Po pravici povedano, od nekdaj prav tripam na manierizem. Slovenski glagol tripati je sicer izpeljanka iz utripati in pogojno pomeni tudi mežikati. Zapisati bi moral, da – kot povprečno trapasta riba – prijemljem na manierizem.

Vsekakor pač ne mežikam, če že, debelo pogledujem. Tripanje na manierizem sem kot estetsko-športno disciplino v kratkohlačniških letih najbrž razvil ob maratonskih postankih pri pouličnih slikarjih. Pravzaprav pri pomolskih. Tistih, ki  so se zvečer razvrstili blizu pomola ali pa na osrednjem pomolu  v Poreču, Umagu, Rovinju.

Vseskozi je šlo za lov na odgovor, ali bodo portretiranca zadeli ali ne. Elvisa, Marilyn, Marlona, Jamesa Deana in pozneje Diano, ki so jih slikarji potrebovali za nekaj oglasnih motivov okrog svojega zložljivega ateljeja, so kar dosledno. Stranke pa prav tako, no ja. Vselej se mi je zdelo, da nosove po krivem večajo, medtem ko ušesa zmanjšujejo. Ne vem zakaj, a tako se mi je pogosto zdelo.

Ko sem prvikrat zakorakal v eno od velikih galerij in tam naletel na ogromna platna, na katerih je bila super precizno upodobljena tudi najtanjša vrv ogromne trojambornice, sem spoznal, da vsi tisti niso imeli  kaj dosti pojma. In. Pravkar sem se vrnil iz prav tiste, tavelike, morebiti celo največje galerije. In spet trdim, da bi morali vsi upodabljajoči umetniki, bivši, sedanji in prihodnji, takoj spokati domov in se nemudoma pokriti z najdebelejšo odejo.

V londonski National Gallery so razstavljena najboljša platna Canaletta. Ta je ostal absolutni prvak. Ker je živel med letoma 1697 in 1768, je bil baročni slikar, celo rokokojski. Razstava zajema 40 njegovih podob Benetk in še 20 velikih platen njegovih sodobnikov, kar Britanci najraje razumejo kot tekmecev. Dramaturgija namišljenih sprehodov vzdolž Canala Grande je urezana tako, da so izbrani Canalettovi motivi sosedje Belotta, Guardija, Carlevarijsa in Marieschija. Slednji je Canaletta po natančnosti in ekspresivnosti resno dohitel, a ker je umrl mlad, ga je Canaletto imel za tekmeca le kratek čas. Mah, vsi so bili klase. Toda Canaletto je najbolje razumel in znal projicirati optimalno perspektivo. Na njegovih upodobitvah Markovega trga, ali tržnice ob Rialtu, ali pa nastopa 48 bikoborcev iz vseh mediteranskih pokrajin, ki so 16. februarja 1746 sredi mesta skupaj s tisočimi meščani slavili trgovske supermišice Beneške republike, se tako genialno vidijo celo dekolteji branjevk v 27. kompozicijski vrsti, da o natančnosti upodobitev verig, stiliziranih robov Doževe palače, da od kosila napihnjenih trebuhov nosačev kakih petdeset metrov od Canalettovega slikarskega stojala niti ne opevam. Vse se vidi do pike natančno. Ti mojstri čopiča – pa saj niso tekmovali le med sabo. Čeprav tega niso nikoli niso izvedeli, so tekmovali s fantomi po imenih Pentax, Leika, Canon, Contax, Yashica, Minolta, Mamiya, Hasselblad, Nikon.

V redu. Napoleon je nekaj desetletij zatem Benetkam odrezal zaledje, republika je propadla, voda v kanalih je postajala vse motnejša, toda dediščina Benetk je ostala uauu.
Canaletto je v Britaniji, le mimogrede, priljubljen tudi zato, ker je devet let prebil v na Otoku in ustvaril tudi veliko londonskih podob. Ob vrnitvi domov mu je biznis krepko uplahnil, tako da je umrl kar reven, čeravno je bil na vrhuncu svoje kariere najbogatejši umetnik svojega časa.

Morda še to. Pred časom me je prešinilo, da mi je kar nekaj znancev iz domovine priznalo, da še niso bili v Benetkah! Kako? Kdor še ni bil v Benetkah, bi moral po mojih merilih plačati globo. V resnici bi morala država poskrbeti, da bi bil vsak državljan deležen vsaj enega dneva totalne lekcije iz umetnostne zgodovine. In to se ne izvede tako, da cenjeni Jiri Bezlaj predava razpuščenemu razredu gimnazijcev, med katerimi ga posluša le eden od 36, ampak da mularijo strpajo v avtobus –  in gremo na zahod. Ali drugače. Če vas tujec vpraša, od kod ste – kaj odgovorite? Izpod enga hriba tam daleč nekje? Iz eksjuge al’ kaj? A ni nekako naravno, da rečete, da ste doma dve uri vožnje do Benetk? Vsekakor tak odgovor ni nadnaraven.

Nekateri mu pravijo neovenecijanski slog, novobeneški, drugi posnetek beneške gotike. Ni dvoma. V Benetkah so bili svoje dni tako premožni in vplivni, da bi bilo prav čudno, če ne bi izumili lastnega stavbarskega oziroma arhitekturnega jezika. Največ njegovega razredčenega ekstrakta v še lažje dosegljivem agregatnem stanju najdemo v Opatiji, Lovranu, Iki.  Pa saj je usoda ponekod res pozabila na nas. Čeprav ne povsem. Na hrvaški strani imajo impozanten niz grandioznih zasebnih počitniških vil, mi pa imamo v Ilirski Bistrici najlepši primer reminiscence na beneško stavbno lepoto javnega porekla. Za tolažbo je to mestna hiša. Ilirskobistriška. Upam, da je tako, da tudi če na Jadran niste potovali ali ne potujete podnevi, vsaj slutite, da je ta na dvignjenem platoju na desni strani, in to po dveh in pol S-zavojih skozi prestolnico meje med Brkini in Notranjsko. Tako sem bil poučen. Ilirska niso samo Brkini. Tam, kjer se je (bilo nekoč) dokončno treba odločiti, ali bomo »dobencinali« še na naši strani ali niti ne. 

Zgradila jo je medvojna italijanska oblast. Njen namen je do danes nespremenjen. Mestna občina, mestni urad, mestni kataster, notar, matičar – vse to je od leta 1930 prav tam. Z nekaj izjemami in socio-politično generiranimi strukturnimi permutacijami še dandanes. Krajevni zdravnik in veterinar z družinama sta tudi bivala v njej. Pa banka. Sprva poslovalnica Casse di Risparmio, danes Koprske banke. Arkade pod pročeljem so natančen posnetek tistih pod Doževo palačo, pomanjšane v merilu. Duče jo je posvetil svojemu bratu Arnaldu. In od nedavnega je prenovljena, lično prebarvana in čaka na še več občudovalcev. Dvojček je videti, še posebej zdaj, res impresivno. Štiri avtonomne grafične pasove s pročelja in obokensko ornamentiko pa rad primerjam s stylingom, ki združuje na prvi pogled nezdružljivo. A šele to je nekaj, čemur Groova Armada poje tisto Super Stylin’.  Pa na beneške praoriginale ne pozabimo.

Komentarji (0)

RSS komentarji