašiti z obličja planeta, se je skladala s fotografijo iz spomina. Vsa okolica pa je bila krepko bolj zaraščena. Predvsem zaradi miru in le občasnih, praviloma manjših manevrov Slovenske vojske. Vojaki tam v delovnem smislu sobivajo z lovci in gozdarji, tudi srečanja z gorskimi kolesarji rekreativci ali kakšnim motokrosistom so, skladno s splošnim miroljubjem, ki vlada, pogosta. Tjakaj ne vabim, dodajam pa, da so vse dejavnosti na območju vadbišča Poček, ki se razteza na pravokotniku z dimenzijo 15 krat 10 kilometrov, vselej najavljene in opisane na spletni strani Slovenske vojske, sekcija Dogodki. Med dveurnim opazovanjem z različnih točk sem dodobra napasel svojo radovednost. In se pomiril, čeprav ni dvomov o tem, da sem kot jugovojak na dolgotrajnih strateških pohodih s polno bojno opremo le nečastno maratonsko čredno krožil nedaleč po kraški rudi od Postojne. To je prav tam, levo, čez tisti hrib nad bencinsko ob nasprotnem voznem pasu, ki ga s pogledom vsakokrat pozdravim, takoj ko na poti na obalo ali na Vipavsko zdivjam čez viadukt Ravbarkomanda.

Med razmišljanjem o domačem ultra-makro-infrastrukturno-urbanističnem prizorišču, kamor sodijo vojaška vadišča, avtocestne trase in križi, le še tole: Ali drži teza, da mora biti – še čisto malo, pa bo sklenjen - sistem slovenskih avtocest ponos tudi zato, ker smo ga trasirali sami? Grobe rute vseh širših poti, ki so nato postale slovenske regionalne in lokane ceste, so pred dvema tisočletjema urezovali in načrtovali Rimljani. Nato vso sodobno zgodovino desetine naših vladarjev in gospodarjev nič, potem pa spet mi v dveh, treh desetletjih, in to vse na novo in na široko in po gosposko. Kakšni Kekci znamo biti, ker ne spregledamo, da sploh nismo Kekci!

Komentarji (0)

RSS komentarji