Prepričan sem, da bi moral slehernik v vsakem trenutku poznati kratek odgovor na vprašanje: Kaj znaš? Ali: Kaj pa ti znaš? Ali: Kaj pa ti res znaš? V redu. Torej, kaj znaš (če sploh kaj)? Znam smučat’!

Niti ne vem, kje je vzrok, toda že kot kratkohlačnik sem sklenil, da bom na eno stvar, na eno vprašanje, na en test vselej pripravljen. Dandanes se nekako trudim, da bi to zamisel podtaknil kateri od Kantovih diverzij, čeprav ta v svojem mesenem bistvu nima prav nič skupnega niti s čistim niti s praktičnim umom. Ne več. Ali pač?
Prepričan sem, da bi moral slehernik v vsakem trenutku poznati kratek odgovor na vprašanje: Kaj znaš? Ali: Kaj pa ti znaš? Ali: Kaj pa ti res znaš?
V redu. Torej, kaj znaš (če sploh kaj)? Znam smučat’!
In res znam. Smučam že od svojega tretjega leta, smučam vseskozi, smučam, kjer koli lahko, in kadar pozimi ne smučam, najbolj pogrešam smučanje.
Veščina me ohranja zimsko osveščenega in psihično pripravljenega na hladnejši del leta. Ob tem pa sem trdno prepričan, da sem pest osnovnih navad in sposobnosti prevzel od smučanja. In še. Naj zveni še tako klerikalno, smučanje je zame idejna popkovina s slovenstvom.
Dejstvo, da izhajam izpod hribov, je neizpodbitno. Indonezijci so sekundarno prilagojeni lovu v morskih globinah, Amazonci so imuni za pike insektov in kač, Mehičani so učinkoviti pri opoldanskem dremežu pod sombrerom, Brazilci v plesu ali seksu na plaži, Arabci imajo visok prag, kar zadeva znojenje, Danci in Islandci prisiljeno trpijo mraz ob kruti brezvezni morski obali, in zato ne čudi, da se nato v imenu spiritualizma z noži znašajo nad delfini in drugimi kiti. Podalpci pa smo razvili razvedrilo, ki je med vsemi človeškimi dejavnostmi morda najbolj nora. Povzpeti se na hrib in se nato od tam kar se da hitro spustiti v dolino. Ja, šele stranski dodaten problem pri tem naj ostane, da gor lezeš obupno dolgo časa, spust pa je ekspresen. Pa saj je samo ta oteževalni detajl posebne vrste travma.
Smučanje zahteva dosledno obvladovanje tehnike. Tako kot tenisač, ki se tenisa loti po dvajsetem letu, ne bo nikoli zmogel igrati res lepo in pravilno, tako tudi dobrega smučarja ne najdete med tistimi, ki so začeli pozno. In še. Posebej za smučarijo je nujno, da se te lotiš že kot otrok, saj je pozneje skoraj nemogoče prevzeti miselnost, da zasnežena strmina za pot ni nevarna.
Navadno ključe, robce, rokavice in te žepne stvari ne zgubljam. Od kod sem prevzel ta smisel za pazljivost ali to že podzavestno notoriko dvojnih pregledov žepne vsebine, tik preden stopim iz stanovanja – od smučarije. Ta je kompleksna. Paziti moraš na veliko stvari. Medtem ko mečeš stvari v prtljažnik avtomobila, in še bolj, ko se zapenjaš in opremljaš pred prvim spustom. Šport, ki vsiljuje pripravo v duhu lovske ali vojaške metodologije. Vendar. Da postaneš dober, spreten smučar, ni nujno, da si posebej bister. Pravzaprav najboljši smukači, to si upam trditi, niti ne smejo biti posebej brihtni. Če bi bili, bi že na pol smrtonosne proge najbrž zavirali. Res pametni bi že na začetku. Naj spomnim, da je na smučeh doseči hitrosti nad, recimo, 90 km/h resnično nekaj takega, kot izgovoriti besedo keks. Pri 120 km/h pa se okrepi le piš v ušesih. Tik-tak jih imaš v čepeče napeti riti 130!
