Ambient 76, april 2008

»Naj ne bo tvoj zapis preveč lahkoten, bog ne daj površen ali kar nekaj tako poprek,« mi je v slovo zapel vrtnar Jean-Pierre, bežni znanec, ki sem ga hitel spraševat, ali se mu oranžerija v njegovem Luxemburškem parku za lončnice ne zdi malce preveč masivna v primerjavi z navadnimi vrtnarskimi steklenjaki. Pretežka stavba za ranljivo tropsko in drugo občutljivo rastlinje. Strinjala sva se v ugotovitvi, da je najbrž bolj sončen, se pravi bolj steklen in s tem zračen prostor smiselno nameniti manjšim rožam, medtem ko bi bila ta njegova graščina primerna edino za polletno skladišče za drevesa. »V Franciji je vse veliko preprosto zato, ker je Francija velika in ponosna,« je poudarjal, medtem ko si je najbrž mislil, da naj te svoje mile in majhne, intimne in tihe svetove, ali kar pač že iščem, le odkrivam, vendar kje drugje, ne v Parizu. Največji park v največjem mestu povezuje preveč tradicije in zgodovine, pa tudi če pozabiš na oblake navdiha, ki so jih od tod naokrog nosili Matisse, Monet, Baudelaire, Rilke in mnogi drugi. »Poglej tja, ja, tam, tam čez, tam so sekali glave, tudi velmožem!« In predvsem teh veličastnih dvaindvajset hektarov in pol, kolikor meri površina Luca, sem lahko dodal. Zato je njihova oranžerija ogromna in skoraj podobna zatočišču tankovskega bataljona.

Po glavi sta mi še naprej odmevali dve miselni zanki: a) prva takta harmonikarske melodije iz znane britanske televizijske nanizanke ‘Alo ‘Alo, ki sem se je nalezel nekaj dni pred tem, zazrt v novičarske reportaže o odmevnem – prvem uradnem – obisku Carle Bruni Sarkozy in njenega novega moža v Londonu; b) pa tudi – za isti medij gre in za isto glavo, seveda – samozapoved, da ne smem pozabiti in cenjenih bralcev opomniti, da serijo televizijskih potopisov Around The Wolrd in 80 Gardens zadnje tedne lahko spremljate tudi na novem BBC-jevem videoportalu www.bbc.co.uk/iplayer. Pot mimo parkovnih klasik v francoskem Givernyju in v nizozemskem Het Looju, ki jih je namesto gledalcev obiskal avtor omenjene televizijske dokumentarne serije Monty Doc, me je pred časom še dodatno povrtnarila. Se reče, postal sem občutljiv za vrtove in parke. Še malo, pa bi me odgnalo tudi v Schönbrun pri Dunaju. A vse to zaradi majhnega, vendar ne ravno skromnega sežanskega botaničnega parka.

Zdi se mi, da takih parkov pri nas nimamo ravno za ducat. Gotovo je vsak izmed njih enkraten. A sežanski se mi je najprej shranil nekam globlje zaradi – zanimivo – svojega skrajnega severnega roba. Tega preščipa cesta iz Sežane proti Dutovljam in naprej v srce Krasa, še nekaj metrov prej pa ga prekinja železniški trak, speljan od sežanskega kolodvora tja do Štanjela. Ta dolgi cestni in z njim vzporedni železniški zavoj imam še dandanes za model, po katerem bi morala biti urejena moja nekdanja želežniško-cestna maketa. Mehanotehnikin vlakec iz tunela – prav ta izvoz je še posebej slikovit – v levi zavoj, po isti ruti pa za njim mimo semaforiziranega križišča Matchboxovi električni avti. No, tako nekako.

Središčni objekt Sežanskega botaničnega vrsta je namreč model, ki pa ni maketa: oranžerija ali palmarij, ki ga je po predlogi rastlinjaka iz Schönbruna leta 1890 dala zgraditi Mirto Scaramanga, hči tržaškega ladjarja Giovannija Scaramange, je gotovo eno najzanimivejših poslopij v Sloveniji. In park okrog njega je ljubek, da je kaj. Zadnji lastnik, prav tako Giovanni Scaramanga (1872–1960), ni imel potomcev, zato imajo sežanski župani lahko urad v nekdanji poletni rezidenci te premožne rodbine, poimenovane Mirasasso. Ker so bili Scaramange, sicer z grškimi koreninami, pomorci, so v park za počitniško vilo, ki je obrnjen proti severu, desetletja pritekala semena številnih eksotičnih rastlin. Nekatere je kraški biotop velikodušno sprejel. Mamutovec, metasekvoja, maloazijski brin, grška jelka, arizonska cipresa, kavovec, sirski oslez, indijska lagerstremija, balearski pušpan, bela murva, harringtonova tisa, libanonska cedra in spisek gre še naprej in naprej. Zanj je zaslužen tudi vrtnar Franc Vatovec, ki je park po letu 1954 še obogatil z novimi redkimi rastlinskimi vrstami, pred tremi desetletji pa je parkovna vsebina doživela še eno levitev.

Saj bi bil še doslednejši pri naštevanju, a ko sem si v dvoranici v pristavi lahko ogledoval dvajsetminutni film o parku, sem si rekel, saj ga bo tako ali tako videl sleherni, ki se bo namenil obiskati skrajno ohranjeni in z ljubeznijo urejevani park. Nedvomno je omembe vredna tudi stalna razstava ali kar naravoslovni muzej z geološko zbirko.

Majhen, a pomemben Muzej fondacije Giovanni Scaramanga di Altomonte na ulici Fabia Filzija v soseščini dvorane Tripcovich, nedaleč od tržaške železniške postaje, hrani številne dragocene dokumente, predvsem o gospodarskem razvoju Trsta v predpreteklem stoletju. Ali je vplivni mož tudi po drugi svetovni vojni obiskoval Sežano, mi ni znano. Je pa v zgibanki, ki predstavlja Sežanski botanični vrt, zaznamovano, da naj bi bil Scaramanga skupaj z vplivnim baronom Economom uspešno lobiral proti zagroženemu nemškemu požigu Sežane. Celo delež obresti od svojega kapitala naj bi bil v oporoki namenil ubogim Sežančanom.

Kako je vrtovna zbirka za njegovo počitniško hišo navdihovala Srečka Kosovela, tudi ni znano. Zdaj se, ob spominu na Jean-Pierrovo priporočilo, res že malo posipavam s pepelom.

Ni pa dvoma okrog tega čudovitega – pred nekaj leti obnovljenega – palmarija v Sežanskem botaničnem vrtu. Vsaj ne tistih, da poleg šolnikov in upokojenskih skupin, ki so tam najpogostejši obiskovalci, ne bi privoščil srečanja s tem stavbenim eksotom. Prav vsem. V Sloveniji je marsikaj majhno in pogosto skrito, a to ni vzrok, da ne bi dvigalo ponosa domačinom, čeprav je dragocenost prevzeta ali smo jo nasledili od tujcev. O sežanskem palmariju, obkroženem s skoraj dvesto čezmorskimi lesnatimi rastlinami, trdim, da je močan simbol razburkanih zgodovinskih tokov, avtohtone marljivosti in skrbništva. In park je lep.

Komentarji (0)

RSS komentarji