Ambient 84, september 2009

Te dni sem opazovala zadnje in edine čevlje nekoga, ki jih v zemeljski obliki ne bo potreboval nikoli več. Začudeno, malo osamljeno so stali tam, kjer jih je nedavno zadnjič sezul. Stare šlape so čez noč postale emocionalna dediščina.

Pogosto se ob morju na otoku razvije pogovor o tem, kako vsi, ki radi prihajamo sem, razmišljamo, da bi svoje bivanje tu počasi podaljševali. V teh pogovorih popolnoma pozabljamo, da je življenje pač življenje, sestavljeno iz poletja in zime, iz obdobja golih nog in lahnih oblačil ter obdobja težkih plaščev in usnjenih škornjev. Ne podcenjuj asfalta, mi je letos rekel prijatelj, ko sem opevala lepote poletnih dni. Poleti vozim bosa. Ob odhodu s plaže sem na poti v civilizacijo pomotoma pozabila natikače. Sredi mesteca, čeprav majhnega, vendar asfaltnega, sem se znašla brez obuvala, nezaščitenih nog, občutek je bil neverjeten, precej izgubljen. Stik med našo gostiteljico zemljo in nami blažijo obuvala, in zato so tako pomembna. Živimo v sozvočju in soodvisnosti s svojimi oblačili. Nanje se lepi samoumevna brezpogojnost, občutek varnosti, govorica telesa in človeški karakter. Letos sem vzljubila drugačno deklico, staro šest let. Ena od njenih posebnosti je, da jo oblačila motijo. Po svetu bi tekala gola, svet pa tega ne dovoli. Meja med gola in oblečena je jasno začrtana in goli smo lahko res redko.
Ko opazujemo in spoznavamo ljudi, jih pravzaprav vidimo skozi komplete njihovih oblačil. Obstajajo ljudje, katerih odnos do vsakdanjosti se kaže v svežini njihovih belih srajc. Sproščena bela srajca, ki brez suknjiča in kravate z moškim ali žensko hodi po mestu, je nekaj zelo privlačnega. Nekatere so narejene iz bombaža, ki je gladek in hladen, krojene so kot objem smisla, topline in vere. Tu blizu je nekdo, ki zbira srajce, iz njegovih večno odprtih omar jih več kot tristo vsak dan sodeluje v njegovem divjem življenju.
Oblačila na žalost niso večna. Boleče je slovo od najljubših kavbojk, obdobje restavriranja pogosto traja zelo dolgo, jeans ljubi krpanje in obstajajo pravi strokovnjaki za neboleče ohranjanje modrega tekstila. Po izgubi se pojavi naporno iskanje nadomestkov, ni težjega kot pomerjanje jeansa, na srečo vsaj tu obstajajo modeli, ki se ne spreminjajo. Moda je prava sovražnica tradicionalistov.
Nekateri ljudje imamo radi oblačila iz druge roke, drugi jih ne prenašajo. Blaga unošenost nekega oblačila mi skrajša obdobje udomačevanja, oblačila me pogosto žulijo in všeč mi je, če imajo zgodovino. Le kako bi lahko nosila novo torbico iz kače ali krokodila? Će pa je ta stara premnogo let, je stvar povsem drugačna. Nosim poročni suknjič velikega, žal pokojnega prijatelja. Prvič poročil in hitro ločil se je pred štiridesetimi leti in oblečena v njegov sivi črtasti sako nase potegnem  njegovo prisotnost, čutim, ko mi kot nagajivi papagaj sedi na rami in niza svoje klepetave zgodbe in lascivne opazke.
Na otoku živi dekle, ki oživlja kamne, imenuje jih none in mornarji. Nekaj kamnov sestavi v moško ali žensko obliko in jim z risbo oblačila poišče obliko telesa, držo in izraz. Strogo se drži modre in bele barve, ostarele mornarje oblači v delavske platnene hlače, v železarskem mestu smo jim rekli šihtna, in v bele ali črtaste kanotjere, none pa zavija v pikaste predpasnike. Belina in modrina sta vizualni stalnici, na katerih stoji oblačilni kontakt med človekom in morjem.
Pospravljanje oblačil za ljudmi, ki so odšli, je eno najtežjih opravil, ki jih je človek dolžan opravljati v svojem življenju. Zgodi se, da se pojavi emocionalna navezanost na gumbe z obleke umrle mame ali na enega od predalčkov v njeni torbici.
Pogosto mi je žal, da moda, hitra in kruta, oblačilom ne dovoli, da bi se tako kot umetniška dela, avtomobili ali vina ponašala z letnico nastanka. Na kompliment, ej, kako imaš lepo krilo, bi ponosno odgovorila, to je zgodnja Almirasadar, letnik 1996.
Prijateljica ima izredno poudarjen samosvoj odnos do oblačil. Vidimo jo kot nekaj posebnega. V našem malem mestu je ljudi, ki so nekaj posebnega, le za vzorec. Na tržnici že leta prodaja cvetje romska družina: ti si bela ciganka, ji je nekega dne rekla ženska glava družine, in to je bil kompliment, pametna razlaga samosvojosti. Človek asket nosi narobe obrnjene majice, tako rešuje mnoge potiskane majice, ki jih dobiva v dar. Obrača jih narobe in jih spreminja v preprosta, zaradi navzven obrnjenih šivov unikatna oblačila.
Poznam dva dečka, ki sta zelo zgodaj začela vsak dan nositi kravate. Prvi je zdaj že velik in njegova življenjska pot v tujini sledi pravilom kravate. Drugi svojo drugačnost nasproti boemski okolici varuje s srajčko in kravato. Letos gre v šolo, bomo videli, kako bo korakal po poti obvez in pravil.
Rada imam pižame, ne vem, zakaj smo vzgojeni v pravilu, da se ista pižama nosi nekaj dni, se vrže v pranje in zamenja z drugo. Tudi ponoči je fino menjati oblike, barve in materiale, pravzaprav oblačimo tudi postelje, v katerih spimo. Tudi oblačilom se dogaja, da jih povozi čas. Mama je, ko se je v mojem otroštvu zvečer oblekla v rožasto spalno srajco, na stol zložila tudi pas za nogavice in kombinežo.
Moški pogosto pravijo, da se jim zdijo privlačne, seksi samostoječe nogavice ali čevlji z vrtoglavo visoko peto. Mene vznemirja in pomirja običajna bela rebrasta majica, če jo vidim na moškem, me spominja na košnjo trave z očetom, na Popaja, na moč, če jo vidim na ženski, me spominja na nekaj zdravega in moškega. Všeč mi je, kadar se moški in ženski princip srečata in pomešata. Le zakaj je ženska v moški beli srajci privlačna, moški v najlonskih nogavicah čudaški?

Komentarji (0)

RSS komentarji