Glede fizikalnih pa tole. Kombinirani faktor, na eni strani stabilnosti na lastnih nogah in, po drugi, hitrosti, v katero je zagnano človeško telo, je pri smučanju najvišji, najbolj neverjeten. Podobno bi lahko rekli tudi za drsanje, toda z drsalkami načeloma ne hodimo na hrib, temveč na ravne površine, na ploskve v »vaservagi«, ne. Iz tega sledi, da je s smučanjem v tem analitičnem segmentu pogojno primerljivo le deskanje na valovih in šele terciarno kotalkanja ali skejtanje. Toda deskanje je, tako kot bordanje, domena monoskija in je ježa osnovnega orodja bolj lovljenje ravnotežja in ne tako zverinska obremenitev nog ob upiranju naravnim težnostnim silam, kot je to pri smučanju. Kotalkarski, ali skejterski, ali smuk v nakupovalnem vozičku dol po vrhovškemu klancu ali pa katerem koli drugem pa je domena lunatikov iz TV reality burleske Jack Ass. Vrhovški klanec na ljubljanskem jugozahodu omenjam, ker sem odraščal tam blizu in je torej leta bil poligon za razne mehanske, balistične in druge teste. V vseh letnih časih. Pa ne le zato. Njegova konfiguracija je idealna. Naklon, dolžina, iztek – vsi ti parametri bi bili godni celo za smučarsko skakalnico. No, ti poskusi v naravi so bili včasih tako resni, da si je moja tolpa občasno drznila za minuto ali dve zabarikadirati pot celo štirinajstki, to je zelenemu mestnemu avtobusu krpanu, ki še vedno ubira isto traso. Varnost pri delu – saj razumete. Kako da se kateri od nas ni prav tam brutalno raztreščil, je še zdaj misterij.
Kot pripadnik smučarskega naroda, res, ponosno preziram vse adrenalinske športe ali tem sorodne športne zabave. Prepričan sem, da če že imam v kromosomih smučanje, potem je vsaka nadgradnja v obliki bunge-jumpinga ali skakanja s padalom itn., enaka porciji pečenke in zelja z dodatkom pomfrita in paniranega kurjega bedra. Skratka, trdim, da je Mc Donaldsov ekstra galofak dodatek v tem primeru odveč. Ker mesa ne uživam, je načeloma odveč ves ta odstavek, saj avtorju ne naredi dobrega v želodcu. A naj ostane.
In če se vrnem k deskarjem na valovih. Ti so pregovorno posebna rasa: telesno optimalno razviti Arijci, malce zamaknjenih pogledov, precej dolgočasni oziroma brez posebej razvite domišljije, ljubitelji dimnih opojnosti in vedno v družbi lepih žensk. Ključna ideološka razlika med deskarjem in smučarjem tako ostaja prepotreben, skoraj umetniški navdih, ki ga morajo razviti deskarji, pač zato, ker si svoj d-val vsakič izberejo sami, pošten Kranjec pa v pobočje, ki ga bo napadel tudi danes, tudi jutri in še mnogokrat pozneje, zija že iz zibeli. Tu tudi zaznavam metarazliko med marihuano in šnopcem. A ta zdaj niti ni pomembna.
No, a vendar. Lastnosti, s katerimi takole precej brezbrižno floskarim, morebiti komu že odpirajo oči v smislu prepoznavanja obrisov tako imenovanega nacionalnega značaja: skromnost, ponižnost, ubogljivost, introvertiranost, tudi suicidnost, neobvladanje gosposkih manir ali kar nagnjenost k postati/ostati bukselj ali pa Gozdni Joža, kakor vam je drago. 
Toda ta spis je v resnici poklon mojemu največjemu idolu. To je mož, ki ga imam za največjega Slovenca med sodobniki. In v zadnjih dveh desetletjih sem spoznal, da ima oziroma je imel v primerjavi z veliko večino Slovencev – veliko veliko stila.
