Osnovna šola. Mozaik spominov nanjo je totalna zmešnjava. Minevala je v raztresenem pričakovanju čimprejšnje odraslosti. Vse se je dogajalo, kot da se pravzaprav dogaja veliko premalo in prepočasi.

Moja prva šolska torba je bila živo oranžna, z dvema mačjima očesoma in naramnicami. Bila je okorna in velika. Podobno torbo smo v prvem razredu napolnili s potrebščinami in otroško ljubeznijo ter jo poslali otrokom v Angolo. Vsak dan sem jo peš nosila kilometer po pločniku ravne ceste, ob kateri so rasle drobne roza vrtnice, španski bezeg in slive. Tu in tam me je pozdravil pes za ograjo, menjavali so se letni časi in simpatije v glavi. V šolo sem hodila v glavnem sama, drugi so se vozili z avtobusom, hoja mi je že takrat pomenila pogovor s sabo, razmislek. Doma me je vedno čakala knjiga iz knjižnice, tudi med kosilom sem jo skrivala na kolenih. Občinska knjižnica v starem gledališču je bila svetišče, ki sem ga obiskovala redno. Stare zlizane stopnice so me bile najbolj vesele, ko sem zamenjala otroški oddelek na desni z odraslim na levi. Najbrž sem v tistem času zamenjala tudi svoja oblačila. Iz karirastih srajčk in rdečih hlač, ki jih je šivala mami, sem skočila v prevelike očetove puloverje, kavbojke in čevlje amigo. Osnovnošolski dnevi so bili, če jih pogledaš iz perspektive današnjega dne, skromni in preprosti. Knjige za šolo smo zavijali v povoščen papir z vzorci, z ostanki je mama pozneje prekrivala police v omarah. Tisk besedila na kontrolkah, ki smo jih dobili na mizo pogosto še malo vlažne, je bil vijolične barve, dišale so po nečem alkoholno-kemičnem, a zelo prijetnem. Ena od stvari, ki so razbijale monotonost osnovnošolskih dni, je bilo dežurstvo, občutek odgovornosti za šolsko tablo, z vonjem po mokrem prahu, prenašanje razrednega dnevnika iz razreda v razred, čuvanje garderob. Obstajale so različne tehnike brisanja table, od tiste, ki je za sabo pustila sled takrat še nepoznanih abstraktnih slik, do take na čisto, obvladali so jo nekateri, ki se jim ni zdelo težko prati šolsko gobo. Ob menjavanju razredov smo se ob selitvah od matematike k slovenščini iz tedna v teden prerivali po sicer širokih hodnikih, v večni pozornosti za nekom, ki je imel trenutno najsvetlejši pogled. Če temeljito pobrišem pajčevino osnovnošolskih spominov, se najde marsikaj lepega na temo simpatij, ko poskusim to napisati, je vsega skupaj za prgišče. Bili so samo obeti, namigi, trenutki in pričakovanje. Pravi dogodki na to temo so se dogajali drugim, če jim je bilo verjeti na besedo. Naša šola je bila lepa, še neokrušena in multinacionalna v okvirih tedanje države. Moji sošolci Diko, Roman, Matjaž, Veselko, Željko, Damir …  in sošolke Alba, Jelena, Mateja, Zerina, Suana, Amira, Fadila, Barbara … so bili pravi prijatelji in ob tej priliki jih najlepše pozdravljam. V enem od prvih razredov smo za dan OZN na proslavi recitirali v vseh jezikih naše domovine, tudi v makedonskem, ki je bil posebnost našega razreda. Na poti skozi življenje smo se porazgubili, popolnoma me je odnesla Ljubljana. Spomnim se resnosti izpita za vožnjo s kolesom, ki sem ga naredila na živo zelenem poniju, in vsakoletne jesenske akcije, zbiranja starega papirja. Po hišah smo zbrali stare časopise in jih pred šolo stehtali na veliki tehtnici, rezultate vpisali v razpredelnico in pozneje dobili denar, ki je bil last vsega razreda.
Kaj te zaznamuje v življenju, če ni posebno živahnih ulic, kinodvoran in interneta? Morda ljudje, ki zgodaj pokažejo pravo pot. V šoli so predmeti, ki stojijo v prvi vrsti, in tisti, ki se gnetejo v drugi. Glavni so temelj osnovne šole, tisti za povrh pa naj bi bili nekakšna življenjska nadgradnja. Telovadbe nisem imela rada, bila sem majhna, šibka, prestrašena, rado me je zeblo, telovadnica je imela je vonj po zgodnjem jutru, mrazu ali vročini, tekmovalnosti, do fizičnega nisem imela odnosa. Morala sem počakati več kot dvajset let, da sem ugotovila, kako pomembna, prijetna in koristna je. Danes je telovadnica eden mojih najljubših ambientov, kar preselila bi se vanjo, če bi našla kakšno. Glasba je talent, ki me je v tem življenju na  žalost preskočil. Pevski zbor in glasbeno šolo sem spustila in to dimenzijo lahko samo čutim, ne pa razumem.
Popolnoma sta me prevzela dva tovariša, mi pokazala smer, me vzgajala in vodila. Neverjetno, koliko lahko da nekdo, ki razume svoje poslanstvo in talent, v nekaj urah na teden. Bila sta, tovariš z brki in dišečo pipo, saj ne morem verjeti, kadil je med odmorom na hodniku, za likovni, in tovariš v modri halji z oficirskim naglasom, ki si je dolge sivo temne lase česal čez plešo, za tehnični pouk. Predano sem popoldne še drugič prihajala v šolo, lok žaga, neostik, vezana plošča, furnir, barve in laki pri tehničnem in nožek za linolej, tempere, čopiči, oljni pasteli pri likovnem, so ustvarjali moj prihodnji sistem povezave glave in roke. Moje delo, kadar diši po srečnem ustvarjanju, še vedno temelji na tej navezi. Ta dva gospoda, enega ni več, za drugega ne vem, sta nevsiljivo podajala svoje veščine in res sem koza, da se za to nisem nikoli zahvalila.
Šole ustvarjajo polno drobnih vsakdanjih zagat in prav mojstrsko se je prebiti skozi to obdobje zmerno ranjen in bogat. Bratstvo in enotnost tistih dni na naši osnovni šoli sta se kalila skozi solidarnost in sodelovanje, ki sta bila privzgojena, a popolnoma iskrena.

Komentarji (0)

RSS komentarji