Najstarejša zasnova čustvenega življenja je v čutu za vonj, ki je v pradavnini veljal za čut z odločilnim pomenom za preživetje. Morda je ravno zato eden od izvrstnih nosilcev emocionalnega spomina. Spomin, vezan na vonj, in njegov zapis v našo zavest je tako močan, da pogosto zaboli duša, kadar ga, pozabljenega, ponovno srečamo.
S seboj prenašam spomin, vezan na vonj, ki je bil dolgo zelo boleč, zdaj pa si želim, da bi ga še srečevala in občutila, kajti z distanco mnogih let ga lahko sprejmem in občutek doživljanja je neke vrste blaženost. Doživljanje zgodnjega jutra, ki se je zapisalo kot vonj, ko so me pripeljali v takrat še neljubi vrtec, vonj po velikih količinah blago prismojenega, morda postanega kakava. Danes ga za trenutek redko ujamem v jutranjem hodniku kake javne stavbe ali hotela. Povezan je s strahom, čudnostjo, željo po begu, odmaknjenostjo …
Moja mama se je za ljubi kruhek potila v kemični čistilnici, ta nemogoči vonj po čistilih sem vpila že z njenim mlekom in obisk čistilnice je danes zame emocionalen podvig. Kadar doma pospravljam obleke iz polivinilaste vreče, na vsa pljuča vdihavam spečo emocijo svojega otroštva. Zdi sem mi, da je moj voh danes za sveže in vsakdanje vonje otopel, ampak v otroštvu so mnoge stvari imele svoj vonj. Bila sem popolnoma brez občutka za mamino občudovanje rož, na vsakem sprehodu ali vožnji z avtom je tako rada govorila … gleej, kakoo leepee rožee. Takrat njihove lepote še nisem čutila tako kot danes, sem jo pa bogato vonjala. Za vsak vogal našega dvorišča ali poti v šolo sem vedela, kako diši, če diši seveda, ali pa smrdi. Morda je to takrat fizično bližje, človek je majhen, rože pa pogosto nizke. Izpostavljam španski bezeg, popolnoma omamen vonj po predrznosti, in nagelj z vonjem po dolgem obdobju zgodovine vsakdanjega življenja, vonj osmega marca in prvega maja, vonj proslav in pogrebov, univerzalni vonj raznovrstnih praznovanj, morda bi ga lahko razdelili na vonj rdečih, belih ali roza nageljnov. Pravi in čisti vonj šmarnice je bil takrat zaprt v stekleničko s svetlo zeleno tekočino, ki je bila naprodaj v samopostrežnih trgovinah. Bila je moj prvi parfum, kupljen na skrivaj, ki me je za večno zaznamoval z ljubeznijo do čistih vonjav. Balkonske pelargonije so, poleg tega da jih je bilo treba vsak večer zalivati, obupno smrdele, njihov vonj je bil kot neka samoobramba pred oskrunjenjem, domačijska pregrada med zunaj in znotraj. V kopalnicah ni bilo veliko vonjev, brezov šampon morda, otroška krema za zobe z roza vonjem po vesoljskih jagodah in očetov vonj, ki je bil univerzalen moški vonj po britju. Spominjam se obiskov iz tujine, ti so s seboj prinesli svoj vonj, ta se je po njihovem odhodu še nekaj dni sprehajal po hiši.
Šola je bila prava zakladnica vonjev. Vonj po potu v telovadnici, ki ga začutiš, kadar stopiš vanjo, in potem nanj pozabiš, vonj vrečke za šolske copate, vonj v torbi pozabljenega dresa za telovadbo, vonj malice, ki se je nedotaknjena vrnila s športnega dneva, vonj novih zvezkov, vonj povoščenega papirja za zavijanje knjig, vonj nove šolske torbe, vonj žoge za košarko, vonj umazane gobe za brisanje table, vonj tempere, vonj lepila v plastičnem lončku z lopatko v posebnema prekatku … Danes se s to množico vonjev lahko primerja samo vonj novega nedotaknjenega časopisa ali, še bolje, vonj neštetokrat prebrane knjige. Ali pa vonj po nevihti, ki izpareva z razbeljenih poletnih asfaltnih ulic, ta vonj ima, kot mnogi, tudi okus. Vonj, ki je absoluten kralj vonjev odrasle dobe, je vonj po kavi. Tisoč je možnosti, kako se prikrade v dušo in na katere receptorje učinkuje, zagotovo celo ohranja voljo do življenja in odvrača od črnih misli. Vonj po kavi si zasluži svoj roman, saj ima lastno poezijo zapisano v vonju vsaka oblika kave. Eden od božanskih vonjev, ki ga pogosto izrazimo z besedami, je … danes vonjam pomlad, in res, zgodi se, da neko še zimsko jutro stopimo v življenje in postanemo lažji in lepši, ker je v zraku vonj po pomladi.
V naši domovini neznosnih vonjev skoraj ni, za srečanje z njimi je treba po svetu. Zgodi se, da v velikih zelo tujih mestih zaideš v predel, katerega vonj je neznosen, in tak se zabeleži v nekakšen fizičen spomin in te preganja še dolgo. Tudi hiše in stanovanja imajo svoj vonj. Vonj po goveji juhi, ki se počasi kuha v nedeljo dopoldne, bi v emocionalni razpredelnici lahko uvrstili zelo blizu vonju po pralnem stroju, ki pere v soboto popoldne. Vonj po črni kleti, v kateri so drva, jabolka in krompir, pa je nasproten vonju podstrešja, polnega starih časopisov, kjer se na rabljenem pohištvu sušijo zelišča. Domovanja imajo vonj po hodniku, polnem čevljev, po dišečih palčkah, po ljubezni do kuhanja, po majhnih otročičkih ali pasjih prijateljih. Zakaj mačka nima vonja? Tudi pokrajine imajo svoj vonj, nekatere po zemlji, druge po zeliščih, tretje po pokošeni travi ali po svežem asfaltu. Izkušenj z alkoholom imam malo, iz pripovedovanja pa vem, da prvo pravo opijanjanje z neko pijačo pusti dediščino neznosnega odpora, zapisano v vonju. Pelinkovec, encijan, rum so zaznamovali marsikoga, in že sam vonj odločno odvrne od ponovnega pokušanja. Dekleta smo koketirala z kokosovim likerjem, kar skopala bi se v njem, tako mi je dišala ta mešanica alkohola, sladkorja in belega, morda izmišljenega kokosa.
Poleg marsičesa danes tudi pravi naravni vonji izumirajo. Se spominjate, kako je nekoč dišala čisto vsaka mandarina, v olupku se je skrival en tak sladostrasten vonj, ki je povzročal blage mravljince na robu čeljusti. Ta vonj in občutek je popeljal do neke neopisljive kemije v okusu prave mandarine, ki ga je danes skoraj nemogoče ponovno srečati. Esenca.
