Ambient 82, april 2009

Življenje je mozaik, predvsem pa predano tekanje po labirintih vsakdanjih obveznosti. Vse skupaj povezujejo trenutki, ko si lahko izpolnimo nujne ali drobne želje, olajšamo vsakdanjost, povežemo prej s potem, se obogatimo, polepšamo, razvedrimo.

Vse to nam pripada v ustvarjanju osebnega zadovoljstva, dogajalo pa naj bi se mimogrede, v ambientih toplih storitev.

Na najlepših mediteranskih otoških potikanjih smo poznali lepega gospoda Vladimirja. O njegovih mnogih desetletjih so pričale letnice, njegov duh in telo pa sta bila pojem vitalnosti in prilagodljivosti. Spomin na našo kombinacijo je postal moj osebni spomenik večnemu prijateljstvu. Kljub temu da je Vladimir davno odšel, se še zgodi, da mi požuga s prstom in s hripavim glasom vpraša, pa kje si ti, draga ženska glava. Popeljal nas je skozi zgodovino, mnoge ideje, dobre knjige, zgodnje jutranje pomenke in dolge večerne pogovore in nekega poznopoletnega vikenda tudi skozi Dubrovnik. Bilo je kmalu po vojni, ki nas je zmedla, nas razmetala, a obenem povezala, nekaterim iz previdnosti vzela samo priimek, drugim vse. Bilo je prvo povojno leto vračanja v obmorska mesta, prihajali so samo drzni, neučakani in si zatiskali oči pred spremembami, ki so se zgodile v nerazložljivih letih. Mestna kavarna je bila polna urbanih preživelih razseljenih povratnikov v ta kraj lepih spominov. Pili smo kavo za kavo, govorili zgodbe z vseh vetrov, sestavljali časovne mozaike izgubljenih let, bili vseh generacij in se imeli radi, ure in ure, medtem ko so osamljene plaže čakale na naš obisk. Natakarice v belih bluzah in modrih krilih, z najlonskimi dokolenkami in borosankami na nogah so z znano domačo naveličanostjo skrbele za avtentično vzdušje mestne kavarne, ki je bila značilna za vsa velika mesta nekdanje domovine. Kljub temu da je Vladimir v družbi zanimivih blestel, se je v nekem trenutku odpravil po svoje … k brivcu. Vrnil se je hitro, poklapan in nezadovoljen. Moj brivec se je med vojno upokojil, pa tako mlad, ne vem, ali jih je imel šestdeset. Ej, mala, pojdi z mano, da poiščeva novega brivca. V vročem večeru, ki je kar nenadoma nastal iz družabnega jutra, sva se lotila natančnega prečesavanja ozkih toplih uspavanih dubrovniških ulic. Iskala sva brivnico, ki bi bila primerno prijazna, da obdela njegovo pametno glavo. Našla sva nekaj približkov, temačnih kotičkov z dobro vdelano patino, kjer je socializem z značilnimi detajli desetletja poskušal izpodriniti nekaj mediteransko meščanskega, ampak manjkal je tisti čisto pravi duh, enkraten in obenem večen, ki ga nisem nikoli zares doživela, ampak neštetokrat za trenutek mimoidoč samo ukradla. Skozi Vladimirja in njegov strastno literarno dojemajoči občutek za svet sem natančno vedela, česa ne bova nikoli več našla. V enem od majhnih salonov se je gospod vdal v usodo, svojega pravega dubrovniškega brivca pa objokoval še ves večer. Bolj ko leta v življenju minevajo, več vaje v poslavljanju potrebujemo.

Za navadno, malo lepše, polno in srečno življenje so rituali zelo pomembni, ponavljanje dogodkov, ki se naselijo v dušo in napolnijo njene manjkajoče delce, je nujno. Frizerji, natakarji, branjevke, izumirajoče šivilje imajo velik privilegij vpogleda v človeške duše, in dobri so tisti, ki to velikopotezno izkoriščajo. Vrednote trenutka, občutka varnosti, nasmeha, pozornosti ni mogoče preplačati. Navdušujejo me velika mesta, ki jim uspe ohraniti butičnost svojih malih ambientov, iščem kraje, ki jim ni nerodno v neskončnost ostajati enaki. Okus, vonj, zvok, svetloba, način so javni objem, ki nam manjka, a pripada. Naša domovina tega dela ohranjanja žive dediščine ne pozna, v naših mestih majhni ambienti spomina, tradicije, uporabnosti ali drugačnosti popolnoma izumirajo. Neskončno število zaprtih vrat v širšem središču majhnih in večjih mest je vsakdanja otožnost, ki podpira uniformiranost ponudbe. V središču Berlina obstaja fant, ki se smeji, medtem ko popravlja in preprodaja stare vespe. Vsako jutro jih pripelje na ulico, jih razstavi v barvah mavrice, začne z belimi in nadaljuje z rumenimi, oranžnimi, rdečimi, ob pogledu na njegovo delovno mesto pa vespa postane želja in fetiš. Deset metrov stran dekleta v roza pobarvani kavarni vsako jutro namažejo kose kruha z različnimi sladko-slanimi namazi in jih veselo prodajajo po evro, medtem ko se s čopkastimi frizurami in v čipkastih predpasnikih nasmihajo. Na otoku je pekarna, ki je v sezoni odprta dan in noč, tople razvade z nuttelo ali sirom so na voljo, kadarkoli ti poželi srce. Si predstavljate, da so včasih obstajale majhne delavnice, v katerih so gospe popravljale najlonske nogavice. Za trenutke sreče so dovolj majhne stvari, ki pa morajo biti tu nekje, vsak dan, s toplino in nasmehom. V teh časih postajajo noro pomembne storitvene inovacije, zato bi predlagala še storitveno arheologijo. Obudimo majhne prostore, ki na poti skozi mesto čisto preprosto olepšajo življenje. Morda bi lahko tudi branjevke dobile trgovinice za sedem solat, pet šopkov narcis in regrat. Prostore, o katerih sanjam, pogosto zaznamuje en sam človek, ki pozna vsako ptico, ki je kdaj preletela obvladovani teritorij, in ker pozna ptice, mu je tudi o mimoidočih ljudeh marsikaj jasno.

Tistega vročega poletnega dne v Dubrovniku sem prvič v življenju jedla ostrige. Gostilnica je bila skromna, ozka in dolga, asketska, na mizah z aluminijastimi nogami so bili plastični prti, na steni dolgo ogledalo. Avtomat za limonado je brbotal svojo sladko zgodbo. Prva ostriga je bila preizkušnja, druge pa nepozaben zapis v spomin o nečem, o čemer sem brala samo v knjigah.

Komentarji (0)

RSS komentarji