Zadnje trimesečje je bilo brutalno – potovalno! Vzroki za bliskovite poti so bili, za spoštovano Ambientovo bralstvo, pretežno banalni. A, kakopak, službeno neizbežni.

Obiski nekaj evropsko pomembnih fuzbalskih tekem so bili najizrazitejše osi, zarisane v mojem notesniku. Nanje pa sem nato obesil še kulturne ščepce. In teh se je nato, se mi zdi, kar nabralo.  
Guggenheimov muzej v Benetkah, Albertina na Dunaju, Tate Modern v Londonu, prenovljeni Prado in Thyssen Bornemisza v Madridu so bile glavne off-športne postaje. Izmuznil se mi je Zagreb, na žalost sem se bil primoran ogniti Parizu. Ob tem sem precej natančno spletno sledil tudi kulturni vsebini slovenske nacionalne televizije, ki je iz napovedi odprtja prenovljene Moderne galerije pridelala kake tri, štiri ure čistega programa. V tem vsebinskem bloku je blestela direktorica Moderne galerije, ki ji je bila namenjena polovica omenjenega  časa. Kaj novega sicer ni navedla, vendar se mi je zdelo, da je bila  v njenih odgovorih reklamna esenca za donedavna togo ljubljansko galerijsko velikanko zadostna, da izzove vsaj nekaj sto Ljubljančanov. In vendar me je tudi to bledo navdušenje minilo, ko sem uzrl domačo spletno stran Moderne galerije. V rubriki O nas navajajo, da je »… od 24. 11. 2009 znova odprta«. Toda v isti glas, ali za sosednjim klikom, to je v rubriki About Us, iz Moderne galerije sporočajo tole: »… main building is closed for extensive renovation works.«
Sklep je preprost. Direktorica v črnem, ki podcenjuje splet. Nekaj podobnega kot direktor naše največje kulturne institucije, ki še vedno ne ve, kaj je to e-mail, e-pošta.
Milo se mi je tudi storilo, če ne kar pocedilo, ko sem v prav bežno omenjenem TV omizju slišal ihtenje cenjenega gospoda Braneta Koviča, da ima že vsaka večja švicarska vas zbirko sodobnih umetnin, z Mirojem, Monetom, Dalijem, Picassojem ali po dvema od teh vred, medtem ko pri nas nimamo nič od tega.
Namenoma sem v mislih zadržal iskro banalnosti in gospodi v najbolj slavni londonski avkcijski hiši Sotherby’s hitel razlagat reševalno shemo, po kateri naj v bližnji prihodnosti pričakujejo nekakšno nespodobno povabilo, saj bo ena izmed sedemindvajseterice EU pri njih v kratkem naročila zajeten sveženj opaznih del svetovno znanih impresionistov. Načrt je tak, da naj bi to investicijo pred konzervativno napol planšarsko javnostjo upravičili s špekulativno oceno, da se bo v prihodnjih treh, štirih desetletjih zaradi famozne Moderne galerije s strupenim fundusom k nam nakapljalo toliko turistov kot na Bled. Najprej so me gledali nekolikanj postrani, a se je eden le opogumil in me vprašal, ali že poznam prihodnjega slovenskega kulturnega ministra. In sem nato izračunal, da če vem, kaj je to internet – menda sem bil prvi, ki je ta pojem omenjal v nekem zapisu o kulturi v časniku Delo, to je bilo leta 1990 – potem jim lahko suvereno odgovorim: »Tudi vi ga že poznate.«
Pri Sotherbys so se v tistem času pripravljali na prvo večjo letošnjo avkcijo, na kateri naj bi dražili do rekordov, med drugimi Giacomettija, Klimta, avtoportret Luciena Freuda in še nekaj takih. Dan po dražbi sem bil res primoran poročati o rekordnih iztržkih. Giacomettijev Walking Man – najdražji kip v zgodovini – 104 milijone dolarjev, Klimtova krajina 43 milijonov itn.
Prenova Moderne galerije – 10 milijonov evrov. Au! Morebiti je mojih ministrskih ambicij konec že zdaj?
EasyJet me je na JP Airportu izpljunil živalsko (pre)zgodaj. Dan je bil ortodoksno zimski in siv petek. Za skoraj direktnega-spiritualnega v Moderno galerijo, če smem v izposojo k Filipčiču oziroma v butnskalovje, sem si izbral popoldne, saj sem vedel, da bom takrat maksimalno tečen. In, za nameček, tam ne bom srečal nikogar. Doživeti hočem brutalen, preklet, peklenski kontrast. Pred vstopom v Prado nisem mogel verjeti mizansceni, v katero sem se ujel. Na brezplačne vstopnice za obisk galerije sem moral v vrsto 400 metrov od vhoda. Ljudi je bilo v nedeljo pozno popoldne pred slavno madridsko galerijo toliko, da bi bilo prav čudno, če na vogalih četrti ne bi stale tri policijske kible. Dan poprej, na tekmi med Realom in Almerijo, sem ob odhodu med delto 85.000 fuzbalskih navdušencev opazil le dve skupinici policistov. V Pradu, ki je od predlani prenovljen in sem zatorej pričakoval, da bom slavni Boshev supersanjski triptih tokrat morebiti le opazoval v družbi le ene ali dveh mičnih študentk umetnosti, je bilo ljudi prav toliko, kakor jih je ob sobotnih popoldnevih na londonskem Oxford Circusu. Če bi Hieronymus Bosh mogel vedeti, kakšna usoda čaka njegovo umetnino, bi tista peresa, vtaknjena v sredo zadnjic njegovih figur, najbrž krepko predimenzioniral.

