Ambient 75, februar 2008

Za deseti rojstni dan, no morda ni bil deseti, ampak tam blizu nekje, sta mi starejša sestra in njen fant podarila školjko. Bila je tiste vrste školjka, ki bogato diši po pradavnini, vsa špičasta in ostra z drobno rdečo koralo, ki jo je ločevala od vseh drugih školjk od prej in potem. Z njo sta mi podarila veliko skrivnost, ki naj bi jo izvedela, ko bom stara petnajst let. Školjka se je preselila čisto k meni, v deželo šatuljic, katerih kult sem gojila kdo ve zakaj, odkar vem zase. Živimo v prostorih, v katerih ustvarjamo nove prostore, da v njih živijo naše stvari. Kot bi imeli neko tajno potrebo, da bi bilo tudi stvarem udobno, recimo nakitu v oblazinjenih šatuljah z večnadstropnimi predali, med katerimi je pogosto tudi kakšen skrivni. Svoje drobne skrivnosti, hotelske račune, najdene kovance, sladkorčke z napisi, prtičke z narisanimi zemljevidi, neizgubljene uhane, zamaške šampanjcev, parkiramo v garaže spomina in šatulje vraževernosti. Nekateri seveda, obstajajo pa tudi taki, ki te melanholično nežne obsedenosti nimajo. Ker takih poznam malo, pravzaprav ne vem, ali tudi spomine zavržejo skupaj z dokazi. Šatulje poznajo mnogo oblik in materialov, v preddigitalni dobi pa so bile tudi pomemben izdelek, ki je sodil v popoldansko rubriko ročna dela ali konjički. V vojski so na veliko izdelovali Eifflove stolpe, beneške gondole in šatulje, pogosto v obliki knjige, iz uporabljenih skupaj zlepljenih vžigalic. Zanima me in vprašati moram nekoga, dokler so spomini iz vojske še na trgu, ali so za to obstajali načrti, risbe, ali se je znanje širilo iz roda v rod, od ust do ust. Prekrasne šatulje so nastajale, predstavljam si, ob nedeljskih popoldnevih, medtem ko so fantje in možje spremljali športno popoldne, iz starih razglednic. Za to so obstajali kroji, načrti in prihodnje škatle za, na primer, šivalni pribor, so bile prave konstrukcijske mojstrovine. Bile so tematske, posvečene cvetlicam, majhnim mucam, krajem, dekletom, ali pa pa je bilo vse to skupaj zloženo v neko berljivo zgodbo. Bile so plastificirane in po robovih sešite z natančnimi dekorativnimi šivi, znotraj pogosto oblazinjene, vedno do zadnjega detajla premišljene. Tudi kak cofek za ročaj je rad bingljal zraven. Tretja zelo znana in še vedno delno aktualna veja šatulj nabiralk prahu so šatulje s školjkami. Z lepilom neznanega izvora so školjke na leseno osnovo zlepljene po tako strogih pravilih, da se držijo skupaj, kot bi okamnele. Pogosto se v gnezdu skriva še kak motiv, najraje morski, kot se za družbo školjkam spodobi. Na tako šatuljo še čakam, spominov zanjo se bo našlo mimogrede. V spominskih škatlah se praviloma skriva raznolika in raznorodna vsebina, ki na prvi pogled nima  popolnoma nič skupnega. Drobni predmeti se z leti tako navadijo eden na drugega, da jih le velike čistilne akcije, ki nastanejo iz osebnih stisk, iz katerih se rešujemo s pomočjo priročnikov in nasvetov o čiščenju, ločijo med seboj. Nekdaj so bili predmeti veliko dragocenejši, kakor so danes. Prvi tako imenovani art pen je bil zame tolikšna investicija, ki se je na vso moč obrestovala, da ga preprosto ne morem zavreči, čeprav je že dolgo upokojen in funkcionalno nekoristen. Ohranjeni niso izdelki ali zapisi, ki so z njim nastali, ampak on sam, ki je zaznamoval moj osebni razvoj in bil takrat pravi kapitalistični izdelek brez napake. V eni od šatulj se stiska skupaj z, ne bom naštevala čim vse, ker se lahko še zjokam.

Sestra in njen fant sta se razšla, tako kot se to v našem življenju dogaja, in izgubila skrivnost, ki sta mi jo podarila in sem jo tako neutrudno čakala. Še danes premišljam, kaj bi to lahko bilo. Vsak na svoji poti sta popolnoma pozabila na ta zame pomembni detajl, školjka pa je še vedno tu nekje blizu. V razvpitem stanovanju, kjer je živel Marko, je bilo vse polno različnih škatlic in v njih še bolj polno drobnarij z velikimi zgodbami. In ena od njih je bila popolnoma najlepša, da, najlepša na svetu, stara, vzhodnjaška, z velikim predalom spodaj in štirimi manjšimi, ki se skrivajo za vrati s pokvarjeno ključavnico, kaj je bilo v njej, si niti pomisliti ne upam, zapisi sam bog ne ve česa. Občudovala sem jo, od zunaj seveda, in mislila sem, da to počnem naskrivaj. Ko sta se dokončno poslovila, sem jo dobila za darilo, kar tako mimogrede, kot na izvoli, tvoja je, in nikoli nisem razumela, zakaj mi je podaril tako pomemben del sebe, kajti zame je bila ta šatulja on sam. Mnogo let pozneje, ko smo vse njegove prijateljice za novo leto dobile brezove metle, češ da smo sladke čarovnice, sem še vedno razmišljala o neizmerni vrednosti črne šatulje, moje male omare. Vrednost nekega predmeta je skrivnostni mit, nerazložljiva emocija, ki v sebi skriva nikomur jasno zgodovino že nečesa. Morda je Marko tudi na šatuljo pozabil, tako kot na skrivnost školjke, jaz pa sem nepovratno zamudila vse trenutke, v katerih bi ga bila lahko vprašala po zgodbi moje šatulje, ki je nedvomno spektakularna, bogato začinjena, neimerno zanimiva, polna detajlov in pomenov. Ti vrag ti. Ko je Marko pred dnevi za vedno, ali pa samo začasno, saj pridemo nekega dne vsi za njim, odšel, sem dojela, da to šatuljo, odkar jo imam, iz svoje postelje pobožam s pogledom vsako jutro in večer, ne da bi se tega zavedala. Zdaj grem pogledat, kaj se skriva v njej, ne odpiram je pogosto, vanjo sem včasih sem in tja stisnila kak porisano popisan listek, kar je danes v digitalni dobi čisto demode.

Obremenjena sem s predmeti in njihovimi zgodbami, imam pa vsaj to srečo, da so moji predmeti sorazmerno majhni. Velika hrvaška pisateljica pravi, da v vojnah umirajo ljudje, ki so vezani na materialne stvari, svojo šatuljo pa lahko spravim pod plašč in se odpravim. Kam že …

Komentarji (0)

RSS komentarji