Včasih v mestu podrejo veliko hišo v strnjeni mesti ulici in za njo ostane škrbina, kot bi v ustih izpulili prednji zob.

Na sosednjih dveh stavbah se izriše velik stranski ris preminule hiše, sledi dotikajočih se stanovanj, velika stena postane kolaž preteklosti in zapis raznolikih spominov. Barve, včasih tapete, kak kvadratni meter keramike, delček pritrjenega pohištva, pričajo tistim, ki jim domišljija ne da miru, o toplih kuhinjah, zanimivih knjižnicah, skrivnostnih kabinetih in nedotakljivih salonih. Vse drugo je kup ruševin, med katerimi sem in tja prosi za pomoč kaka miza ali poškodovana svetilka. Ostanke tovornjaki razvozijo na odpad, hiše namreč nimajo svojih pokopališč. Zapuščene stavbe, sobe brez ljudi se starajo neizmerno hitro. Brez topline in skrbi jih zob časa in osamljenosti najeda od zunaj in znotraj. Pozabljenih hiš je zelo veliko. Nekatere uspešno skrivajo svojo osamljeno identiteto, druge pa z razbitimi okni predrzno razkazujejo svojo zanemarjano usodo. Hiše niso same krive za svoj propad. Oluščene stene, po katerih slikata vlaga in prepih, imajo pogosto vizualno vrednost abstraktnih slik, ambienti, ki se ustvarjajo sami, so vir pravljičnega navdiha, kjer je minuli čas pozabil svoje dobre, predvsem pa zle duhove. Razmetani predmeti brez vrednosti ne kažejo svojih ran, ampak so sami ena velika brazgotina. Kdo si je hišo zaželel, jo zgradil, opremil in naselil, kdaj je bila v svojem najlepšem obdobju, kdaj so tu živeli srečni ljudje, koliko se jih je tu rodilo in koliko umrlo, kdo je zadnji zaklenil vrata, je odšel živ ali mrtev? Morda bi morala vsaka hiša imeti svoj lastni zgodovinski arhiv, v katerega bi se zapisovale majhne in velike usode, uspehi in zgodbe, drobne radosti in velike žalosti. Eno redkih zatočišč, v katerem se lahko znajde del usode kakšne fenomenalne hiše, ki ima srečo, je fotografija, roman ali film. Ena od trnovskih stanovanjskih skupnosti je dobila svoj veliki spomenik v slovenskem filmu To so gadje. Nekoč sem srečala prekrasno knjigo, v kateri so bile fotografije stanovanj v veliki stolpnici. Vsa stanovanja so imela isti tloris in oko fotoaparata je vsa stanovanja zabeležilo iz enakih položajev. Knjiga je bila popolna mešanica življenjskih stilov, tipov toplin, oblik preživetja. To je bil portret življenja in me je presunil. Odtlej vsako stolpnico, ko jo pogledam zunaj, čutim tudi navznoter, podobno kot se zavedam, da sama fizično delujem s pomočjo okostja, ki se skriva v meni. Seveda svojo sliko na žalost lahko sestavim samo na podlagi tega, kar sem videla in poznam sama.
Zadnjič se je na tržnici znašla prekrasna knjižnica nekoga, ki je morda odšel na drugo stran obstoja. Nekdo drug jo je naprodaj prenesel skrbno, knjige so bile zložene enako kot v dnevni sobi svojega življenja, le police so manjkale. Bila je tako enkratna, da bi jo bilo treba kupiti po načelu vse ali nič. Mož brez posebnosti, Čarobna gora, Aleksandrijski kvartet … Knjige je povezovala ista stopnja dolgoletne zaprašenosti, za katero je znano, da knjigam ne škodi, temveč jih varuje. Lanska jesen je bila zame jesen zapuščenih ateljejev, kar trije so bili, po katerih sem imela čast sprehajati svoj pogled. Prvi je bil sveže in dokončno zapuščen čez noč, včeraj poln ustvarjalnega življenja, zdaj brezupno čakajoč umetnika, ki ga je ustvaril, in ne nekoga, ki naj bi ga pospravil. Ali je pravično, da, ko odideš za vedno, prav ničesar ne vzameš s seboj? Druga dva sta bila delno preseljena, zapuščena počasi in prostovoljno. Predstavljam si in čutim, da v dušah, ki jim kraljuje umetnost, odnos do stvari poteka popolnoma drugače. Poln kozarec zasušenih čopičev ima tako notranjo energijo, da jih je popolnoma nemogoče zabrisati v smeti. V kupu poslikanih palet je toliko zgodb, kompozicij, barvnih skrivnosti, utrinkov in trenutkov, da se jih avra nedotakljivosti oklepa na žive in mrtve. V tem, kako se je prah spustil na predmete, ki so videti pozabljeni, a to niso, in označil njihove pozicije, je zakon večnosti. Tovrstni prostori bi morali po zakonu kulturne zgodovine nekega naroda dobiti svoj portret. Pogosto delamo rekonstrukcije takih prostorov, a so le bledi ponaredki. V enem od ateljejev sem našla in  spoštljivo podedovala ameriški Playboy iz leta in meseca, v katerem sem se rodila. Debela porumenela prednovoletna številka revije me razveseljuje s svojo ponudbo vrednot, ki jih je Amerika slavila, medtem ko sem kakala v plenice.
V naši okolici nimamo te sreče, da bi imele ruševine obliko, kakršno imajo tiste na Krasu ali v krajih ob morju. Pozabljena in gola opeka ali stari beton nimata enake lepote, kot od vetra in sonca negovani kamen. Škrbine v mediteranskih krajih te sprejmejo, objamejo in ti pokažejo, kako bi bilo videti bivanje, če bi bile strehe stavb modro nebo. Razvaline tam niso umazane, nevarne in grozeče, ampak nekako tople in vljudne. Skrivnostna ali zla preteklost je prepišno že davno odletela, ostali so le tloris, stene in koščki neba. V otroštvu sem sanjala, da bi si v eni od takih ruševin postavila majhno hiško, velika hiša mama pa bi bila moje dvorišče in skrivni vrt. Prebivalci manjših industrijskih mest smo v otroštvu po starših ali v šoli spoznali proizvodne postopke, ki so se odvijali v naši okolici. Natančno smo vedeli, da je plavž, iz katerega se vali vroče železo, naš kruh in obenem način, kako se pridobiva železo, kje drugje pa so vedeli, kako od niti do blaga nastajajo oblačila. Tehnična dediščina jo je odnesla slabo, da slabše ne bi mogla. Ostali so le spomini, ki jih bo še nekaj  let mogoče rekonstruirati v obliki zgodb, kajti vse, tudi fotografije in arhive, so v glavnem odpeljali na odpad. Kako je mogoče, da vsega tega nihče ni imel zares rad? Že dolgo mi ni jasno, ali se zgodovina dela sproti ali za nazaj, to pogosto vprašam, a z odgovori, ki jih dobivam, nikoli nisem zadovoljna.

Komentarji (0)

RSS komentarji