Ena najbolj nepozabnih in presenetljivih izkušenj zadnjih let je bila ta. V množici v tujem velemestu je človek, še zlasti če je sam in obkrožen s tujejezičnimi, predatorsko občutljiv za besedo ali poved, izgovorjeno v materinščini.

Ena najbolj nepozabnih in presenetljivih izkušenj zadnjih let je bila ta. V množici v tujem velemestu je človek, še zlasti če je sam in obkrožen s tujejezičnimi, predatorsko občutljiv za besedo ali poved, izgovorjeno v materinščini. O vrojenosti jezika smo pri antropologiji teoretizirali daleč v brezizkušenjsko globino. Kolikor se spomnim veselih študentskih let, smo bili za debato še kar zagreti, čeravno smo slavili predvsem hipotetičen model procesa, to pomeni, kolikor mogoče plastično razlago o tem, kako se majhnemu otroku za njegove sive celice zatikajo in nalagajo zlogi, nato besede, potem enostavne dvobesedne, pozneje večbesedne povedi.
Kadar izstopim na površje ob postaji londonske podzemne železnice, me spremlja desetine, stotine ljudi, poleg njih pa še hrup z vseh strani, torej od sopotnikov ali vseh hitečih v isto smer, pa tudi s ceste od zgoraj. A ko je deset ali petnajst metrov pred mano otrok z malenkost višjo tonaliteto in rezko deško dikcijo polvpijoč izgovoril dve slovenski besedi, sta ti dve, edini dve, skozi moje receptorje v delčku sekunde izrisali dve fluorescenti znamenji. Učinkovali sta kot zaslepljujoč blisk. Ves vzporeden okoljski hrup je v istem časovnem mikrointervalu dramatično izgubil frekvenčno amplitudo. Ušesa sem imel mimo svoje volje čudežno skoncentrirana le na tisto nekaj malega izgovorjenega slovensko.

V življenju tako kot mogoče še kdo premalo berem. Načeloma. In gotovo sem pravkar opisal efekt, ki ima, tako kot kakšen deja-vu, svoj trdni in znani teoretski temelj ter več pojavnih različic. Gotovo obstaja armada psihologov ali psihoanalitikov, ki je odličnjaško disertiralo iz tega sladkega problema. Sam sem ga amatersko-poljudno poimenoval »globalen redukcijski  lingvistični instinkt«. A se mi je pred časom zgodil precej podoben odziv na ukleščenost neke druge, morda posebne vrste. To sicer ni bil nagon, se je pa miselna vibracija zadrla v prav tako že kar komično vrtino.
Vulkanski prah je bil vzrok, da letala niso letela. Zastal sem sicer le za nekaj dni, pot se je podaljšala, izgube so bile zaradi tega minimalne. Je pa res, da je življenje v negotovosti, poizvedovanje, obvestila, potrditve, odpovedi, jutri zjutraj ali pojutrišnjem popoldne, ali pa potem popojutrišnjem zjutraj, ali pa šele popopopojutrišnjem popoldne in tako naprej – zahtevno. Na srečo ne v nedogled. Čeprav je malo že spominjalo na metode mučenja. Kako je mogoče, da me okrog prsta navija vulkan na Islandiji. Pot z letališča v bazo in nazaj, in še enkrat, in še dvakrat, me je vodila mimo nekaj kamnolomov. In si preprost človeček reče: tam gori na severu v Zemljo ne vrta nihče, pa se iz prostrane luknje vali, kadi, izhaja kar samo; na drugi strani pa je zemeljska površina lahko izziv najmočnejši gradbeniški mehanizaciji in z njeno pomočjo se človek trudi razširiti in poglobiti kamnolomniške kraterje ali po premogovniško iz polpovršja ali globin vzeti čim več uporabnega.

