Ambient 79, oktober 2008

Sledi zgodba, kakršnih smo v zadnjih skoraj dvajsetih letih prebrali nešteto. Od drugih se bo razlikovala po tem, da je čisto sveža, stara teden dni, in da sem eno njenih zadnjih dejanj že dolgo slutila in nato tudi doživela.

Tovarniške trgovine so za amaterske urbane arheologe neka posebna strast. Ponavadi so v nezanimivem na pol zapuščenem krilu tovarne, urejene so kot malo boljše skladišče, z njimi dolga leta upravlja ista oseba, pogosto je to nekdo v karirasti srajci in modri halji. Obiskujejo jih zaposleni v tovarni, okoliški prebivalci, odvisneži od izdelkov, ki so naprodaj, in čudaki. Vsekakor tovarniške trgovine gostijo obiskovalce, ki so popolnoma pripadni. V teh trgovinah je vonj po turški kavi nekaj običajnega. Izdelki, ki so na prodaj, so praviloma poceni in imajo pogosto tudi napake. Prodajajo jih tudi na kile, če jih je mogoče stehtati. Skratka, v tovarniški trgovini dobiš nekje vseh vrst čokolade, drugje čevlje ali stole, okna in vrata, tudi cigarete, obleke in nasmeh. Seveda marsikomu zaradi cenovne politike pridejo zelo prav. Dolga leta sem imela zelo rada eno teh trgovin. Prodajala je dekorativno blago, žakardne tkanine. Precej neopazna se je skrivala za svojo mamo tovarno v enem od večjih slovenskih mest. V Ljubljani sem bila eden od promotorjev te tovarne, velikokrat sem delala reklamo zanjo. Všeč so mi bile njihove rahlo staromodne kolekcije dekorativnih tkanin, saj so vedno poskrbeli za isti vzorec v veliko barvah, ali različne vzorce v isti barvni shemi. Propagirala sem jo s stavkom, da bi, če bi odprli podružnico v Londonu, kaj hitro razprodali zaloge, saj so se njihove kolekcije nehote pogosto ustvarjalno vračale v šestdeseta, sedemdeseta leta. Seveda je njihova proizvodnja osrečevala samo posebne okuse, marsikdo bi se namrdnil, preden bi pogledal globoko v zaloge. In tako kot pri drugi slovenski tekstilni industriji je bil že dolgo v zraku tudi njihov pogreb. Še dolgo so zdržali, bi rekla.  Najprej je prišla pred meseci novica o stečaju v časopis, še ena zgodba, v kateri je zemljišče, na katerem stoji tovarna, vredno veliko več kot ljudje, znanje, tradicija in sama tovarna. Takoj sem poklicala v trgovino in so optimistično rekli, ah ne, nič se bat, mi bomo zdržali, pa sem verjela. Minil je mesec, pojavil se je projekt Druga roka in nujno sem potrebovala ustrezno nostalgičen kos blaga, kajti moje zaloge, ki so bile videti kot zgrešeni nakupi, so pošle. Pokličem v trgovino in takoj mi napovejo moj poslednji obisk, za las sem ujela njihov zadnji dan. Prišla sem v času malice. Del velikega skladišča je postala izropana trgovina, ostalo je še nekaj bal blaga. Ravno v času malice so jo napolnile delavke v lepih svetlo zelenih in roza delovnih haljah, v vrečkah so imele po banano in dve jabolki. Na poti z malice so prišle pogledat, kaj se dogaja, kaj se je in kaj se bo zgodilo, z drugimi so izmenjavale delčke informacij in sestavljale žalostni mozaik preteklosti in prihodnosti. Na pultu je bilo postreženo domače poslovilno pecivo. Za dve prodajalki je bilo dela ogromno, komaj sta tekali med vsemi, ki smo odnašali še zadnje kilograme blaga. Tako dobro kot danes ni šlo pa še nikoli, sta rekli v en glas. V zraku je bila neka prikupna evforija, polna humorja, za katero sta se skrivala žalost in strah. Oglasil se je šofer in mimogrede, medtem ko jima je iz srca pomagal zlagati velike bale, povedal svojo zgodbo. Najprej gre za eno leto na čakanje, potem v pokoj, igral se bo z vnuki, čeprav se počuti še mladega in mu je za delom in tovarno zelo žal, celo življenje sem bil tu. Prva prodajalka je rekla, da pojma nima, kaj bo s sabo in da se bo s tem ukvarjala pojutrišnjem. Nekaj bo že moralo bit, je razmišljala. Drugi je rekla, lahko tebi, ti si fejst pa mlada, tebe bo vsak rad vzel. Medtem ko so premetavale in tehtale zadnje prebrane kose blaga, se je skladišče popolnoma napolnilo. Prišle so upokojene delavke tovarne in poskušale še kaj poiskati. Ena je rekla, da je vse življenje podarjala tole blago, zdaj ga je pa še zanjo zmanjkalo. Takšen je bil zadnji septembrski ponedeljek in čisto zadnji dan tovarne, ki je bila ustanovljena istega leta, kot se je rodil moj oče in bi naslednje leto praznovala  osemdeset let. Ves postopek, za katerim se skrivajo usode ljudi, katerih vloženo delo, znanje in predanost ne zanimajo nikogar več, se imenuje Industrija bombažnih izdelkov Kranj v likvidaciji.

Nauk zgodbe je, da vsaka zamenjava sistema za seboj pušča žrtve, ki jih mora doživeti vsaka generacija. Obračajo se pravila družbene ureditve, ki pa ne gledajo na usodo ljudi, še manj pa na ustvarjalno tradicijo nekega naroda. Včasih pa se le pojavi ali obdrži nekdo, ki za silo poskuša rešiti imaginarno čast blagovne znamke. Morda se tudi v tej zgodbi obdrži nekdo, ki se nima namena kar tako posloviti od prepletanja barv v  tkanja vzorcev.

Komentarji (0)

RSS komentarji