Bojan Križaj. Bil je med najboljšimi smučarji tekmovalci svoje generacije. Nasporna športna legenda, ki je dejansko superlegenda. Mednarodni uspehi Bojana Križaja in nato vse slovenske smučarske elite za njim pa so Slovencem prinesle še mnogo več kot le dnevno zadovoljstvo, ki je vzkipelo po dobri drugi vožnji, ki smo jo pogosto lahko na TV gledali kar doma, saj so nas iz šole spustili že uro ali dve prej. Če je Križaj v prvi vožnji odstopil, pač ne. Križaja uvrščam najmanj ob bok vsem Dimitrijem, Spomenkam, Tinetom, Janezom, Jožetom, Nikom. Slednji so hrabro zateoretizirali in zapolitizirali, Križaj pa je zmotiviral ljudstvo. Naj kar neham s tosmerno pridigo. Zatorej. Če ne bi bilo uspehov Bojana Križaja, se Slovenci ne bi nikoli počutili tako ekstra Jugoslovane. Pika. In ker je bila jugo smučarska reprezentanca v resnici slovenska reprezentanca, smo kmalu spoznali, da imamo jajca in se lahko odcepimo ter postavimo svojo državo. To je zgodovinski aksiom, ki ne sme v pozabo! In mislim skrajno resno: Maister-Rozman-Kavčič-Križaj-Pučnik. Kateri od teh še nima spomenika?
Kaj bi, na primer, lahko država poklonila državljanom ob svojem jubileju, ki se bliža? Vikend, ko bi bila smuka na slovenskih pobočjih brezplačna. To bi bila vrhunska kulturna gesta. Francozi bi se strinjali z: Magnifique!
Bojana Križaja sem v življenju na blizu srečal dvakrat. Na kakih 10 metrov. Nekoč me je mama, ki je bila tajnica v Slovenijalesu, spravila v menzo na vrhu dvostolpnice na Titovi. Na sponzorski sprejem sta prišla Bojan Križaj in njegov trener Filip Gartner. Bil sem le zraven. Nato dve noči skoraj nisem spal.
Drugič pa sem Križaja, na svojo srečo, videl pri delu, in to v absolutni freelance nebeškosti. Med vožnjo s  staro spodnjo vitranško enosedežnico se je med mojimi bingljajočimi nogami, vpetimi v pancarje in smuči, spuščal Bojan Križaj – med drevesi, na dvometrskih Elanovih rjavih RC-jevkah, v Toprovem oranžnem kompletu – rez – blaga glasba v ozadju – pa na počasen posnetek – …, kako virtuozno je peljal! Kot da bi lebdel. In to med drevesi, kar je lahko smrtno nevarno. Kot Bambi, kot Barbapapa, brezskrbo, popolnoma brez truda … kraljevsko, papeško! Ni je kategorije, kamor bi lahko uvrstil tovrstno katarzičnost.
Ti, je sploh možno smučati lepše?
Seveda je bil opisani prizor bliskovit, da je bilo kaj. Navsezadnje sva s Križajem potovala v nasprotnih smereh. Mene je žica vlekla gor, njega je gravitacija potiskala dol. Končalo se je s spiralno pozo mojega života s skoraj nategnjenim vratom ter, seveda, z bisernim oblakom mehkega snega, ki ga je dvignilo njegovo baletniško hitro vijuganje in je obenem maestrovo silhueto prav poetično zastiralo. Križaj je imel, in najbrž še vedno ima, najlepšo smučarsko pozo, ki je vrhunsko estetska. Slog, ki ga je nemogoče nadgraditi. Perfekcija – ena redkih, če ne kar edina avtohtona slovenska estetska megavaluta. No, recimo, da je Prešeren perfektno gnetel besede in jih spravljal v res lepe verze. Še kakšen tak? Še kakšen, ki bi s svojim slogom blestel v svetovnem merilu. Se mi zdi, da ga ni. Naši impresionisti so imeli veliko občutka. A ko je nastajal Sejalec, Evropa ni bila več zagreta niti za Cezanna niti za Lautreca, temveč že za kubizem. 
