V zadnjem obdobju se arhitekturne, prostorske, investicijske, obratovalne, stroškovne in njim podobne race ustavljajo pri pojmu stadion. V redu. Stadion. Ogromen večnamenski prostor.

Več namenov, več športov, več ljudi na igrišču, na telovadišču, več ljudi na tribunah, več ljudi na okoliškem parkirišču, več ljudi v trgovini ali trgovinah pod tribunami. Stadioni še vedno vznikajo ali jih obnavljajo znotraj »inner-circlov«, v notranjih območjih, sorazmerno blizu mestnih središč torej.

Stadioni so uporabljani dvakrat po tri ure na teden. Morda. Lahko tudi le enkrat ali dvakrat na mesec. Pa je njihova ekonomika še vedno v območju prihodkov, prilivov.

Kako donosna bo investicija v stadionski kompleks v ljubljanskih Stožicah, me v resnici niti ne zanima. No, zanima že, a sem takšen skeptik, da s to neznanko le brž pod preprogo. Če pa me že vprašate, kako globoka zlata jama so londonski nogometni stadioni – pa me lahko povabite in dve uri boste, zagotavljam, z očmi in ušesi prilepljeni na predavatelja.
Ker so nogometni stadioni v britanski prestolnici, razen res starega Craven Cottagea pri Putnijskem mostu čez Temzo, »čista komerciala«, me je vznemirila druga vrsta silovito razprostranjenega stadiona ali arene. Ta-romantična.

Največja mestna ali dosledno primestna površina, ki jo je človek kadar koli namenil uporabi v prostem času, so hipodromi. Vsako mesto ga ima. Ali pa ga je imelo. Slednja trditev seveda ne drži. V Sloveniji (še) imamo kakih deset velikih konjskih dirkališč. Najbrž pa nimamo le deset mest? Vsaj tolažimo se lahko s tem istim vprašanjem. Pustimo zdaj odgovore, špekulativne odgovore nanj. Ali. Potemtakem je največje, simbolno največje mesto, mesto z največ duše & pameti ali pač – tradicionalno gledano – podjetništva & romantike edino tisto, ki ga lahko enačimo z rešitvijo te dileme:  kje so hipodromu namenili relativno največjo površino?

Nedeljsko popoldne na ljutomerskem hipodromu je bilo čudovito. Zgodnji september je že mešal rjavo in rumeno, spotakljiva uspešnica pop starlete s pametjo v dekolteju je bodrila duha več stotim. Na sosednjem nogometnem igrišču se je sočasno odvijala fuzbalska tekma v drugi slovenski kakovostni ligi. To so spremljali res redki. Ljutomeški (športni) park zajema še teniška igrišča in odprt plavalni bazen. Le mimogrede. Vse je bilo tam zaradi kasaških dirk. Šlo je za eno od devetih podobnih na najvišji državni tekmovalni ravni na koledarju, ki jih gostijo Ljutomerčani. Podobnih je na sezonskem urniku 16 ali celo 19. Vsaj tistih pet preizkušenj, ki sem jih utegnil pospremiti, je imelo tudi mednarodno obeležje.

Ljutomer je torej pravo mesto. Nekoč seveda trg ali trško mestece. A z bogato zgodovino. Gosposko, zatorej toliko manj slovensko zgodovino. Vabilo v Prlekijo naj bo še bolj poudarjeno, ker je tja zdaj speljana prava, brezhibna hitra cesta.

Kilometrsko tekmovalno stezo imajo kasači, ki sodijo v daleč najbolj razširjen konjeniško-dirkaški disciplinarij v našem delu Evrope, edino v ljubljanskih Stožicah in v Ljutomeru.

Od nekdaj sem prepričan, da vsak premožen stric poseduje nekaj dirkalnega. Če gre za zračna in vodna plovila ali vozila – štekam. Še več. Tudi sam sem se v otroštvu z vrstniki udeleževal hitrostnih preizkušenj z želvami in lazarji. Konjeniško pa sem popoln analfabet. Zato te konjerejske strasti ne razumem prav dobro. Tudi nisem med tistimi, ki bi roke posebej veseljaško stegovali proti gobcem kopitarjev, pa naj bodo konji, osli, koze itn. Včasih se celo zdrznem le ob omembi reka, da se »podarjenemu konju ne gleda v zobe«.

Prav od tod povod za premislek o tem, ali se po kakem čudežu konji zavedajo, da jim ponekod v uporabo velikodušno namenjajo urbanistični prostor prvega kakovostnega razreda. Nadvse mi je všeč ta »šminkeraj«. Skoraj vsakomur iz moje tovarišije pa je bilo precej manj všeč modrovanje o tem, ali konji vedo, da tekmujejo, da zmagujejo. Nekonjeniki so v en glas vpili, da »seveda ne, a si trapast«. Redki živalsko malo bolj ozaveščeni so bili neodločeni, pritrdil pa ni nobeden.

Backstage ali izmišljeno zaodrje ljutomerskega kasaškega praznika sem izkoristil, da se z lastniki, skrbniki in tekmovalci malo pogovorim o tem. Vsi so povzdigovali konjsko inteligenco, dejstvo, da so s svojim ljubljencem najmanj tri ure na dan v ljubečem stiku in da ni dvoma o tem, da konj resnično doživlja, tako kot njegovi človeški spremljevalci, zmage, poraze, včasih celo uvrstitve na nehvaležno 4. mesto.

Če je res tako, potem, potem bi lahko bili hipodromi nemara še večji. Potem je prav, da konjem namenjamo pravo prostranstvo.

Ko je Anglija v zadnjem obračunu kvalifikacij za bližajoči se mundial v Južnoafriški republiki rutinsko zmazala Belorusijo s 3 : 0, sem nato z Wembleyja navdušeno do bližnje postaje metroja pešačil v nepregledni najmanj 60-tisočglavi množici. Vselej me fascinira urejen promet za mase. Še posebej pešcev.

In ko je kordon po polkilometrskem sprehajališču napredoval proti prvi postaji odvodnega sistema, torej vstopni točki podzemne železnice, smo se vsake toliko sekcijsko ustavili z namenom, da ljudstvo pred nami izgine pod postajališke oboke. Reko ljudi pa zmorejo ustaviti le: policisti na konjih.

Četrtinski obrat petih jezdecev z zelenimi fluorescentnimi jopiči se je pripetil natančno pred mano. Kadar rekreativno tekam, ja, srečujem policiste na konjih. A se jim, predvsem zaradi prej nakazane napol fobije, nikoli ne približam. Tokrat pač nisem imel izbire. Prisiljen sem bil odmeditirati celih pet minut zazrt v konjski masiv. Na metru razdalje. Fantastičen občutek, res. Kvalitativno ga niti ne znam ovrednotiti. Pa ni bil strah, sploh ne. Kvečjemu spoštovanje.

Sem se pa v neposredni konjski družbi spomnil na Ljutomer. Pa tudi na Stožice. In si med drugim rekel, da je še v redu, da so nam soživali prepustile toliko prostora.

Komentarji (0)

RSS komentarji