Minuli mesec je bil ves v znamenju papeževega obiska v Londonu. Špalir skorajda pod oknom in poprejšnje basanje z dejstvi ali pač zarotniškimi špekulacijami okrog pedofilije znotraj Cerkve sta bila kar utrujajoča.

Še antispominki se mi niso zdeli posebej posrečeni, saj se kakšen zabavnejši rek, kakršen je dobri stari »Pope smokes dope«, ni hotel prikazati.

Kateri izmed škofov je bil brutalnejši, me, potem ko sem obstal zalit s katoliškim valom, niti ni več zanimalo. Ratzinger naj bi bil tisti, ki naj bi brezbrižnosti predhodnika oporekal. Zaman. Tako mu dlje od kislega nasmeška ni seglo. In še vedno je tako. Toda ko se meniš s protestniki, ki od vrha Katoliške cerkve zahtevajo objavo seznama pedofilov med duhovščino, tudi nekako ne moreš biti prepričan, ali tudi ti ne kvasijo kar tako nekaj počez. Večina najglasnejših je seveda Američanov. In tudi zato vse te številne tragične zgodbe nosijo prizvok nečesa prav nerodno disneyjevskega. Vsi na kupu so v resnici fanatiki, le da nekoč niso hoteli iz cerkva, zdaj pa tja ravno tako zagrizeno nočejo vstopiti.

Iti v cerkev je bila zame prava mora. A ko je le prišlo do konsenza, v katerega je bila vpletena moja simpatija iz vrtca in še morje drugih naključij, so me res premierno lahko pospremili na prag uršulinske cerkve na Kongresnem trgu. Niti barve, niti svetloba, niti nunina uniforma, kaj šele vonj, da o vsebini vsega izrečenega ne govorim – ni šlo. Prjatlčke sem po samoupravnem dogovoru s samim seboj in posledičnim odhodom iz prostora, kjer sem preživel prvih in edinih dvajset minut verouka, počakal na stopnicah, zazrt v krošnje platan na drugi strani Titove.

Še dobro, da kakšnega starševskega fanatizma pri nas doma ni bilo. V resnici je bil problem v tem, da sem križanec med orto ateisti in orto katoliki. Primer. Ded po materini strani je bil osnovnošolski »buddy« Janka Premrla Vojka, kar pomeni, da je z ene strani name precej vplivala drža anarhista, pomešana z besom tigrovcev. Babica po očetovi strani pa je imela sestro dvojčico pri usmiljenkah v Beogradu, njen bratranec je bil škof Lenič. Barantanje z nazori sem že pri osmih uredil po svoje. Pri enih starih starših sem smel početi, karkoli se mi je zljubilo, z babico, ki je dvakrat na dan obiskovala mašo, pa tudi ni bilo težko. Dopoldne moli zase ali pač nekaj na splošno, popoldne pa zame. In sem ji obljubil: prihranjeni čas bom porabil za to, da se bom naučil še kaj več in bom potem nekoč res lahko zdravnik. Eh, v resnici sem ga za brcanje žoge. Božje kritje pa sem tudi imel.

V glavnem. Da je kanonsko ali vojaško pravo nekaj drugega kot civilno pravo, bi moral vedeti vsakdo. Hinavski streli v hrbet kot taki in kot pojem se dogajajo. In če je grešnik generalov sinko ali generalov ljubljenček, potem resnice, pravice ali demokracije ni pričakovati. Res je, da cilj upravičuje sredstva, toda brezglavo hiteti bodisi k duševni očiščenosti ali pa osebni zrelosti nima smisla. Čeprav se nato izkaže, da je za desetletje ali dve podaljšana puberteta ali konstantna moralna turbulenca občasno celo nevarna – a če si za rock’n’roll, druge izbire itak ni. Še posebej lepo je, ko življenje po načelu juhuhu zvedavo gradira: pop, folk, rock, progresivni rock, za kakšen mesec ali dva punk, nato funk, jazz, house, techno, drum’n’bass, trip-hop, hip-hop, chill-out! (Skorajda Žaretova lestvica po Janiju Kovačiču, kajne) In nato vse še enkrat, dvakrat, milijonkrat znova.

Pa še cerkve te začnejo zanimati. No, in tu sem spet pokleknil. Kako naj si oprostim, da nisem imel pojma, kje stoji največja slovenska cerkev? Vsaj tista z največjim podkupolskim volumnom. Supertramp, ki sem jih pravkar le dočakal na koncertu, imajo med zimzelenkami tudi tisto Take A Long Way Home. In sem spet šel na pot, toda ne domov, temveč nekam blizu doma, kjer je morebiti še lepše kot doma.

