Ambient 79, oktober 2008

Nedavno sem rahlo neprespan pred berlinsko kavarno stegoval noge proti svojemu najzvestejšemu sopotniku. Ker v Kiplingov kovček poleg 16,4 metrskega sistema enajstih naključno odebeljenih kablov in štirih majhnih, a vselej pretežkih adapterjev že dolgo nimam česa basati, je ta zaradi prostorskih vrzeli tudi v času polne funkcionalnosti le delno stabilen.

Če pa ga, sicer spoštljivo in skoraj napovedano, od zgoraj napadem z meči, postane že malo nagajiv. Vede se, kot bi bil neprespan. Notranje neravnotežje in pritiski iz okolice ga praviloma prevrnejo na trebuh. In sva se nato dva neprespana, pod pročeljem z napisom Café Cancun vzajemno spodnašala naprej. Vse dokler na drugi strani Ebertstrasse nisem zagledal nekaj presneto nasprotnega nestabilnosti. Desetmetska v nekakšen valj razvita lovska opazovalnica – lovska s cinizmom, kajti lovci so bili stasijevci, divjad pa komunistični zarotniki oziroma z Vzhoda na Zahod bežeči odpadniki. Stolpič ima na vrhu prazno barakasto kabino z okroglim kapniškim nadstreškom, tik pod njim je neznana in tudi nezaznavno ozka panela z nekaj komaj opaznimi ugasnjenimi lučmi, na telesu oziroma na spodnjem delu napol zastekljene gondole pa je velika okrogla mehanska ura. Točna, jasno. Kot je vse v Berlinu.

Šele čez nekaj tednov sem ob značilni žurnalistični kraji časa bogu, to pomeni ob sočasnem lomljenju hrbtenice in stegovanju proti arhivu vsevedne Wikipedie, spoznal, da sem se bridko zaj….. Malo me je sicer zapeljala tudi sled nekdanjega berlinskega zidu, ki se vije prav ob znožju tistega temno zeleno pobarvanega stolpiča. Tako kot ugasnjene svetlobne točke, vgrajene v njegovo podstrešje. In sem zato še lažje nagonsko poglobil lastno zgodovinsko naivnost. Ne vem ravno, ali je k mehkemu pristanku v raju resnice o tej repliki nenavadnega objekta pomagalo, a dejstvo je, da sva po poznejšem brezbrižnem slovesu od tega razgledno-opazovalno-urarsko-faličnega karkoli že z najboljšim prijateljem še v isti berlinski noči izpila skoraj vso treznost. Wikipedia je moj prvi izbruh modrosti na opisane vaje v slogu (stolp = policijska stražarnica), vehementno zanikala in Potsdamer Platz se mi je simbolno maščeval za vso – idejno in praktično – razuzdanost.

Tisto je bila kopija prasemaforja – replika prvega nemškega svetlobnega prometnega znaka. Vrhunec buržuaznega tehničnega razsvetljenstva, ne pa primitivna stalinistična past torej! »Daj sem tisto lopato pepela, da si jo stresem na teme!«

Jesenskega obiska Dežele sem se najbolj veselil zato, ker si bom kupil vinjeto in z njo nemoteno avtocestno dirkal proti obali in za nameček še proti Zagrebu. Ker sem bil prej uporabnik sistema ABC in sem se zaradi prevelike hitrosti pred zapornico večkrat ponižujoče ujel v past njenega ignoriranja, sem bi to pot trdno odločen, da nanizam več hitrostnih rekordov v preboju zdaj sproščenih cestninski postaj na trasi slovenskega avtocestnega križa. Za to sem po srečnem naključju dobil v uporabo celo novo poskočno laguno, ki je moje cirkusantske talno-trapezne namene lahko le še podžgala. Gotovo, da je dirkaška discipina, ki jo opisujem, ekstremna, nevarna in nelegalna. Tja do 120 km/h je še šlo, več pa si nisem upal. Močno priporočam, da ga kaj posebej čez pol nižjo od te hitrostne vrednosti NE biksate.

Ostanki cestninskih postaj so svojevrsten spomenik – slovenske cestarske renesanse, spomenik prepirom o tem, kako tujemu tranzitnemu telesu izmolsti kar največ cvenka za transportne takse, kako sami sebi zagreniti sobotne izlete na morje in podobnemu.

Analogija s tistim berlinskim pokončnim čudom se mi zdi večplastna: nekaj, kar nepremično stoji, moti, opozarja, opominja, spominja, usmerja, zavira, ovira, straši – in nato sploh ne veš, kaj natančno to je.

Zdaj, ko je edina prava avtomobilističnopotovalna valuta po Darsovih avtorskih krakih ta vsemogočna vinjeta, je marsikdo pričakoval, da se bomo cestninskih jezov bliskovito znebili. Bodisi jih bomo v diletantsko-spektakularni maniri Beavisa in Buttheada razstrelili, bodisi kuturno in spoštljivo odmontirali v nekaj nočeh. Slišim, da se ne eno ne drugo še nekaj časa, še nekaj let pravzaprav, ne bo zgodilo, saj je prenekatera »cestninska« po poreklu darilo Evropske unije. Te so torej med drugimi mrtvi spomeniki hvaležnosti materi Evropi. Še enkrat, upam, da se v njene stebre ne bo – po prej opisanem vzoru – smrtno zalepilo prenekatero slovensko adrenalinsko srce. Kaj torej storiti? Arhitekti, režiserji, oglaševalci in prometni strokovnjaki skupaj so zdaj dolžni, prav res dolžni te betonsko-pločevinaste plotove spreobrniti v kaj koristnega, informativnega, lepega, pozornost zbujajočega, informacijskega, poetičnega. Za spodbudo bo najbrž dovolj že tole: leta 2006 je mimo cestninskih postaj na slovenskih avtocestah švignilo skoraj 72 milijonov vozil. Da ne bo kdo trdil, da novačim za kakšno butično operacijo.

Komentarji (0)

RSS komentarji