Ambient 78, september 2008

Štiriindvajset ur na dan smo z nevidnimi vezmi, ki jih tehnično razume le malokdo, povezani z ljudmi, s katerimi smo v kakršni koli navezi, pa tudi z vsemi drugimi, ki ob svojem telesu nosijo prenosni telefon. Naše misli in sporočila, naši dialogi in klepeti nerazumljivo napolnjujejo prostor in morda so čebele onemele tudi zaradi tega. Način življenja, ki je bil nekdaj znanstvena fantastika, je zdaj vsakdanjost in Jure Engelsberger je že zelo zgodaj zapisal, mobilni telefon je moj demon. Zaradi vsega tega se spreminjamo, naši dražljaji so bogatejši na mnogih ravneh, na žalost tudi na tistih, ki povzročajo blago histerijo in obup. Sprememba se je zgodila bliskovito, vsaj zdi se tako.

V našem malem delavskem mestu so bili v mojem otroštvu telefoni redko posejani in so sodili med prestiž. Natančno se je vedelo, v kateri hiši ga imajo, in lastniki so bili ob redkih, ponavadi tragičnih priložnostih dolžni obveščati širšo okolico.

S sestro, ki je šla s trebuhom za kruhom, sva imeli dogovor, da me pokliče vsako nedeljo ob enajstih k enim od sosedov. Medtem ko se je kuhala goveja juha in pekla pečenka v pečici ter je lokalni radio na ves glas čestital in pozdravljal, sem vsa nestrpna čakala, da me natančno ob enajstih pokliče. Klepetali sva petnajst minut, najin pogovor pa je na ušesa vlekla sosedova družina. To so bili dragoceni stiki, na koncu začinjeni z obveznimi naročili in lepimi pozdravi

Hm, hecni spomini.

V otroštvu sva bili z najboljšo prijateljico dolgo kot rit in srajca in danes ne vem več, kako sva svoje aktivnosti, ki jih ni bilo malo, organizirali brez telefona. Najbrž sva se dogovorili v šoli in potem je to držalo kot pribito. Včasih pa si enostavno vzel pot pod noge in nepričakovan pozvonil na vratih, kar se danes zgodi le izjemoma.

Njeni so čare in nujnost telefona odkrili precej pred nami. Odtlej sem  hodila telefonirat s kovanci v telefonsko govorilnico pod našo trgovino. Spominjam se, da sem bila majhna in sem komaj dosegla vrtljivo številčnico, ki je bila mrzla in pogosto umazana. Včasih sem na pogovor čakala v vrsti, ali pa so se v vrsto postavili drugi, ravno ko sem se lepo zaklepetala, intima pri telefonskih pogovorih ni bila zagotovljena. Govorilnic se je pri meni držal nekakšen cmok v grlu, kot bi bilo vedno nekaj vsaj malce narobe. Če ne drugega, je pojedla drobiž ali žetone, najraje malo po svoje in ne tako, kot je bilo od nje pričakovati.

Na telefon si se nekdaj družinsko naročil, nanj čakal nekaj let. Potem je nekega dne prišla najprej novica, da zdaj pa bo, za njo pa po nekaj mesecih še telefon. Vse skupaj ni bilo poceni, prava družinska investicija. Obstajali so tudi telefoni dvojčki, ki si jih delil s sosedi, kar je pomenilo, da telefonira samo eden. Telefoni so imeli svoje kotičke in prtičke v vežah ali predsobah in zvonili niso ravno pogosto. Na polički je bil še kuli in beležka in pozneje telefonski imenik. Moji so telefon dobili, ko sem se že odselila, in nikoli mi ni bilo jasno, kako je, če vse popoldne sediš doma in čakaš, da te pokliče nekdo, ki ga imaš recimo rad, in se od strahu, da boš klic zgrešil, ne upaš nikamor premakniti. Zgodbe o ujetosti ob nemem telefonu so mi pripovedovale prijateljice. Takrat nikoli nismo telefonirali kar tja v en dan, to romantično početje se je začelo mnogo pozneje. Telefoniranja se moj oče nikoli ni prav dobro navadil, jemlje ga za nujno zlo, zato morda še danes, kadar ga pokličem in vprašam, kaj dela, reče: »S tabo se pogovarjam.«

Telefoni naše mladosti niso vedeli, kdo kliče, predstaviti sta se morala oba, tisti, ki je poklical, in tisti, ki je slušalko dvignil.

Super zabavno je bilo obvezno telefoniranje z jadranskih otokov. Vsak otok je imel svojo pošto z enim ali dvema telefonoma, pred katerima se je naredila strašna vrsta. Telefoniranje je bil družabni dogodek, povezan z očitajočimi pogledi, kadar si je kdo dal duška ob poročanju s počitnic. Zaljubljene vrste pred telefoni pa so se menda vile tudi po hodnikih vojašnic. Za en fantovski pogovor, poln hrepenenja, je bilo treba prestati marsikaj.

Pravzaprav so bili telefoni nekdaj bolj službena zadeva, lahko si šel k mami v službo in telefoniral kaki oddaljeni teti, lahko si poklical kako simpatijo in molčal v slušalko, medtem ko se je oglasila njegova mama. Moja prva podnajemniška stanovanja so bila brez telefona, danes mi res ni več jasno, kako sem kljub temu preživela in odrasla.

Prvi mobilni telefoni so bili veliki in čudaški kot opeka. V našem studiu sta se redno pojavljala dva ponosna lastnika. Žela sta občudovanje zaradi prelestne naprave, s katero si dosegljiv vsak trenutek, za njunima hrbtoma pa smo zavijali z očmi, češ kaj pa ta dva mislita, da sta. In potem smo opeko dobili tudi mi, prva je bila plod takrat priljubljenih kompenzacij, ni bila osebna last, ampak jo je uporabljal tisti, ki jo je pač potreboval ali je bil v procesu dela najpomembnejši ta hip.

Od tod naprej pa je čas neusmiljeno pohitel. Kmalu smo imeli vsak svoj telefon, ta je postal strogo osebni predmet, del telesa. Odnos, ki ga imamo s svojim telefonom, je zelo oseben in blago posesiven na mnogih ravneh. Telefoni so prinesli udobje, absolutno hitrost, zamajali pa zaupanje in intimo. Mnoge zgodbe se odvijajo, včasih začnejo ali končajo, skoraj samo še po telefonu. Ostati nekaj ur brez svojega telefona je praznina, ki zmede nas in našo okolico. Postali smo ljudje na poziv, vsak s svojo številko, za kar povrh vsega še plačujemo. Lepo besedico »halo« pa je zamenjala besedna zveza »kje si«.

Komentarji (0)

RSS komentarji