Pred nekaj tedni sem se vračal z zanimive nogometne tekme, na kateri je Fulham premagal Manchester United. Klub z dokaj skromno prvoligaško težo je zdrobil prvake. Ali drugače: gospod Al Fayed je porazil gospode Glazerje.

Prvi je znan kot lastnik blagovnice Harrod's in bi bil moral postati tast princese Diane, drugi so ena najbolj znanih ameriških dinastij s portfoliem, v katerem ne manjka naftnih, trgovskih, prehrambnih, medijskih in športnih družb. Sicer sem bil nekaj tednov zatem tudi na tekmi, na kateri je Abramovič pohodil Al Fayeda, a kljub temu. Kadar obiščem Craven Cottage, to je domači stadion Fulhama, se je treba vesti nekolikanj bolj vzvišeno. Igrišče in tribune so en sam muzej in tudi stari Al Fayed, ki nas pozdravi pred začetkom vsakega prvenstvenega ali pokalnega srečanja, je spoštljiv stric z aristokratskimi manirami. Abramovič se, nasprotno, skriva v svoji loži, ki ji pravijo presidential box. V boksu torej. Novinarjev se na splošno izogiba.
Po tekmi sem se ob levem bregu Temze kratko sprehodil do parka Hurlingham. Ta je nekako največje telovadišče ali odprt športni kompleks v središču Londona, čeprav sta Kensington ali pa Hyde Park še kar daleč, recimo štiri milje. Vendar je Hurlingham glede na lokacijo primerljiv z ljubljansko Ilirijo ali ŽAK-om ali pač mariborskim Ljudskim vrtom. V resnici je Hurlingham klub (ustanovljen 1869), ki niti ni nujno športni. A tam najprej domujejo tenis, balinanje na travi, plavanje in golf, medtem ko sta se ragbi in nogomet morala pred kratkim posloviti oziroma sta bila primorana v selitev na bližnje šolsko telovadišče (žal mi je), imenovano South Park. V Hurlinghamu so namreč lani obudili tradicijo pola, in tako bo v teh dneh tam prva iz nove serije tekem v polu. Jasno, na letnem urniku je le ena.
Če hočem ali ker hočem igrati tenis na travi (vsa londonska teniška igrišča so betonska, Wimbeldon pa je oddaljen kot kakšne Moravče od Ljubljane) ali vihteti golfistične palice, se moram pridružiti deset tisoč članom Hurlingham Cluba. Trenutno čaka 1400 prosilcev, za potrditev članstva pa je treba potrpeti devet let. Prijavnico sem oddal takoj – zdaj torej potrpežljivo čakam: le še osem let in deset mesecev, pa bo; pa bom – star kot zemlja!

Precej drugačna, predvsem pa manj boleča je scena doma. Glede golfa, se ve. Golfistični klub Trnovo je vstopil v svojo tretjo obratovalno sezono. Njegov »home ground« ali domači teren je na najbolj famoznem mladem golfišču na svetu. To je vzniknilo na nekdanjem odlagališču smeti. Vsakdo, ki prevozi avtocestni odsek mimo počivališča Barje na ljubljanski južni obvoznici, ga opazi. Čez devet let, ko se bom morda že kot penzionist vrnil na družinsko domačijo, ki je že na barjanskih tleh med Murglami in avtocestno traso, bom imel do golfišča skoraj bližje kot do prve gostilne. Na vprašanje: »Ti, mulc, ti, ti s špegli, od kod si, tam nekje iz Rakove, ne?« bi lahko, če bi imel več domišljije, že konec sedemdesetih prejšnjega stoletja odgovarjal: »Aaaa, niti ne, tam pri golfišču stanujem!« Tu je poanta.

Čeprav se za moje članstvo nedvomno ni in se ne bo nihče posebej pulil, niti ti ob Temzi niti oni pri Malem Grabnu, pa se mi zdi, da bom pomembnejši, ker bosta v moji listnici, kadar se bo ta malce razprla, po naključju obe članski zelo opazni. Še prej pa ne hiti s sklepom: v resnici z trajanjem obravnave moje prihodnje pristopne prošnje za članstvo v GK Trnovo sploh še nisem seznanjen!

»Voda ni problematična, bodisi je tukaj v teh tolmunih s podtalnico, bodisi je igrišče tako konfigurirano, da zelenica ni nikoli žejna. Pod travo je glinasta prevleka, ki to ločuje od materiala spodaj. To, da bo tu igrišče za golf, smo se zmenili v treh dneh. Snaga je odstopila teren, mi smo ga nemudoma uredili. Mesto se je strinjalo. Za zdaj imamo devet lukenj in še 90 ali pa 900, 9000 načrtov. Širitev, obogatitev in tako naprej,« hiti razlagat glava projekta Golf klub Trnovo, nekdanji badmintonski as, pozneje lastnik prvega športnega hotela (mogoče le motela) pri nas, gradbenik in poslovnež gospod Aleš Babnik. Pravi, da ga je z golfom seznanil stric iz Amerike in da je pred leti iskal nekaj, pa našel parcelo, ta je nato možnost igranja ene najstarejših športnih disciplin zanesla skoraj v središče prestolnice – kar je nekaj enkratnega. Res je, da GK Trnovo ne more ujeti častitljivosti in starosti bratov in bratrancev v golfistično zelo razvitih okoljih, res je tudi, da vsako prehitevanje po desni raztopi nekaj pietete; res je verjetno tudi, da so popularizacijo golfa in hitro rastoči objekti za golf petičneži že davno ozmerjali s »postal je instanten«. Trnovsko golfišče bo ob zagnanosti ravnatelja, ob soglašanju ravno prav poslovno navihanega župana in pri teh silnih daljavah in širjavah v smeri proti jugu, jugo-zahodu mesta postalo še velika reč. Čeravno je bil po okusu za nekatere podoben juhi iz vrečke.

Toda GK Trnovo je na igralnem hektarju in pol ter na 800 kvadratnih metrih vadbenih zelenic (igrišče ima par 34) v treh edinih sezonah vzgojilo več novih slovenskih golfistov kot vsi drugi golfistični centri v Sloveniji skupaj. Skoraj. Kakih deset jih je. Izbrani popisi trdijo, da je v državi osem pravih igrišč in štirinajst vadišč za golf. In nekatera od teh so res čudovita. Toda z nobenega od njih ni mogoče uzreti Ljubljanskega gradu, zato do trnovskega gojim posebno simpatijo. A ni celo res, da je grad prav od tam videti najlepši?

Komentarji (0)

RSS komentarji