Na primestnem bolšjem trgu, kjer se ob nedeljskih jutrih namesto pri maši ali družinskem zajtrku zbiramo skrivnosti posebneži, vsak s svojo trenutno obsesijo, pogosto kradem delčke pogovorov. Ogledujem si ponudbo in vlečem na ušesa detajle poslovnega usklajevanja med obiskovalci, nabiralci, iskalci.

Razlaganje dodane vrednosti izdelkov je prava miselna umetnost prodaje iz druge roke. Obstaja gospa, ki za vsak kos oblačila, ki je naprodaj, med drugim reče, veste to je od moje hčerke, se je malo zredila, pa ji je premajhno. To je njeno zagotovilo, da je roba iz prve roke, kakovostna in čista. Skrbno in nehote duhovito oblečen gospod se je, med natančnim premetavanjem velikega kupa oblek, pohvalil s svojo iznajdljivo domislico. Obleke za svoje otroke kupuje na bolšjem trgu, dobi se namreč veliko prav lepih in predvsem še uporabnih, doma pa nanje žena našije našitke z blagovnimi znamkami … saj veš, kako je to danes, otroci morajo imeti enako kot drugi, saj drugače ne morejo niti v šolo. Seveda me je zanimalo, kje dobi našitke z blagovnimi znamkami, morda jih reciklira, pa si ga nisem upala vprašati, da ne izvem še kakega krutega dejstva iz sodobnega otroškega vrednostnega sistema. Zadnjič sem se dvomeče zagledala v porcelanasto skulpturo lovca s puško in psom, ki je podoben mojemu pasjemu zavezniku. Lovski motivi me odbijajo, a prodajalec me je v trenutku prepričal, ko mi je pokazal, da je izdelek Made in Jugoslavija. Tovarna porcelana Boris Kidrič je imela lep logotip, lovec in pes pa sta prišla zaradi svojega izvora z menoj domov. Skratka, blagovna znamka Made in Jugoslavija pridobiva vrednost.
Eno leto je, odkar so se nam ponovno zamajale temeljne vrednote, začelo se je v večernih poročilih, potem pa izredno hitro skočilo v resničnost. Tokrat je zgodba za spremembo globalna. Ta izkušnja nam je še manjkala v mozaiku vrednostnih sistemov, ki smo jih gradili in podirali v preteklosti. Nakupovalni centri, izumetničene ulice, ki to niso, v katerih so trgovine naložene ena ob drugo, brez zraka, naravne svetlobe in modrega neba, so postali nova svetišča in kulturna središča. Velika večina je to svetlo brezosebno novost, polno materialnega, sprejela odprtih src, ki pa so nedvomno začela utripati drugače. Tisti, ki nam je to še vedno tuje in se nam zdi nesprejemljivo, smo v veliki manjšini. Nakupovanje kot smisel, nagrada, vrednota, sprehod, zmenek je nekaj najbolj običajnega. Ustvarjanje želja na podlagi globalnih zgodb za vse in brez pravih potreb pa vrhunska umetnost. Kako izumetničeno in dolgočasno pravzaprav. Pred pojavom nove filozofije z imenom recesija me je nenadoma obiskal mimoidoči sorodnik. Šele pozneje sem dojela, da me ni obiskal kar tako, da vidi, ali sem zdrava in luštna, temveč da je na misiji, imenovani zajamčeni donosi, vlaganja, življenjska zavarovanja, dolgoročne naložbe. Skratka, trudil se je naslikati mojo prihodnost temačno, skoraj črno, brez nujnega koraka v svet finančnega tveganja in velikega pričakovanja. Ampak ta zgodba, ki se danes imenuje prenapihnjeni balon, se je meni zdela popolnoma neverjetna tudi takrat. Moj smisel za iluzijo stoji na majavih nogah, včasih tudi na srečo, seveda. Naletel je na trd oreh, na popolnoma neromantično dvomljivko, s kupom neumnih vprašanj in skeptičnih namigov. Ni mi bilo jasno, kako lahko tako zelo verjame tem zgodbam, spomnila sem se Jehovovih prič, ki so v otroštvu trkale na vrata in prepričevale o pravi veri in obenem grozile z vesoljnim potopom.
Ta teden sem v slovenskem časopisu prebrala super stavek skesanega borznika: S kreditom kupujte le tisto, v čemer boste neizmerno uživali, nesmiselno je jemati kredit samo zato, da nečemu rečeš moje.
Pri nas smo izredno nagnjeni k poveličevanju lastnine, prevelike hiše, v katere naj bi se stisnilo nekaj generacij, obvezne počitniške hiške, ki v nekem obdobju postanejo osamljene in pozabljene, vedno novi avtomobili. Zgodi se, da te sveži poslovni sodelavci ob odhodu pospremijo na dvorišče, da na podlagi avta, s katerim si se pripeljal, ocenijo tvojo vrednost in uspešnost prihodnjega sodelovanja.
Za novicami v večernih poročilih se skriva neskončno število negotovih usod, žalosti in strahu. Poslovneži vseh vrst se vozijo po Evropi in svetu popolnoma zaposleni z najnovejšem poslovnim trendom, iskanjem izgubljenih vrednot. Dobivajo se na pomembnih sestankih, konferencah in simpozijih ter pravzaprav sploh ne vedo, ali iščejo to, kar je bilo, ali si želijo odkriti nekaj novega, ali barantajo z idejami, za katerimi se še vedno skrivajo osebni interesi. Podjetja iščejo nove modele poslovanja, ampak zdi se, da jim ne bo uspelo, dokler bo vrednostni sistem star, zaprašen in postan. Logiko dobička, v kateri ni posluha za osnovno, iskreno in čisto poslanstvo, in marketinško napihovanje vsebin bi morali odložiti v temno klet in dvakrat zakleniti železna vrata. Potem pa globoko zajeti sapo in ponovno začeti iskreno, ustvarjalno in predano.
Ko so objavili, da obetavni predsednik dežele, o kateri trenutno ne vemo, ali bi jo občudovali ali prezirali, prejme Nobelovo nagrado za mir, me je to zmedlo, tako kot večino. Potem sem ugotovila, bo dobil nagrado na kredit, nagrado kot zavezo temu, da bo z obrestmi vračal to, kar nam je obljubil, lepšo prihodnost, in to za ves svet. Menda svet teži k temu, da se preoblikuje. Ali se to sploh lahko zgodi umirjeno in pametno?

Komentarji (0)

RSS komentarji