Prizor iz videa Labirint, Gržinić/Šmid, 1993, posneto v begunskem centru na Viču

8. 12. / Aina 

Devetdeseta še niso čisto zablurana, čeprav se zdijo že daleč nazaj. V mojem spominu je bila takrat ena sama dolga zima in nenehni posnetki vojne na televiziji. Nekje blizu nas in ne tako davno del nas, zato si čutil vsaj moralno obvezo, da ves čas spremljaš in gledaš vse te posnetke, poročila, posebna javljanja. Vsi smo poznali nekoga od tam, imeli neko ljubo mesto, znano sceno, glasbo, kotičke, galerije, ulice, ki so se naenkrat zdeli daleč stran, na drugem  planetu, kjer se dogajajo grozne stvari. In v Ljubljani smo srečevali ljudi, ki so prihajali iz Beograda, Sarajeva, Novega Sada, Hrvaške, Kosova, intelektualne izbjeglice, glasbenike, igralce, umetnike, ki so se tukaj večinoma le ustavili za nekaj mesecev na svoji poti naprej v eksil proti Dunaju, Parizu, Londonu, Ameriki. In poletja so bila nekako gluha, prazna. Skoraj nedostojno se mi je zdelo hodit na morje, medtem ko … Šele pozneje smo demonstrirali svoj pogum, da hodimo tja, kjer se slišijo topovi. Plaže prazne, hišice zaprte, kavarnice osamele. Ampak, kot rečeno, zima je bila moj prevladujoči občutek.

Komentarji (0)

RSS komentarji