Se vam je kadar koli zgodilo, da vas je zlomila lepota okolice? Večina Slovencev katarzo doživlja med gorami, se mi zdi. Na ravni detajlov so gotovo zelo visoko uvrščena Plitvička jezera. Tam je res sanjsko, a ni katarzično. Kornati znajo tudi zrajcati. Sem velik navijač fotografa in popotnika Matjaža Krivica. Njegove fotke so srce parajoče. A za trekinge od Mongolije do Sahare in nato spet od Sirije do Kenije nekako ne bom nikoli imel dovolj časa. Je pa zato Krivičeva dobrota še toliko plemenitejša. En res velik podarjen format njegovega avtorskega vtisa z brega nekega himalajskega jezera imam v ljubljanskem gnezdu naravnost v jedilnici. Ker je na njej praktično sterilna narava, fotko imenujem 100-% kisikova. Edini drugi dve preostali, ki smeta viseti tej v družbo, sta manjši in prikazujeta džamijo v malijskem Djennéju.

Toda panorama, ki me je res spravila v solze, je bila tista z začetka poti iz Gdstaada proti Bernu. Bilo je pred kakim desetletjem, ob koncu marca. Sneg po pobočjih je že kopnel in pokrajina je bila podobna najbolj umetniško zlitim pralinejem iz bele in mlečne čokolade. Podobno barvno sestavljena je tudi sleherna tamkajšnja kmetija, spreobrnjena v hotel. Vse je tako fantastično urejeno in povrh še od narave tako pedantno pospravljeno, uravnoteženo. Prav odrešujoče! Tiste poti z vlakom preprosto ne morem primerjati z ničimer. Niti z najbolj romantičnim sončnim zahodom na plaži. Mah, te poletne naj kar ostanejo Mediterancem.

In skoraj tak občutek sem imel, ko sem se s Černivca spuščal proti Gornjemu Gradu. Dolga leta sem zmotno mislil, da je Gornji Grad kraj na poti skozi Tuhinjsko dolino, a ni.  Posplošitev je vselej šla v smeri: od Kamnika tja desno gor. Gornji Grad je dolino višje, severneje. In je zahodni krak Zgornje Savinjske doline, torej je že Štajerska. Pokrajina je švicarsko picajzlasta. Pa ne ta. Močno prevladujoča priimka na plošči z zvonci pri vhodu v večstanovanjsko zgradbo sta Rihter in Mavrič. Vsi, ki sem jih srečal, so ljubeznivi pa tudi prijetnega videza. Moški so sloki, ženske imajo dolge noge. V jezik sem se ugriznil edino takrat, ko sem za isti demografski podatek povpraševal z dvema vprašanjema. Koliko je krajanov? In: Koliko je faranov? Enačaj med podatkoma je neizpodbiten. 2000. In cerkev ni cerkev, ampak je ogromna katedrala. Ljubljanski škofi so jo od XV. stoletja uporabljali za letno rezidenco. Naš Oberburg je torej (bil) Castello Gandolfo. Do nadškofa Jegliča pravzaprav. On je bil zadnji, saj je nekaj let po njegovi smrti partizanstvo demoliralo veličastno pristavo, ki je zapirala dvorišče velikanskega cerkvenega kompleksa. Od leta 1140 je bil na istem mestu benediktinski samostan. Romansko cerkev, predhodnico današnje, pa je zdelal nihče drug kot majav temelj, ki je bil glinaste sorte. To pa zato, ker tamkajšnja talna tekstura vsebuje ostanek lave iz edinega slovenskega vulkana pri Ljubnem ob Savinji. Katedralo Svetega Mohorja in Fortunata so zgradili med letoma 1757 in 1763. Njena prostornina je, tako kot kupola, največja v državi. Slednja je bila  dograjena skupaj s cerkvijo. Kupola ljubljanske stolnice je bila sezidana pozneje. Zahtevnost gradnje cerkve velikanke je po nekaterih namigih stavbarje prisilila, da so zidarske odre vpeli kar v bližnja hriba, čeravno dolina, kjer leži Gornji Grad, sploh ni ozka. In po nadstropjih teh gromozanskih lesenih odrov naj bi kamenje tovorile kar volovske vprege.

Največje podjetje v kraju se imenuje Smreka in je predvsem po svetu znano po izdelovanju lesenih hiš in hišic. Gornji Grad se vse bolj uveljavlja zaradi proizvodnje lesne biomase.

In po vetrcu, ki pihlja vseskozi.

Na poti tja je bilo takoj jasno, da Gornji Grad dobro pozna vsak resen motorist in najbrž vsi, ki se udeležujejo romanja v bližnjo Novo Štifto (se pravi, da imamo ob tisti Ribniški še eno) ali na okoliške hribe, kjer cerkvic ne manjka.

In to naj bodo tudi vsi. Ostalim le v tih poduk: v naši deželi ne diši po Švici na Gorenjskem, temveč v Gornjem Gradu.
 

Komentarji (0)

RSS komentarji