16. 3. 2010/ Aina
Pred kratkim mi je prijateljica, ki naju druži literarni okus, priporočila knjigo Mire Mihelič Ure mojih dni. Super, sem rekla, ravno me na moji nočni pručki čaka njen roman April. O Miri Mihelič (1912 - 1985) se nismo kaj prida učili, vem da je bila odlična prevajalka Dickensa, Hardya, Manna, Sartra in še katerih pomembnih klasikov, ki jih dotlej nismo imeli v slovenščini in s katerimi so bila povojna petdeseta, šestdeseta, sedemdeseta hudo podhranjena. Bila je aktivna v PEN-u in nekaj let predsednica Društva pisateljev, že prej sem zasledila kak zapis o njej pri drugih avtorjih, ki jo omenjajo, da je bila lepa in visoka figura, izjemna svetovljanka z meščanskim pedigrejem, kar v tistih letih ni bil ravno plus v tvoji biografiji . V avtobiografiji Ure mojih dni poleg lastne usode popisuje tudi našo povojno boemo, predvsem literate, ki jih mi poznamo v čisto drugačni (beri: šolski) različici. Že naslovi njenih romanov : Obraz v zrcalu, Vrnite se, sinovi, Stolpnica osamelih žensk, Hiša večera, April (ki ga je Peter Zobec nekje imenoval za enega ključnih romanov generacije), otroška Pridi, mili moj Ariel in drugi govorijo o nekem povsem drugačnem, modernem duhu, ki ga v tedanji, praviloma moški in še zelo soc-realistično prežeti literaturi ni bilo ravno veliko.
|