Ambient 79, oktober 2008

Ob petkih popoldne sem prihajala domov, ponavadi prekajena, z rdeče rumenim vlakom, v katerem je bil vsak drugi vagon namenjen kadilcem. Torba je bila težka in polna umazanih oblačil in šolskih obveznosti. Teta Hema je v nizkem startu čakala na moj prihod. Pogosto sva se kar takoj lotili dela. Ona s pripravljenostjo in jaz z vizijo. Pleten pulover, pogosto dva ali tri take, ki že dlje časa niso bili uporabljani, je teta podrla in razparala. Puloverji so se spreminjali v skodrane kupe volnenih nitk, in te so se v gorah nabirale po tleh. Poznala je pravi sistem medpostopkov, s katerimi je skuštrano volno uredila v pisane klobke. Temu procesu takrat nismo rekli reciklaža, bilo je popolnoma normalno in vsakdanje, da ima volna več življenj. Teta Hema je ves vikend brez odmora pletla. V nedeljo zvečer sem se v Ljubljano vrnila z novim brezrokavnikom, če pa se je lotila puloverja ali jopice, sem na izdelek počakala do naslednjega petka. Pogosto smo uporabljale kombinacijo volne dveh barv, morda je bilo to nenapisano pravilo predelane volne. Še vedno nekaj teh puloverjev čaka v omarah, ki na srečo obstajajo, na svojo ponovno aktualnost, ki jim ne uide. Modele sva si s teto zmišljevali sproti, razlikujejo se kroji in barvne kombinacije, vsakega pa se drži mehkoba in spomin. Iz ostankov so nastajale pisane nogavice, ki jih s krpanjem še nekako ohranjamo v družini.

Mami je bila krojačica, kar je v njeni mladosti pomenilo malo več kot šivilja. S sestro nama je šivala z neizmerno potrpežljivostjo, predvsem pa z veliko hitrostjo izpolnjevala želje. Doma so bile vedno zaloge uporabnega blaga, in njene akcije so bile kot film. Kuhinja se je v nekaj minutah spremenila v šivalnico. Začelo se je s krojenjem na mizi, med njim se je pogovarjala sama s seboj ali si šepela v brado. Brez Burde in Neue Mode je šlo, kadar so bili kroji preizkušeni ali izmišljeni. Ko sem bila še majhna, me je oblačila v karirasto rdeče-belo deklico, na srajčko ali krilo z volančki se je rada prismukala tudi kakšna čipka. Zelo kmalu smo začele vzajemno sodelovati. Šivala je izključno to, kar sva si zaželeli. Česar se je lotila, je dokončala, nemudoma in brez odmora. Šivala je popoldne, po službi, tako da smo po krojenju prišli do pomerjanja nekje okoli dnevnika. Zbadanje z buciko, vrtenje pred ogledalom in dogovarjanje o dolžini je bilo zadnji skupni postopek pred spanjem. Kuhinjo sem zapustila v delovnem vzdušju, ko pa sem zjutraj vstala, me je na obešalniku čakalo popolnoma dokončano oblačilo. Čisto novo, lepo polikano, brez nitk in dilem. Kuhinja je bila pospravljena, le prenosni šivalni stroj je še stal nekje v kotu za dokaz, da je bil priden dolgo v noč. Mami je znala sešiti zahtevna oblačila, bila so uporabna, lepa in nosljiva. Bila je neverjetno nadarjena za prikrojevanje in popravljanje. Pri meni se je že presenetljivo zgodaj začel priljubljeni izraz vintage in nikoli ni vihala nosu, predano je predelovala tudi očetove suknjiče in kariraste srajce. S pomočjo prijateljice čevljarke mi je prekrojila takrat popularen debel usnjen rjav plašč, dolgo sem ga nosila in ga še bom, kajti tako je klen, da nikoli ne bo znošen. V nasprotju s sestro se nisem naučila šivati. Nekako prehitro sem zapustila gnezdo in se predala drugim spretnostim.

Ročna dela se je reklo konjičkom, ki so zapolnjevali popoldneve in pomirjali duše nekdanjih dni. V našem malem multikulturnem mestu so obstajali celo moški, ki so z neverjetnim ponosom naredili znanost iz šivanja gobelinov. Gromozanske risbe pokrajin, cvetja, zgodovinskih bitk so se polnile s tanko nitjo neštetih barv in bile v ponos preprostih družin. Po obdobjih so bili popularni različni predmeti, izdelani na roke. Kot val je od nekod prišla moda, ideja, način izdelovanja česarkoli že. V vsakem naselju je obstajal nekdo, ki je bil lastnik nekega znanja, patenta, ideje, ki je dopolnjevala družinski proračun. Fantje so v vojski iz vžigalic sestavljali magične predmete, ki se jih danes drži ime nabiralci prahu. Zgodilo se je, da si na avtobusu srečal ponosnega vojaka z več kot meter velikim Eifflovim stolpom, ki ga je nesel domov v spomin na leto v Čačku ali Bihaču. Obstajal je sistem umetelno izrezljanih oblik iz vezane plošče, iz katerih so nastajala načičkana svetlobna telesa ali lestenci, pogosto jih je dopolnjevala vrvica ali volnena nitka, prepletena v reže v natančnem oblikovnem in barvnem redu. Majhni leseni kozolci, vozovi ali leseni predmeti z vžganimi risbami so bili priljubljeno domačijsko darilo. Predmetov, narejenih z roko in doma, se drži neka neverjetna energija, težko jih je vreči v smeti. Moja najzanimivejša in najbolj neuporabna stvar je kvačkana torta, čokoladna s smetano. Njena edina uporabna vrednost je izvabljanje iskrenega nasmeha ob pogledu nanjo. Predstavljam si neko mamo, ki je nekega zimskega nedeljskega popoldneva v nekem bloku sedla na kavč in skvačkala torto, medtem ko so njeni fantje gledali po televiziji košarkarsko tekmo, jedli princeskrofe in pili cedevito.

Narediti nekaj z lastnimi rokami je pomirjujoče. Zdi se mi, da danes brez domišljije, po natančnih navodilih, sestavljamo samo še figurice iz kinder jajčk in omare iz švedske trgovine s pohištvom. Knjige Ročna dela in Sam svoj mojster so pristale na podstrešju. Kadar roka in glava v sozvočju ustvarita nekaj uporabnega, koristnega ali pa samo nekaj lepega, nastane neko ravnotežje, mir in dober občutek. Že sama misel na to, da bi lahko nekaj nastalo kar tako, skoraj iz nič, je lepa … in pozabljena. Časi se neverjetno spreminjajo, trenutno se zdi, kot da se marsikaj dogaja prehitro. Prihaja čas, od katerega pričakujemo nove vrednote, meni pa bi se zdelo lepo, če bi za začetek obudili in oplemenitili stare. Ampak najbrž se bo zgodilo, da bodo ljudje, ki so predani in osveščeni že zdaj, to postali še bolj, drugi pa bodo vztrajno korakali naprej po svoji hitri instantni poti.

Komentarji (0)

RSS komentarji