Ambient 81, februar 2009

Bivanje v hotelu je pogosto zelo podobno ždenju v igralnici. Krupjeji ali strežba okrog tebe se zavedajo, da morajo vztrajati z narisanim nasmeškom, ki ponazarja gostoljubje, saj si drugače gost lahko premisli in odide.

Po drugi plati pa se hotelski gost hitro navzame luksuza, ki ga za nekaj hotelskih dni čarobno spremeni v vazala, veleposestnika, imperialista; približno tako kot hazarderja za mizo od znotraj žge strast po prevladi nad soigralci. Medtem ko kockar pogosto kar na slepo ali brez natančnejšega premisleka zahteva več igralnih žetonov, gost hotela zahteva še več udobja, še boljši konjak, še dve dodatni masažni kuri, še to pa še to.

Ko je napoved, da portoroške panorame kmalu ne bo več kazila ruševina in nato gradbišče, že postajala resničnost, sem bil odločen, da poskusim postati eden prvih gostov v prenovljenem Hotelu Palace, ki bo ponos našega turizma in države postal.

Prvo elektronsko pismo s prošnjo za rezervacijo sem poslal le nekaj dni po tem, ko je veriga Kempinski na svojem grozdu spletnih povezav objavila, da bo portoroški lepotec v novo življenje vstopil kot njihov tozd, in da bo imel: 5 zvezdic. Yes!

Sledila je nekakšna poslovna zraščenost med Kempinski-Benzom, Mercedes-Benzom in Istra-Benzom ali nekaj podobnega, kar me sploh ni in me tudi še zdaj ne zanima, ter otvoritev. O tej sem bral na spletu. Zagon Palacea se je zgodil veliko prej, predno sem imel čas obiskati Portorož, tako da je tisti namen, da bom tam med prvimi, hitro splahnel. A nič zato. Ko bom tam, bo gotovo še dišalo po novem, osebje pa se bo že znalo klicati po imenih in bom torej prišel na najboljšo mogočo podlago. Te, od opisanega spoznanja, nisem več primerjal s prvo smučino po sveže zratrakiranem bregu, niti ne s prvo razo v ledu, zarezano takoj po odprtju lednega stadiona.

A ni bilo problema. Elektronsko dopisovanje in nekaj telefonskih klicev je bilo spodbudnih, čeprav sem sprva imel občutek, da se za nekajdnevno medpraznično vselitev v Palace menim z njegovo birojsko podružnico nekje v Nemčiji. Še bolje. Saj se ve, kdo slovi po natančnosti.

Sprejem je bil prijazen in četudi je Kempinski Palace Portorož za slovenske razmere ogromna stavba, sem miselno nabildan, da prihajam v super dimenzije, kar pozabil, da je okolje veličastno. In je res. Udobno se je sprehajati po vhodni avli, ki kljub kamniti stenski oblogi ne učinkuje težko. Steklo na mah razbremeni prostore. Gibati se med starim in novim delom hotelskega kompleksa, se tovoriti z dvigali, stikati po savni in spaju, pogledovati proti bazenu – prav tako. Kraljevska jedilnica ohranja svetlobo, po kateri slovijo vsi podobni avstro-ogrski izvirniki. Pogledovati proti njenemu stropu je sproščujoče. Spretno zasnovana se mi je zdela tudi oprema samopostrežnega bara, to je zadnjega prostora, mimo katerega dospeš do jedilnice. Sekcije ali separeji s skupinami jedi ob robu se zapirajo z nekakšnimi velikanskimi naoknicami iz rdečkastega lesa. Še ko je vse odprto in deluje, je čutiti snažnost. V toplejšem delu leta se bo gotovo čudovito sprehoditi tudi po hotelskem vrtu.

Brezžična internetna povezava v sobi dela imenitno. Nekaj je bilo narobe z elektroniko oziroma nastavitvijo okrog televizije, a ni bilo posebnih težav. Saj sem na domači grudi in se lahko vse pogovorimo. Bodo že uredili. In tudi so. Sicer po dveh jasnih pritožbah. Načrta za utišanje zvočnikov v kopalnici mi sicer ni uspelo iznajti, tako da sem se prhal tudi v precej nadpovprečno glasni družbi krikov ubogih otrok in vmesnih jinglov??? s CNN. Šenkovo pohištvo je primerno in vse je namontirano, kot se spodobi. Barvna kompozicija, to je sobna kombinacija barv (in/ali vzorcev) zaves in tal in omar in  postelje in drugega zasluži dvignjen palec. (Zakaj se tista čudna kamra v ljubljanskem hotelu Union imenuje Predsedniški apartma?)

Luči je dovolj in so razporejene ustrezno, vrata na teraso se zapirajo in odpirajo gladko. Lahko bi se tudi električno, a o tem, da drsijo poetično, sploh ni treba razpravljati. Saj sem vendar med petimi zvezdicami. Vodovodne pipe in kopalniška oprema Villeroy & Boch nedvomno pripomorejo k šminki. Tista žaluzija na notranjem oknu med kopalnico in spalnico bi se prav tako lahko premikala na ukaz oziroma električno. Je v vseh petzvezdničnih hotelih tako? Ni? Še med štirimi zvezdicami je bila ta na daljinca, ali ni tako? Bila je, izvem iz odgovora, ki je prihajal izpred posebej osvetljenega lepotilnega ogledala.

Slovenski ponos – zdaj in tukaj! Smeji se mi v našem Palacku! Se strinjam – naj mi le odtegnejo s kartice – v čast mi bo!

A se je tik pred odhodom zalomilo. Že prej se je dvakrat pripetilo, da se na klic iz sobe v recepcijo hotela ni oglasil nihče. Sredi noči sem hotel nekaj vode. A sem si pozabil zapeti: Saj sem vendar med petimi zvezdicami. Tokrat naročam zajtrk v sobo, izberem ga na menuju, posebej poudarim, da mesa ne jem. Na vozu, ki prispe, se najprej na široko smejijo kolobarji salame, glavnega obroka v obliki omlete sploh ni zraven, pomarančnega soka, ki navadno sodi v ta pušeljc, tudi ne. Mleko za v čaj seveda tudi pogrešam. Spet telefonično ukrepam. Pride, kar je manjkalo, s toplim zapenjenim mlekom za v čaj vred!

To, da v piceriji na Bledu ne ponujajo olivnega olja, še razumem. Kaj boš hribovce pital s sredozemsko filozofijo. To, da v bifeju na Ptuju ne poznajo angleških navad in mi, enako kakor tu, k pravemu čaju postrežejo s kupico vrelega mleka – razumem. Starejšo točajko v ortopedskih gostinsko-proizvodnih čevljih Borovo podučim in stvar uredimo. Komu pa naj zaradi enakega spodrsljaja jokam v Grand Grande über alles Kempinski Palace Portorose? Saj sem vendar med petimi zvezdicami? Prelepite eno od njih.

Komentarji (0)

RSS komentarji