Zato sem se vrnil tja. Vitranc je zdaj precej predrugačen. Kakih 15 let sem ignoriral Kranjsko Goro. Delno zato, ker je pozneje postala splošna moda smučanje na drugi strani meje – če ne gre za samo tri  omejene ure, ki jih lahko močvirnik nameni le obisku bližnjega Krvavca –, delno pa zato, ker so me v Trbižu razvadili in me ravno v letih kranjskogorske ponudbene transformacije in modernizacije kar nekaj sezon zapored vztrajno vabili na zastonjsko smuko na sosednje Višarje.
Dobil sem dober vtis. Zelo sem bil zadovoljen z obiskom Kranjske Gore. Urejeno in mirno je tam. Žičnice so zdaj nove, edino vlečnica Brsnina je še taka, kot je bila. Naj kar ostane tako. Za nostalgike. Podkorenska strmina ali vitranški poligon pa je lep. Bilo je sredi tedna, zato sem bil na smučišču malodane sam. Nadirkal sem se do obisti ali do znane bolečine v stegnih. Prima! Proga je utrjena optimalno. Sem pač na svetovno priznanem hribu. Saj res. Kadar je na BBC smučarska vremenska napoved, Kranjska Gora nikoli ni pozabljena – na evropskem delu zemljevida se muza v družbi St. Moritza, Innsbrucka, St. Antona, Cortine d’Ampezzo, Garmisha, Courmayeurja, Chamonixa, Val d’Isera, Zermatta, Sierre Nevade, Zakopanov, Kvitfjella, Orea in Borovca, med le še peščico drugih. Tudi prijazna receptorka v novem hotelu Prisank mi je priznala, da je desetina gostov skozi vse leto Angležev, ki k nam navadno priletijo z EasyJetom. 60 odstotkov jih prihaja iz Hrvaške, tretjina iz Srbije. Slovenskih gostov v Kranjski Gori skoraj ni. Razen dnevnih.
Starega Prisanka ne pogreša nihče več, res da je Kranjska na prvi pogled malo plastična, še posebej s temi mareličnimi pročelji; a to pač sodi, če kam, v sodobno predalpsko idilo. Kranjska je lepo urejena in vsi so se mi zdeli prijazni in ustrežljivi.
 Frizerski mojster mi je potrdil, da se ima njegova mlada družina najlepše na enodnevnem smučarskem izletu prav v Kranjski. Urejeno in opremljeno družinsko smučišče z devetnajstimi žičnicami. Kot se pričakuje, čeravno je to mala smučarska metropol’ca, kajne. Toda velika večina hotelov ima suvereno 4 kakovostne zvezdice. To pa, poudarjeno, ni malo.
In Podkoren – ta pa je slasten praliné tudi za najzahtevnejše blazneže na smučkah. In tista hostica, kjer sem nekoč srečal Križaja, je še vedno tam; le nova štirisedežna doppelmajerca vozi po drugi liniji, kot sta dve njeni ločeni predhodnici. Še tisto prelepo nekdanjo podkorensko železniško postajico prav v izteku famoznega slalomišča, ki jo imajo naši železničarji zdaj za počitnikovanje, omenjam kot prisrčno znamenitost. Podobno služi tudi preurejena kranjskogorska postaja. Železniška proga med Jesenicami in Trbižem je bila ukinjena leta 1967. Mimogrede, na nekaterih odsekih njene trase je zdaj urejena kolesarska pot. Še posebej je ta atraktivna na italijanski strani. Z glavne ceste se kolesarska pot opazi tudi med Jesenicami in Mojstrano.
Po novem sem odločen – še se vrnem v Kranjsko. Le čelado si moram, končno že, spet nabaviti. Tako belo, kakršno je imel Križaj. Tako, na kateri bo, tako kot na njegovi, pisalo Gorenje. Ali pa Slovenijales. Ali pa bom obe patriotski dvopomenki (skoraj že domobranski) s flomastrom nanjo ponosno izpisal kar sam. Pa potem še hitreje dol po hribu!

Komentarji (0)

RSS komentarji