Niti ne verjamem, da bi bila lahko zgodba o zgradbi TV Slovenija posebej čudaška, morda niti ni tako zelo zanimiva.

Navsezadnje tudi zato, ker izrazitih kritik, uperjenih niti proti njenemu tlorisu, niti proti njeni funkcionalnosti, niti proti izkoriščenosti njenih prostorov v resnici nimam. Tudi njenega avtorja, arhitekta dr. Franca Rihtarja, nočem okrcati. Vem le to, da pod njeno streho ne delajo več dobrega televizijskega programa.
Vodilo zapisa o poslovni stavbi na Kolodvorski je sprva bilo tako: neprimerno okolje je vzrok neustvarjalnosti v njej delujočih. In še, mogoče le kot dodatek: ne dogaja se pogosto, da bi kateri izmed nekdanjih novinarjev TV Slovenija pozneje postal kulturni minister. In glede na to, da sedanja ministrica pripada tudi znanemu arhitekturnemu klanu, kakšne pobude za novo gradnjo, namenjeno nacionalni televizijski postaji, ne slutim – ali se čez čas morda ne bomo spraševali o tem, ali njen mandat ni (p)ostal zapravljena zgodovinska priložnost tudi za temeljni rez zadnjega, zdaj že 32 let trajajočega kadra.
V začetku leta 1978 smo TV dnevnik prvič gledali v barvni tehniki. Ta novost se je časovno ujemala z zadnjo selitveno fazo TV Slovenije v lastno hišo. Poprej je bil televizijski studio nad Radiem Slovenija, v petem nadstropju nacionalnega radijskega centra z vhodom iz sosednje Tavčarjeve ulice. Zgradba TV Slovenija je bila sicer dograjena leta 1975, temeljni kamen zanjo pa so vlili ali zalili 13. novembra 1970.

Vanjo sem prvič vstopil leta 1984. Istega leta kot v gimnazijske klopi. Moj prijatelj in sošolec je bil tedaj velika voditeljska zvezda Mladinskega programa. V pisarni poznejšega programskega direktorja smo brezskrbno kadili in uredniku stikali po predalih. V menzi smo se – štirje prijateljski srednješolski zavezniki sredi adolescentnih tornadov – pred tem tudi malo napili. Glede na to, da še danes zelo sodelujem s TV Slovenijo, fantastičnega prvega stika z notranjostjo zgradbe ne morem zanikati.
Narava televizijskega sporočanja, televizijske tehnike in tudi gledalčevega dojemanja televizijskega programa se je v zadnjih desetletjih revolucionarno spremenila. V Veliki Britaniji prav zdaj vnovič vneto razpravljajo o tem, da se je zaradi televizije spremenila nrav demokracije. Leta 1979 je k prvi volilni zmagi Margaret Thatcher prispevala prav njena domiselna komunikacija s televizijsko kamero. Njena druga zmaga, leta 1983, pa je bila že povsem televizijski produkt, izveden sicer po vzoru tovrstne dominantnosti Ronalda Reagana, prvega državnika z igralsko, s filmsko prakso. Če je televizija sokriva za ostrejši naklon vsakdanjika, kar bi pomenilo silovit pospešek delovnega, potrošniškega, produkcijskega ritma, potem nimamo kaj modrovati o tem, da se tudi skrbniki za TV produkcijo dejansko ukvarjajo le s pospeški, s hitrostjo, z refleksi.
In že tu je smola sedanje stavbe TV Slovenija očitna. Maskirnica je od najbolj frekventnega snemalnega studia oddaljena dve nadstropji. Med njima je prepočasno in pretesno dvigalo. Če gosta informativne oddaje zgrabi na potrebo, te brez navodila ali spremstva ne bo zmogel opraviti v temu namenjenih prostorih. Studii so še kar dobro povezani s scenskimi delavnicami. Vendar je bila zasnova tega dela hiše, ki bi omogočala dosledno funkcionalnost, prerisana iz načrtov za gledališča. Garderobni fundus, tehnični arhiv, predvsem pa dokumentacija ali shramba dragocenega, neprecenljivega starega televizijskega gradiva na žalost nimajo (več) primernih prostorov.

