|
|
Nekaj silovito simbolnega je na teh pokritih mostovih. Zakaj so nekateri mostovi pokriti, niti ni posebna uganka.
|
Ameriške razlage se vselej navezujejo na desetkratno podaljšanje njihove življenjske dobe. Lesen most naj bi na dežju zdržal 8, pred močo od zgoraj zaščiten pa 80 let. Če bi prvega mostovnega sovražnika morali pokazati, bi gotovo s prstom najprej kazali dol, ne gor. Prva nevarnost za most je vendarle to, kar most pač premošča: voda, navadno premikajoča se voda pod njim. Ni tako?
Bil je lep poznopoleten dan. Sončen, jasno. Za ta poskus si ga nisem želel. Upal sem, da bom pod dežnikom stopil na most, in medtem ko ga bom osvajal, izrabljal njegovo namembnost, bo marela že zaprta, sam pa bom še vedno suh.
Sedem kilometrov iz Litije, na poti proti Zagorju, je prav tak. Verjetno ni edini pri nas. Savski desni breg povezuje z vasico Sava, ki je na levem bregu. In nova neznanka. Vas Sava mora menda biti nekaj posebnega ali najmanj kar nekaj zelo bogatega, bogatunski zaselek, saj si je privoščila most s streho. Pa ni res. V vasi niti ni moč odkriti posebnosti, znamenitosti. V savski cerkvi svetega Miklavža, zaščitnika čolnarjev, ladjarjev, ribičev, splavarjev – njena zgodovina se začne že leta 1526 –, je služboval kurat Franc Ksaverij Prešeren, stric Franceta Prešerna. Pesnik ga je v mladosti, to je bilo med letoma 1814 in 1824, pogosto obiskoval. Mimo vasi Sava je leta 1849 stekla južna železnica, tamkajšnjo zasilno šolo so osnovali leta 1857, redna je postala 1904., štiri leta zatem pa je kraj dobil novozgrajeno šolo.
Vse to odkrivajo tudi zapisi v knjigi Pozdravi iz Litije Martina Brileja. Prijaznega gospoda in še dva njegova prijatelja sem pred prvim obiskom mostu srečal. S spomini so me v hipu večkratno ovili z več plastmi litijske zgodovine: splošno industrijsko, pred njo rudarsko, pozneje s trgovsko, brodarsko, železniško, hidroregulacijsko, pa demografsko in še in še. Zagledal sem se lahko tudi v račun, ki ga je ljubljanski gradbenik Misson leta 1935 izstavil občini. Račun za gradnjo prav tega mostu. Toda zakaj je ta smel imeti streho – sprva le med nosilnima stebroma, pozneje, po prenovi leta 1947, je streha pokrila celotno mostovno gred – pa ni znano nikomur.
Obstajajo še drugi razlogi, zakaj naj bi bili mostovi pokriti. Eden je ta, da živina ob prečkanju mostu ob slabem vremenu naj ne bi postala živčna in v takšnih razmerah naj je ne bi veselil mogoče usodni stampedo. Poleg pogostega dežja bi lahko mostu škodila sneg in led, njegovim uporabnikom poledica, na primer. Drugi zato je morebiti povezan s statiko, saj mostovna nadstavba konstrukcijo utrdi. Toda še enkrat. Zakaj ima streho ravno ta, čeprav razen vojaških pontonskih na svetu ni mostov, ki bi bili postavljeni ali zgrajeni kar tako, in bi si tudi njihovi načrtovalci, izdelovalci in naročniki želeli, da bi jih nato vzela voda ali hudič v kakšni drugi agregatni obliki.
Da bi se izognil trku z enim najpogosteje branih romanov minulega stoletja, delno biografsko pripovedjo Roberta Jamesa Wallerja ali s filmom Clinta Eastwooda The Bridges Of Madison County, posnetim po njej, namenoma izpuščam možnost, da je v glavah litijski velmož med svetovnima vojnama bilo kaj posebej romantičnega – in savski most naj bi pod b. postal zasavski most vzdihljajev ali kaj takega, namenjen zaljubljencem, celo filmskim kulisam.
Se pa zato zelo ogrevam za naslednjo rešitev tega mostovnega rebusa: moda, fashion, trend.
Tedaj ko so most postavljali, je bilo zgraditi takega s streho modno. V Ameriki in drugod so jih v desetletjih poprej zgradili na desetine. In so ga tudi pri Litiji. Kraj, danes mesto, je gospodarsko cvetelo, privoščilo si ga je lahko – in si ga tudi je. Morda se je poprejšnjim dvomom o naročilu prav takega približal Misson in ceno za izvedbo malce spustil. Mogoče je most Litija tako dobila s, »šopoholiki« bi rekli, posezonskim popustom. Lahko pa je Misson želel v svojem portfelju imeti tudi takega s streho?
Iz Pozdravov iz Litije, lične knjige s trdimi platnicami, ki v resnici opisuje stare poštne in druge razglednice s podobo Litije in okoliških krajev, še to. Leta 1880 je na ljubljanskem magistratu dobil dovoljenje za opravljanje predilniške in tekstilne proizvodnje tržaški tehnik Julius Schwartz. Tri leta zatem je Schwartz dobil družabnika, trgovca iz Manchestra Evgena Zublina. Rasti je začela fabrika, litijska predilnica Schwartz, Zublin & Co.
Litija in z njo tudi vasica Sava sta že davno tega bili vpeti v mrežo, podobno tej, globalistični – in tudi njej nekako vselej vzporedni: modno ozaveščeni.
Pokriti most čez Savo pri Savi je kulturni spomenik in je na seznamu objektov, ki jim pravimo slovenska tehnična dediščina.
 |
ljudje 
RSS komentarji