Ambient 82, april 2009

V negledališkem svetu je najbrž najbolj znano gledališče tisto, ki mu pravijo Gledališče sanj. V resnici je to ogromen nogometni stadion na vzhodnem robu Manchestra. Večkrat sem se spraševal, ali bi to Gledališče sanj lahko preimenoval v Sanjsko gledališče. Pred časom sem bil tam. Fuzbalska tekma, ki sem jo spremljal, je bila zelo dobra, sočna in napeta, morda bo čez mesec ali dva uvrščena celo med zgodovinske. Vzdušje v areni je bilo naelektreno, osemdeset tisoč vpijočih je navdušeno izražalo navijaško poldemokratičnost. Odgovorni za moje počutje so bili zelo prijazni. Vse je bilo v redu.

Vendar je Old Traffrord Football Ground z zunanje strani prej podoben nezanimivi železarni ali nekakšnemu letalskemu hangarju in je v resnici pust in nezanimiv. Kako suhoparne sanje moraš torej imeti, da tisto poimenuješ Gledališče sanj? Seveda. Bodisi rdeče bodisi modre sanje – takšne, kakršne so majice polovice zavzetih nogometašev, ki bi jih kljub njihovi plemeniti športni bojevitosti vdani navijači najraje še dodatno imeli na sebi in bi jih tako lahko upravljali in usmerjali kot na lutkarskih sukancih, ops, na igralnih palicah ali konzolah ali pač elektronsko-interaktivno. Strojno-sanjsko, hočem reči. Če je torej Gledališče sanj tam, kjer so doma parna lokomotiva, pletilni stroj ali industrijska revolucija, kje potem iskati Sanjsko gledališče?

Znanec mi je pred leti začudenemu razlagal, da bo zamenjal službo, seli se v manjši in mlajši kolektiv, v manjši kraj, kjer bo zdaj zdaj dokončana tudi dolgo načrtovana obnova sedeža ali doma organizacije, ki se ji namerava zapisati. To je bil pogovor v garderobi rekreacijskega nogometnega centra. S kameradom navadno nisva igrala na isti strani. Sva pa med tekmo navadno ves čas ostajala v tesnem, komplementarnem odnosu. To pomeni, da sva bila neposredna konkurenta. Tudi če je nasprotnik (le za odtenek, op. a.) boljši, hitrejši, spretnejši od tebe, ga nekako naravno obravnavaš spoštljiveje oziroma se na njegove geste odzivaš previdneje, hitreje. In ta vzorec se čez slabo uro prenese tudi v debatno okolje dvoranske kantine. Saj, če me Aljoša Ternovšek nekajkrat ne bi bil prav virtuozno preigral ali pa njegov strel pri odločilnem golu ne bi bil omalovažujoče švignil med mojima nogama – kdo trdi, da bi si sploh zapomnil, da se v tistem času iz MGL seli v MGP?

Ptuj sem prvič, se bojim da kot povprečen Slovenec, obiskal šele v tretjem desetletju življenja. In to imam za velikansko napako, pravzaprav za skoraj usodno zamudo. Piran, Bled in Ptuj bi namreč morali biti naši ambasadorji na proizvodnih trakovih slovite danske znamke igral Lego. PBP so ultimativne slovenske lepotne valute. Res je sicer, da je Piran malo laški, da je Bled malce kičast in da je Ptuj v resnici nemški, a to niti ni posebej pomembno. V Britanskem muzeju je tudi vse prevzeto, če ne kar pokradeno, pa se z njim seveda ne postavljajo niti Perzijci niti Maji.

No, in tedaj, prvič na Ptuju, sem dojel to meščanskost, to veleposestniškost, to bogatijo, tradicijo in ponos, ki so neizmerni. Ravno tako kot sta tam mogočna neustavljiva Drava in gosposki mestni grad. Ptujsko gledališče, nekdanji Stadt Theater, je bilo opazno, ni pa zbujalo pozornosti.

Danes je drugače. Po temeljiti prenovi zunanjosti in še bolj notranjosti pred dvema letoma – preobrazbo so zasnovali v arhitekturnem studiu Plan B – je ptujsko mestno gledališče srce starega mestnega jedra. Lahko ga imenujemo tudi bela plomba v najžlahtnejšem, najsodobnejšem, najnaprednejšem smislu. Nekateri mi pravijo, da so s prenovo, še zlasti notranjosti, za vedno izginile sledi neoklasicizma. Nič hudega. Dvorana z dvesto petdesetimi sedeži je še vedno fini mali odrski paradiž, medtem ko se magnetizmu zunanjosti nisem mogel upreti ter zato ljubko stavbo, naslonjeno v vzpetinico, na vrhu katere je glavna mestna cerkev, večkrat obhodil v prav slavnostnem zanosu. Spomin nanjo še zdaj deluje name navdihujoče. Zdaj sem prepričan, da se tudi ustvarjalci in vsi povezani z MGP počutijo enako. Navsezadnje pa sem to zavest in energijo občutil že pred obiskom in tudi med njim.

Sočna je tudi zgodovina tega gledališča. Sprememb, tudi naglih, v razvoju ptujskega gledališče je bilo polno. Nekateri teh zasukov so bili izrazito nepričakovani, nekatera od obdobij ptujskega gledališkega življenja pa prav presenetljivo viharna.

Mestno gledališče Ptuj je bilo, če izbrane zapise preteklosti razumem prav, še posebej v obdobju ptujske epizode režiserja Frana Žižka, nekakšna zibel našega avantgardnega gledališča. Za povrh še to.

O Ptuju sem pred časom pripovedoval zvedavemu tujcu. Pravijo o njem, da je silno bogat. »Kaj bi lahko počel, če bi se preselil v Slovenijo?« me je vprašal. »Okrog Pirana boš lahko plul s svojo ladjo, na Bledu boš, na primer, lahko golfiral, na Ptuju pa boš – gospod! Najlepše gledališče in najslajši rizling te tam že čakata!«

Komentarji (0)

RSS komentarji