Pisarne za televizijske novinarje in druge ustvarjalce so preprosto grde. Ločujejo jih montažne lesene stene. Je to notranjost televizije ali gradbeniškega kontejnerja? Čudovit primer ne-estetike so fotografije gostov v spletni klepetalnici MMC, to je Multimedijskega centra TV Slovenije. Gostje so že v redu, toda ozadje, ki jih obliva, je nacionalna sramota. In ta kuga ne-okusa se kar širi. Gledanje slovenskega nacionalnega televizijskega programa je res boleče za oči. Grafična oprema je absurdna. Ob tem kaže, kot da je tako imenovana grafika informativnih oddaj zaprisežena proti spremembam. Kje so vzporedne hitronovičarske pasice na dnu zaslona, kje so pojasnjevalni grafikoni z izpisanimi poudarki iz novinarskih zapisov v čitljivem fontu in na atraktivni podlagi, prilagojeni, podrejeni vsebini slišanega in videnega v tisti vesti, v tisti minuti?
Nekatere zabavne oddaje so scenografsko še kar dobro urejene. Drugo pa je res ena sama žalost. Sedanji voditelji TV dnevnika, na primer, se mi zdijo dobri, prizadevni, energični, ambiciozni. A kaj ko jim vse pohvalne atribute sesuje bodisi bližnja, torej scenska okolica, bodisi tisti njen del, ki se jih, dobesedno, dotika – to je kostumografska nedoslednost, če ne kar površnost. In ta se še kar širi. Do domače spletne podstrani elitne tedenske zunanjepolitične oddaje. Ko tole pišem, tečejo že prve ure aprila, napovednik za prihodnji Globus pa ima zaznamek 18. februar. Ni to prav nagnusno?
V zadnjih letih sem se precej ukvarjal z iskanjem razlik med BBC in RTV LJ, pravzaprav razlik med njenima televizijskima sekcijama. Na TVS se vsake toliko razširijo race o tem, da naj bi bila ta kmalu podobna BBC. Problem tega nesmiselnega konstrukta je, da je najboljši posnemovalec BBC, tako po vsebini in videzu programa ter po organiziranosti, avstrijska ÖRF. Daleč najboljši posnemovalec ÖRF na južnem koncu celine je HTV. In šele od hrvaških televizijcev se (lahko) učimo mi. Navsezadnje tudi zato, ker imam občutek, da so uredniki in člani njihovih ožjih štabov nekoliko neizobraženi, zagotovo pa premalo razgledani. Če bi vsakogar od predanih televizijcev za obdobje povprečnih počitnic izpostavili samo vizualni radiaciji BBC ali ÖRF, bi bilo storjeno že veliko. Poudarjam, le vizualno. Ne bi jim bilo treba razumeti niti besede. Toda problem je v tem, da bi, če bi urednika vseh urednikov in pet glavnih urednikov nacionalnih TV programov povprašali, kolikokrat so v zadnjem letu sedli na letalo – bi številka dokazala zaplankanost. In zato lahko, če že, kopirajo televizijo kot kompleksno teksturo počasi in postopoma samo od južnih sosedov. No, pa saj je to seme zla značilno še za marsikatero dejavnost. Za turizem, na primer. Ni treba modrovati samostojno za vsako ceno. Teden dni z odprtimi očmi na Koroškem – in je na dlani, kako se lotiti stvari. Še drži, da Avstrijci največ zaslužijo s turizmom? Najbrž še. Učimo se torej od njih.
Spominjam se časa, ko je moj nekdanji urednik morda dvakrat obiskal Atlanto in njihovo tamkajšnjo tv-news Coca-Colo, to je CNN. Leto po tem je nastala naša največja komercialna televizijska postaja. Seveda z isto osebo visoko v njeni hierarhiji. Poldrugo desetletje zatem je razlika med najbolj udarnim, najbolj gledanim programskim pasom na komercialki v primerjavi z nacionalko očitna – po številu gledalcev je štirikratna. Cenjeni urednik je gotovo brihten mož, vendar trdim, da je podobne lekcije sposoben dojeti še kdo. Če le ni ravno popolnoma zabit.
Pa še zdaleč nisem privrženec neposrednega konkurenčnega boja med to in ono TV hišo, v slovenskem prevodu, med TVS in POP TV. Njuni osnovni vlogi sta gotovo različni. Vendar. TV Slovenija nujno potrebuje svojega art direktorja. Če ne drugače, pa po vzoru oglaševalskih agencij oziroma kreativnih teamov v oglaševalski industriji. Kadar je na BBC govor o njihovi lastni programski politiki, finančni strategiji, estetskih standardih, umetniški, izobraževalni, zabavni in poročevalski viziji – se oglasi prav ta. Toda Alan Yentob ni kar nekdo. Sicer je res, da ima 8 ali 9 tisoč funtov bruto pokojnine, toda njegov dokumentarni opus je lahko v razredu namišljenih televizijskih nobelovcev. On je, na primer, tisti, ki zagovarja visoke premije največjih televizijskih zvezd na BBC. Najbrž bi bila njegov nasvet ali dva – a to le ugibam – primerna tudi za svetovalni čvek o gradnji novega TV središča. Kdo bi to lahko bil ali bili v domovini? Ste prepričani, da so vsi uredniki na TVS res že doživeli in izkusili vse stopnje izdelave novinarske zgodbe?