Kamnolom ali pravilneje Podjetje za proizvodnjo kamenih agregatov Verd, ki leži na obronku krimskega hribovja, na skrajnem zahodu Ljubljanskega barja ali na južnem robu Vrhnike, ni največji pri nas. Direktor Kovačič mi je povedal, da je tretji ali četrti največji. Za obisk pa se mi je zdel zanimiv zato, ker je opazen z avtocestne trase, in predvsem zato, ker ima od vseh podobnih najvzorneje urejeno predstavitveno spletno stran. Če že lezem proti kameni dobi, naj to opravim s stilom! Hočem se znajti v kraterju, navsezadnje tudi zato, da se vsaj simbolno približam izvoru prej opisanih zračnoprometnih zagat.
In? Dobro, navdušujoče je stati sam sredi ogromnega kamnoloma. Stiska, občutek ujetosti se poraja kar hitro. Ker sem lastni strah in kvazi pomisleke, obogatene z nekaj promili dediščine Julesa Verna, prihranil zase, sem pred gospodom Kovačičem seveda takoj popustil, a z nič manjšim zanimanjem poslušal zgodbo o ekonomskih subjektih in pravnih ovirah na področju kamnolomništva, ki v Sloveniji sicer sodi pod rudarsko jurisdikcijo. Zakonodaja se posodablja, tako da bo med novimi, svežimi kamnolomniškimi zarezami in starimi, to je, že dalj časa delujočimi kamnolomi formalna razlika večja. Gre predvsem za pridobivanje dovoljenj in koncesij ter upoštevanje ekoloških, varnostnih in drugih standardov. Déležnik v kamnolomu Verd je med drugimi hčerinsko podjetje Slovenskih železnic, kar pomeni, da so praktično vsi nasipi, nanosi, podlage za slovenske železniške tire, utrjene na grobem dolomitskem pesku, iz Kamnoloma Verd. Ta kamnolom ima silovito konkurenčno prednost pred najbližjo sosedo, ki je spet južna železnica. Transport njihovih izdelkov je stalen, za okolje neškodljiv, pretovor je zminimaliziran in omogoča precejšnjo stopnjo avtomatizacije. Nekaj tovora iz kamnoloma gre na plečih težkih kamionov tudi na cesto. Z dobro voljo, ne, ne, z gašenjem slabe volje okoličanov ima direktor veliko dela, a izraz na njegove obrazu izda, da so stvari ta čas »porihtane« tako da alarmov ni. Preden tovornjak zapusti kamnolom, ga umijejo. Od leta 2004 je tako. Zakon zapoveduje tako, no. Zanimivo se mi je zdelo, da ni res, da naj bi bila spodnja avtocesta, to je njen odsek, znan tudi kot viadukt Vrhniški klanec (čeprav je njegov regionalni cestni del na zahodnem robu Vrhnike), zgrajen iz verdskega peska. Enako napačno sem bil prepričan o podlagi za avtocestni odsek ob robu barja. Ne. Kamnolom Verd v polnem zamahu deluje šele desetletje. Zdaj se menimo o 800.000 tonah izkopa na leto. Pred tem primerjava ni bila niti približno v teh numeričnih okvirih. Pred vojno so na leto nakopali 10.000 ton gramoza, povečini na roke.

Pred časom sem nekaj malega izvedel o krajinsko-arhitekturni disciplini, ki se ukvarja z pogozdovanjem zapuščenih kamnolomov in drugih območij, ki jim zaradi človekovega posega grozi posip, erozija in podobno. Ti naj bi bili v stalnem idejnem konfliktu z kamnolomskimi izkoriščevalci. Pa niti ni tako zelo napeto. V Sloveniji naj bi bilo res tako, da z glavne cestne prometne žile vidimo kar veliko kamnolomov in marsikdo lahko prehitro sklepa, da smo gozdna dežela, ki se hiti preoblikovat v pokrajino po vzoru Divjega zahoda. Sploh ne. Kopljemo in izkopavamo, vsaj pesek in skalovje, kolikor je potrebno. Kamenja ne uvažamo. Pogozdujemo pa, si upam sklepati, tudi ravno tako hitro in navdušeno, kolikor je potrebe za to. Glede na to, da imamo gozdnato deželo, si mislim, da se nam posebej ne mudi. Mogoče bi prej – če mi spet ne uspe skreniti s ceste – pričakoval, da bo bolj navdušeno pogozdovan pas tik ob avtocestah. Da se hrup od tam ne bi širil predaleč. Ironija je, da v reklamnem letaku Podjetja za proizvodnjo kamenih agregatov nahajam podroben opis in namembnost izdelka, ki se imenuje pleteni mrežni gabion. Ta pa je med drugim uporaben za del protihrupnih sten. To so nekakšni mrežasti kvadri, napolnjeni z različno velikimi kamnitimi kosi ali skalami, ki lahko postanejo nasipi, škarpe in podobno. Na drugi strani proizvodne palete kamnolomov pa je kamena moka. To je čisti kalcij, ki ga uporabljajo v kmetijstvu.
Še dve zanimivi iz pustolovščine ali s poti v sredo kamnoloma. Okoliške parcele, ki bodo zdaj zdaj postale kamnolom in potem kmalu ne bodo niti več stale niti ostale, temveč bodo gabioni ali moka postale, naj bi bile tudi poseben antiužitek ravnateljev kamnolomov. Vsi, ki pridejo na vrsto, že leta poprej vedo, da drugega izhoda ni, zato faktorje svojih prodajnih ponudb v povprečju zvišajo na deset. Sledi pogajanje in odkup. Najbrž po sedmih letih od kupčije nobeden več ni žalosten. Kako je takoj po njej, pa si lahko le predstavljam.
Direktor Kovačič mi je kar sam povedal, da biznis s kamenjem, s kupi, z malimi hribi kamenja ni ravno odločilen pri ocenjevanju makroekonomike. A vendar. Niti lani ni bilo slabše kot predlani, in tudi za letos ne kaže kaj posebej drugače kot tedaj, ko je šlo najbolje.
Tako živih in živahnih štorij iz živoskalnega oboka – res – nisem pričakoval.

Komentarji (0)

RSS komentarji