Pred vstopom sem preskušal zapomnljivo spolzkost stopnišča, vrata so ostala ista. Mladenič v vlogi receptorja je bil prijazen, celo vedel, je, da sem žurnalist, in me prekinil z »za take, kot ste vi, pri nas veljajo tele vstopnice«. V garderobi tudi nasmejana in dobrovoljna gospodična. Dežurni v galerijskih prostorih tudi spodobno zadržani, kljub snegu zunaj ne obuti v škornje. Galerija pa sploh ne prazna, pri čemer sem izvedel, da je na obisku še posebej malo ljubiteljev umetnosti.
Točaj v zdaj togi, kamniti, granitni, betonski, bazenu podobni kavarnici, ki je tam, kjer je bil nekoč mali razstavni prostor (pa saj tam smo ga pred desetletjem ali dvema nekajkrat surovo zažurali), je bil najbolj prijazen človek, kar sem jih srečal v zadnjega pol leta. Pokazal mi je tudi novo oblikovano kongresno dvoranico. Za njegovim pultom sem spil radensko. Čez dan so na menuju artkantine tudi različne juhe. Lepo.
Razstavne dvorane so prenovljene lepo in z občutkom. Najbrž bi se dobro počutil, tudi če bi bile stene naokrog prazne. A je bila na njih razgrnjena retrospektiva Zorana Mušiča. Kako lepa razstava! Sem kar zgubljal smer in pridobival malo nenavaden telesni naklon. Blaženo sem padal na Mušičeve pariške, tržaške, beneške, mariborske trge. Se nato za hipno streznitev vrnil k njegovemu dachauskemu ciklu, pa spet nazaj k ogledu video posnetka pogovora med mojstom in mojim prvi recenzentom Jožetom Hudečkom. Zaželel sem si  Barbapapovih spretnosti ali zmožnosti, da bi se lahko neovirano hkrati stegnil pred vsako od slik ali grafik. Razstava je res slastna in malce gledalčeve pantomimske telesne govorice ji pristoji. Obenem sem dojel, da ga z domnevnim gnevom ali pač figami v žepih, češ tole bo pa izjemen material za ostro kritiko, vendarle malo biksam.
Spomnil sem se na bridko razočaranje, ki sem ga doživel nekaj tednov prej v dunajski Albertini. Šment, saj sem tam pričakoval kaj bolj monumentalnega ali pa vsaj kaj navdihujočega, morda duhovitega, a se mi še zdaj dozdeva, da so Dunajčani uprizorili moj banalni skoraj-kataloški načrt, in zdaj silovito tržijo tisto nekaj malega, malega, nepomembnega prav od Miroja in Picassoja. Medtem ko Mušičeva dela niso daleč stran, saj jih je mogoče zvečer odkriti v prodajni galeriji le nekaj deset metrov od Štefanovega trga.
Najbrž bo držalo, da juhe iz kotla ljubljanske Moderne na lestvici hipne učinkovitosti ne premagajo skutne torte iz galerijskega posh-cafeja v Benetkah. Upam si trditi celo, da bi uvrstitev kondomov med galerijske spominke pri nas zmogla zanetiti škandal, medtem ko je Durexov tri-pack s potiskom znamenitega portreta Adama in Eve avtorja Jana Gossaerta, naslikan približno v letih 1507 ali 1508, v nadpisani trgovinici-spominčnici galerije Thyssen-Bornemisza v španski prestolnici nekaj, kar me je opomnilo na dejstvo, da sem pravzaprav pri Almodovarjevih (in ne pri Novakovih).
A zdaj imam iz Moderne galerije izvrsten minimalističen plakat Mušičeve razstave, in ko se prihodnjič vrnem v Ljubljano, bo že uokvirjen. In potem gre z mano na pot. In kjer koli že bom, bom navijal in agitiral za našo lepo prenovljeno ljubljansko Moderno galerijo. Le tisto spletno stran v angleščini naj, za božjo voljo, že »apdejtajo«, no.

Komentarji (0)

RSS komentarji