Tako ni druge, kot da se še vedno spogledujem le z niti ne tako zelo dolgočasnim betonskim zidovjem v notranjosti zgradbe na Kolodvorski. Da tamkaj po nepotrebnem mrcvarim tista počasna dvigala, ki pome prispejo, ko sem poskočno po stopnicah že davno visoko nad njimi, da se še podnevi lahko skrivoma prikradem v kateri koli stavbni trakt, ne da bi me kdo opazil. Da zgodovini na čast uživam arhitekturo, tako značilno za sedemdeseta prejšnjega stoletja, ki jo v resnici preziram – če nisem ravno na drugi strani Celovške, kjer se spogledujem z Bončevo Trgovsko hišo v višini Kina Šiška, na Dunajski, kjer zrem v nekdanjo blagovnico Astro, ali na levem bregu Temze, kjer bolščim v najgrši hiši na planetu – to sta v brutalističnem slogu zgrajeni Royal Festival Hall in National Theatre. Da o naj-najgrši bajti v vesolju, kjer je sedež MI6 in je zgrajena v debilno-ortodoksno-brutalističnem slogu prav tam, a malo nižje ob reki, niti ne razpredam. Sovražim ta betonski postmodernizem, obenem pa uživam, kadar razlagam, kako ga sovražim.    
Profesor Rihtar z mojimi travmami nima nič. Zatorej si pomagam sam. Edina preostala interesna točka, ali kakor bi najbrž rekli izvedenci za človeku primerna in primernejša energetska polja, ki me še lahko zgrabi, je tista v podzemnem hodniku, ki povezuje stavbi nacionalnega radia in televizije. Tam, v prvi kleti, v družbi muzejske zbirke razstavljenih starih mikrofonov in svinčeno težkih magnetofonov je res najlažje preživeti stalno in neustavljivo nevihto napredka. Tam se mi pogledi malo razredčijo. Pravzaprav vedno znova ugotovim, da sem res v muzeju. V muzeju, v katerem sem se naučil skorajda vsega, kar vem in znam. Razen smučat’, seveda. Muzej, ki je lep in je namenjen muzealijam. Na žalost moram te prepogosto spremljati, gledati in memorirati kot pripovedovalsko in tehnološko špico.
O tem, kako neprimerna se mi zdi raba pojma »prispevek« za označevanje televizijske novinarske zgodbe – vedno me spomni le na samoprispevek (… ta bo za vrtec, veš, za nov vrtec …, so mi nekoč pojasnjevali starši) – in tudi o tem, da je bil na mestu, kjer stoji TV Slovenija, v starih časih prvi ljubljanski živalski vrt – pa kdaj drugič. Zatorej: »Ostanite z nami!«

Komentarji (0)

RSS komentarji